Jedro

V pravdni zaradi ugotovitve obstoja služnosti hoje in vožnje je bistveno, na kakšen način in v kakšnem obdobju je tožeča stranka služnostno pot dejansko uporabljala. Ni pomembno, kar kot ključno izpostavlja pritožba, da ima zemljišče tožečih strank neposredno potno navezavo na javno pot. Prepoved uporabe tega priključka (v letu 2014) potrjuje trditve tožnikov, da sta z družino, v izogib nevarnemu odseku, uporabljala sporno služnostno pot.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v 2., 3., 4. in 6. točki izreka, kolikor se nanaša na prvega toženca, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - v 5. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: - „Pri nepremičninah ID znak 16, ID znak 39, ID znak 40 in 19/3 vse v lasti prve tožene stranke A. A. do celote (1/1) kot služečih zemljišč se v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin ID znak 19/5, ki je v lasti tožnika M. M. do celote (1/1) in ID znak 15/3, ki je v solasti tožnika M. M. do ene polovice (½) in tožnice D. M. do ene polovice (½), vpiše služnostna pravica hoje, vožnje s kolesom, vožnje z motorjem, vožnje z osebnimi vozili, vožnje kmetijske mehanizacije, vožnje s kombiniranimi vozili in plugom in sicer po obstoječi trasi poti, ki poteka v dolžini 5,9 m (merjeno po sredi cestišča) in širini 3,69 m po nepremičnini ID znak 19/3, v dolžini 5,89 m (merjeno po sredi cestišča) in širini 3,69 m po nepremičnini ID znak 16/2, v dolžini 14,15 m (merjeno po sredi cestišča) in širini 3,69 m po nepremičnini ID znak 39/0 in v dolžini 37,34 m (merjeno po sredi cestišča) in širini 3,57 m po nepremičnini ID znak 40/1, kot izhaja iz skice, ki je sestavni del sodbe“.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in neizpodbijanem delu (1. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1) ugotovilo, da za potrebe gospodujočih nepremičnin ID znak 19/5, ki je v lasti tožnika M. M. do celote 1/1 in ID znak 15/3, ki je v solasti tožnika M. M. do ½ in tožnice D. M. do ½, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje, vožnje s kolesom, vožnje z motorjem, vožnje z osebnimi vozili, vožnje kmetijske mehanizacije, vožnje s kombiniranimi vozili in plugi preko služečih nepremičnin in v breme vsakokratnega lastnika teh nepremičnin ID znak 16/2, ID znak 39/0, ID znak 40/1, ID znak 19/3, vse v lasti prve tožene stranke do celote in sicer po obstoječi trasi poti, ki poteka v dolžini 5,9 m (merjeno po sredi cestišča) in širini 3,69 m po nepremičnini ID znak 19/3, v dolžini 5,89 m (merjeno po sredi cestišča) in širini 3,69 m po nepremičnini ID znak 16/2, v dolžini 14,15 m (merjeno po sredi cestišča) in širini 3,69 m po nepremičnini ID znak 39/0 in v dolžini 37,34 m (merjeno po sredi cestišča) in širini 3,57 m po nepremičnini ID znak 40/1, kot izhaja iz skice, ki je sestavni del sodbe, 2) odločilo, da je prvi toženec dolžan opustiti poseganje v tako ugotovljeno služnostno pravico in z nepremičnine ID znak 40/1 odstraniti verigo, z meje med nepremičninama ID znak 19/3 in ID znak 19/4 odstraniti žično ograjo, ki onemogočata hojo in vožnjo po cesti, 3) odločilo, da je tožena stranka dolžna opustiti poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje preko nepremičnine ID znak 19/4 iz navedene nepremičnine odstraniti kup peska, kamenje in zemljo, ki onemogočajo hojo in vožnjo po cesti na navedeni nepremičnini, 4) prepovedalo toženi stranki vsakršno poseganje v služnostno pravico opisano v 1. točki izreka sodbe, 5) odločilo, da se pri nepremičninah ID znak 16/2, ID znak 39/0, ID znak 40/1 in 19/3 kot služečih zemljišč v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč ID znak 19/5 in ID znak 15/3, vpiše (v 1. točki izreka) ugotovljen potek služnostne pravice, 6) odločilo, da je prvi toženec dolžan tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 852,96 EUR, drugi toženec pa pravdne stroške v znesku 161,25 EUR in 7) da sta tožnika dolžna nerazdelno povrniti drugo toženi stranki pravdne stroške v znesku 287,83 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje prvi toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Glede zahtevkov, ki so navedeni pod 2., 3. in 4. točko izreka, sodba nima obrazložitve. Pritožniku ni bila dana možnost, da bi navedel kakršnekoli argumente glede teh zahtevkov in jih izpodbijal. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, podana je bistvena kršitev določb postopka. Glede odločitve pod 1. točko izreka je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se pregledajo in preberejo listine, ki so jih vložile pravdne stranke, med drugim tudi listine toženih strank od B3 do B22. Do njih se sodba ne opredeli, zgolj pavšalno navaja, da za pravdo niso nerelevantne. Po prepričanju pritožnika so pomembne zlasti z vidika pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Po izgradnji oziroma asfaltiranju ceste na parceli 19/4 sta tožeči stranki za dostop in dovoz do svojih parc. št. 19/5 in 19/3, vse k. o. ..., uporabljali to asfaltirano pot, kar jima omogoča neposredno in najkrajšo potno povezavo na javno cesto parc. št. 2013, ne pa zatrjevano služnostno pot. Nelogično, neživljenjsko in nepraktično bi bilo, da bi do svoje stanovanjske hiše dostopali oziroma se dovažali po vtoževani služnostni poti, če stoji njuna hiša ob javni cesti parc. št. 2013 in jima zadošča že služnostna pot po parc. št. 19/4, da zapeljeta na dvorišče. Sporno pot sta začela uporabljati šele po zaprtju priključka na regionalno cesto, in hkrati zatrjevati obstoj služnostne poti po parcelah, navedenih v 1. točki izreka sodbe. Sodba spregleda, da ima zemljišče tožečih strank neposredno potno povezavo na javno cesto parc. št. 2013 preko služnostne poti po parc. št. 19/4, za katero je bila sklenjena sodna poravnava v postopku pri Okrajnem sodišču v Črnomlju P 94/2013. Slednjo sta tožeči stranki uporabljali vse do zaprtja priključka s strani inšpektorja. Ob stališču sodišča, da so ukrepi oziroma odločba inšpektorja za ceste pravno nepomembni za ta postopek, je nerazumljivo, kako je lahko sodišče spregledalo, da zemljišča tožnikov neposredno mejijo na javno cesto parc. št. 2013, o čemer se je lahko prepričalo na ogledu na kraju samem. Zaključek sodbe, da sta tožnika za dostop do hiše uporabljala vsaj desetkrat daljšo sporno služnostno pot, je neživljenjski. Kljub dejstvu, da je priključek s parc. št. 19/4 na javno cesto zaprt šele z odločbo 3. 1. 2014, sodba to dejstvo upošteva pri presojanju relevantnih okoliščin, saj očitno šteje, da priključka na javno cesto ni in sta tožnika zato za dostop do svoje hiše uporabljala sporno služnostno pot. Dejansko stanje je ne samo zmotno, ampak tudi nepopolno ugotovljeno. Sodba nekritično sledi izpovedbam prič, ki sta jih predlagala tožnika, pri čemer spregleda, da so priče V. S., B. S., R. P. glede voženj v obdobju, ko sta tožnika gradila hišo, potrdile navedbe prvega toženca, da jima je takrat vožnje dovolil. Sodba, ki ugotavlja, da je potekalo redno in nepretrgano 20-letno izvrševanje služnosti s strani tožnikov, spregleda, da sta tožnika postala lastnika parc. št. 19/5 šele na podlagi sodne poravnave sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju P 94/2013 z dne 28. 8. 2013. Predlastnik te parcele, kot tudi parcele št. 19/3 (preko katere se sedaj vtožuje služnost) pa je bil J. V., ki je bil lastnik služeče in gospodujoče nepremičnine. Sodišče mora za vsako nepremičnino – ne samo gospodujočo, tudi za služečo ugotoviti potek priposestvovalne dobe, vključno z eventuelnim vštevanjem priposestvovalne dobe prednikov. Pavšalni zaključek, da sta tožnika izvrševala služnost nepretrgoma 20 let, ne zadošča. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem neposredno na podlagi zakona s potekom priposestvovalne dobe. Vknjižba se dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, zato zemljiškoknjižno dovolilo ni potrebno in je treba tožbo, o kateri je odločeno v 5. točki izreka, zavreči. 3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zoper sodbo se pritožuje le prvi toženec, zato je predmet pritožbenega preizkusa le odločitev v delu, ki se nanaša nanj.

6. Pritrditi je pritožbi, da izpodbijana sodba glede zahtevkov, o katerih je odločeno v 2., 3. in 4. točki izreka, nima obrazložitve, kar predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev odločitve v tem delu. Sodba ima razloge le glede obstoja služnostne pravice po vtoževani služnostni poti (1. točka izreka), glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za prenehanje vznemirjanja služnostne pravice (2., 3., 4. točka izreka sodbe) pa nima razlogov. Glede njih navaja le (13. stran obrazložitve): „Glede na vse navedeno v obrazložitvi sodbe je sodišče tožbenemu zahtevku tožečih strank ugodilo.“ Ob tem v 3. in 4. točki izreka ni niti jasno ali se odstranitev kupa peska, kamenja in zemlje oziroma prepoved vsakršnega bodočega poseganja v služnostno pravico, nanaša na oba (v uvodu sodbe) navedena toženca ali le na prvega toženca, kot bi se sicer lahko sklepalo iz obrazložitve sodbe v delu glede odločitve o stroških postopka(1). Sicer pa sodba nima niti ugotovitev o tem, kdo je postavil verigo, žično ograjo, oziroma nasul kup peska, kamenje in zemljo, niti o tem, ali in zakaj navedeno onemogoča hojo in vožnjo po sporni služnostni poti, kot tudi ne, na kakšni podlagi se „toženi stranki“ prepoveduje poseganje v služnostno pravico tudi v bodoče. Manjkajo torej odločilna dejstva, ki onemogočajo presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo pred posegi v služnostno pravico (212. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z 99. členom SPZ), ki sta ga zahtevala tožnika.

7. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov za zaključek sodbe o priposestvovanju služnostne pravice hoje in vožnje po v tožbi zatrjevani služnostni poti. Sodba ima zadostne in pravilne ugotovitve o tem, kdaj in na kakšen način sta tožnika začela uporabljati vtoževano sporno služnostno pot, kdaj je prišlo do spora in preprečevanja njene uporabe (11. stran obrazložitve). Sodba ustrezno pojasni, zakaj šteje, da listinski dokazi (pritožba izpostavlja priloge B3 do B22) niso pravnorelevantni za odločitev (12. stran obrazložitve). Pritožba nekonkretizirano trdi, da so navedene listine pomembne, zlasti z vidika pravilnega dejanskega stanja, ne da bi pojasnila zakaj. Glede na očitek v nadaljevanju pritožbe, da sodba upošteva odločbo z dne 3. 1. 2014(2) (očitno šteje, da priključka na javno cesto ni), velja dodati, da se je tožena stranka (2. točka odgovora na tožbo) nekonkretizirano sklicevala na ta dokaz v dokaz trditvi, da tožnika, ki nimata gradbenega dovoljenja, ne moreta zahtevati uradnega priključka na javno cesto (parc. št. 2013) in izsiljujeta služnostno pot preko sveta tožencev(3). Navedeno za vprašanje pridobitve služnostne pravice ni pomembno. Smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka sodbe, da sta tožnika hojo in vožnjo po sporni služnostni poti izvajala vsaj od leta 1985 do leta 2009, ko je med pravdnimi strankami nastal prvi spor, kar je več kot 20 let. Ne gre le za pavšalno ugotovitev, kot očita pritožba. Za tak zaključek ima sodba zanesljivo podlago v izvedenem dokaznem postopku. Materialnopravno pravilna je odločitev sodbe, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti (prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v zvezi z določbama 269. člena in 271. člena SPZ).

9. Prepričljiva je obrazložitev sodbe (6 stran obrazložitve) o tem, zakaj ni sledilo tožencu, da so se vožnje v času gradnje tožnikov (od leta 1985) izvajale le na podlagi njegovega dovoljenja, ali pa na skrivaj. Ob (neizpodbijani) ugotovitvi, da sta bili pravdni stranki v izredno dobrih odnosih do spora (leta 2009), sodba upravičeno verjame tožniku, da je toženec za vožnje vedel in da jih vse do spora v letu 2009 ni preprečeval. Na podlagi zaslišanih prič (sodišče prve stopnje jih je zaslišalo 17) je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za ugotovitev, da so se vožnje izvajale po sporni služnostni poti. Dokazna ocena sodbe je prepričljiva in logična in pritožbene trditve vanjo ne vzbujajo dvoma. V pravdi zaradi ugotovitve obstoja služnosti je bistveno, na kakšen način in v kakšnem obdobju je tožeča stranka dejansko uporabljala služnostno pot, pri čemer ni pomembno, kar kot ključno izpostavlja pritožba, da ima zemljišče tožečih strank neposredno potno navezavo na javno cesto (parc. št. 2013) preko služnostne poti, ki poteka po parc. št. 19/4 (zanjo je bila sklenjena poravnava pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju P 94/2013), ki jima je bila onemogočena šele z odločbo 3. 1. 2014. Prepoved uporabe tega priključka potrjuje trditve tožnikov, da sta z družino, v izogib nevarnemu odseku, uporabljala sporno služnostno pot (V. točka pripravljalne vloge z dne 8. 5. 2014). Sodba ugotovitev o obstoju služnostne pravice hoje in vožnje po vtoževani služnosti poti ne gradi na ugotovitvi, da ni priključka na javno cesto parc. št. 2013,(4) kot si očitno zmotno razlaga pritožba(5). Ob tem tudi ni pomembno, ali je vtoževana služnostna pot (potrditvi tožene stranke) vsaj desetkrat daljša, kar za povrh predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto. Prvi toženec, ki tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal kot razlog za zatrjevano neuporabo vtoževane služnostne poti, v pritožbi ne ponudi razlogov, da tega brez svoje krivde ni mogel navajati. Navedene trditve so zato neupoštevne na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP. Enako velja tudi za trditve, da je sodišče spregledalo, da sta tožnika postala lastnika parc. št. 19/5 k. o. … šele na podlagi sodne poravnave 28. 8. 2013, kar je tožena stranka navajala šele po prvem naroku za glavno obravnavo (pripravljalna vloga 21. 5. 2014), ne da bi ponudila opravičljive razloge.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo kot verodostojne izpovedbe prič, ki sta jih predlagala tožnika. Pritožba nekonkretizirano trdi, da gre za priče, ki ne živijo v ... in jim iz lastnega zaznavanja ne more biti znanega nič (ne opredeli, za katere priče gre), zato pritožbenemu sodišču na ta očitek ni treba odgovarjati. Glede prič, ki jih pritožba izpostavlja (V. S., B. S., R. P.), ki naj bi potrditvi pritožbe potrdile navedbe prvega toženca o vožnjah le na podlagi njegovega dovoljenja zaradi dostave materiala iz gospodarskega poslopja, velja povedati, da slednje ne drži. Navedene priče so izpovedovale drugače, niso omenjale nobenega dovoljenja. Vse so potrdile trditve tožnikov o vožnjah po tej poti (ne le v času gradnje) do spora. Poudarjale so tudi izredno razumevanje med strankami, do spora,(6) kar sodba izpostavlja kot razlog v prid verodostojnosti izpovedbe tožnika (6. stran obrazložitve).

11. Ob pravilni ugotovitvi sodbe, da sta tožnika priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje po sporni služnostni poti, je pritrditi pritožbi, da je priposestvovanje služnosti originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pride do njegovega vpisa po uradni dolžnosti na podlagi sodbe in je materialnopravno zmotna odločitev sodbe, ki je odredila vpis služnostne pravice (5. točka izreka).

12. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev v 2., 3., 4. točki izreka kolikor se nanaša na prvega toženca, zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka razveljavilo (prvi odstavek 154. člena ZPP) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev v 5. točki izreka je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Sicer je v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka), ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (2. točka 350. člena ZPP). Posledično, zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavilo tudi stroškovno odločitev v 6. točki izreka, kolikor se nanaša na prvega toženca.

13. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka in o razveljavljenih zahtevkih ponovno odločiti.

14. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Navedba v obrazložitvi (13 stran sodbe) „Pri tem je pri odmeri pravdnih stroškov upoštevalo tudi vpliv utemeljenega ugovora pasivne legitimacije drugega toženca, ki ga je ta podal 9. 5. 2014, saj tožeči stranki zoper slednjega, kljub utemeljenemu ugovoru pasivne legitimacije, nista umaknili tožbo. Od dne 13. 5. 2014 (izbris drugega toženca kot lastnika nepremičnine parc. št. 19/3 k. o. ... v zemljiški knjigi) dalje nastale pravdne stroške drugega toženca sta zaradi utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije dolžni trpeti tožeči stranki.“ Op. št. (2): Gre za Odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor z dne 3. 1. 2014 (B4), s katero so bili J. V. (drugemu tožencu) naloženi ukrepi za vzpostavitev preglednosti priključka s parc. št. 19/14 k. o. ... (na njej sta tožnika pridobila stvarno služnost hoje in vožnje) na parc. št. 2013 k. o. ..., v roku dveh mesecev, sicer se prepove uporaba priključka.

Op. št. (3): Navedba: Podrobnosti v zvezi s priključkom na javno cesto preko parc. št. 19/4 k. o. ... pa so razvidne iz odločbe istega inšpektorata z dne 3. 1. 2014 ...“ Op. št. (4): Nosilni razlog za ugotovitev obstoja služnostne pravice na sporni poti je ugotovitev, da sta tožnika uspela dokazati, da sta sporno služnostno pot (od leta 1985 do spora, to je leta 2009, uporabljala za hojo in vožnjo, ko cestne zapore za priključek na parc. št. 2013 ni bilo.

Op. št. (5): Pritožbene trditve, da sodišče, kljub dejstvu, da je priključek s parc. št. 19/4 na javno cesto zaprt šele z odločbo 3. 1. 2014, šteje, da priključka na javno cesto ni in da sta tožnika za dostop do svoje hiše uporabljala izključno vtoževano daljšo pot. Op. št. (6): Priča R. P. je navajal, da sta tožnika in prvi toženec „živeli vsi kot v žlahti, bili so kot domača družina“, priča B. S. je razmerje med pravdnima strankama ponazoril z besedami „bili so kot rit in srajca“, vedno so si med seboj pomagali.