Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz priloženih dobavnic ne izhaja, da bi tožena stranka ob dobavi določeno količino zavrnila. Tožnik je zavrnil šele oba prejeta računa, vendar je ob tem poleg presežku blaga ugovarjal še kvaliteti blaga, pri čemer tudi te reklamacije ni nikdar izkazal. Zavrnitev blaga zaradi presežka šele ob izstavljenem računu za zadevo ni relevantna, saj toženec ob sami dobavi blaga količini ni ugovarjal.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožena stranka sama krije pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 824,48 EUR v roku 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 19.639,05 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.198,70 EUR od 13. 03. 2009 dalje in od zneska 9.440,35 EUR od 18. 03. 2009 dalje do plačila, poleg tega pa je dolžna povrniti še pravdne stroške v višini 2.415,00 EUR v roku 15-tih dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in naloži stroške postopka tožeči stranki oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi na splošno zatrjevana bistvena kršitev postopka.
Povsem pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da obe predloženi naročilnici in sicer št. A-0536 in A-0829, prva z dne 27. 10. 2008, druga pa z dne 21. 11. 2008 potrjujeta, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila določeno količino lesa in da dobavljena količina lesa, kot je razvidno iz priloženih dobavnic, ni presegla naročeno količino lesa. Po prvi naročilnici je znašala vrednost naročenega lesa 24.120,00 EUR, po drugi naročnici pa 10.870,00 EUR. Po dobavljenem lesu na podlagi prve naročilnice, je izdala tožeča stranka račun št. 080624 z dne 12. 12. 2008 v višini 10.198,70 EUR, po drugi naročilnici po računu št. 80640 z dne 19. 12. 2008 pa v višini 9.440,35 EUR. Zato je pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da dobavljena vrednost blaga ne presega vrednost naročil obeh naročilnic. Tako torej ne drži trditev tožene stranke v pritožbi, da je bilo naročilo manjše kot je bila količina dobavljenega blaga, prav tako pa tudi ne drži, da tožena stranka tega blaga sploh ni naročila. Tožena stranka tudi ni določno konkretizirala kateri dobavljeni les naj bi bil kot odvečen zavrnjen, povsem pavšalno pa je tudi zatrjevala zlorabo in svoje oškodovanje. Podpisane dobavnice z njene strani vsekakor potrjujejo, da je celotno blago prejela. Dokazov, ki bi vzbudili dvom v to dejstvo ni predložila. Prvostopno sodišče je tako pravilno štelo, da je celotno blago, ki ga je najprej naročila tudi prejela.
Ne drži, da je prvostopno sodišče napačno določilo 473. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ta namreč določa, da v primeru, če je dal prodajalec kupcu po pogodbi večjo količino blaga, kot je bila dogovorjena in če kupec v primernem roku ne izjavi, da presežek odklanja, se šteje, da je prejel tudi ta presežek in ga mora plačati po enaki ceni. Iz priloženih dobavnic ne izhaja, da bi tožena stranka ob dobavi določeno količino zavrnila. Tožnik je zavrnil šele oba prejeta računa, vendar je ob tem poleg presežku blaga ugovarjal še kvaliteti blaga, pri čemer tudi te reklamacije ni nikdar izkazal. Pravilno je tako stališče izpodbijane sodbe, da zavrnitev blaga zaradi presežka šele ob izstavljenem računu za zadevo ni relevantna, saj toženec ob sami dobavi blaga količini ni ugovarjal. Tožena stranka tudi v pritožbi ponavlja, da je šlo za očitno zlorabo, čeprav teh trditev ustrezno nikdar ni konkretizirala. Drži sicer, da je predlagala v dokaz zaslišanja številnih prič, vendar je te dokazne predloge prvostopno sodišče na naroku dne 23. 04. 2010 kot nepotrebne zavrnilo. Zato bi morala tožena stranka uveljavljati te kršitve že na samem naroku, saj pritožbeno sodišče teh procesnih kršitev v pritožbenem postopku ne more več upoštevati (1. odst. 286.b čl. ZPP).
Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo tožene stranke v pritožbi, da bi moralo prvostopno sodišče v dokaznem postopku samo ugotavljati, ali je tožena stranka blago sploh prejela. Predložene podpisane dobavnice dobavo blaga potrjujejo. Prav noben dokaz v spisu ne potrjuje domneve tožene stranke, da naj bi bile dobave blaga fiktivne. Dokazov, ki bi vzbujali dvom v dobavo blaga, tožena stranka ni niti konkretno zatrjevala niti predložila. Prvostopno sodišče je tako pravilno štelo vse priložene listinske dokaze o dobavi blaga, podpisane s strani tožene stranke, za verodostojne.
Glede na zgoraj navedeno pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. čl. ZPP.
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so bili v skladu z veljavno odvetniško tarifo odmerjeni v višini 824,48 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP.