Jedro

Obdolženec je sprejel od oškodovanca določen znesek za nakup lepila, ki bi ga potreboval pri dogovoru, da mu postavi v stanovanje keramične ploščice, kasneje pa tega dogovora ni izpolnil. Oprostilno sodbo, ki v dvomu obdolženca oprošča s tem, ker ni ugotovilo, da bi imel goljufiv namen že od vsega začetka, izpodbija javni tožilec, ki nakazuje na določene neskladnosti, kar pa po oceni sodišča druge stopnje ni dovolj za oceno, da bi imel obdolženec že od vsega začetka namen oškodovanca ogoljufati za znesek 5.000,00 tolarjev.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec na podlagi 3. točke 350. čl. ZKP oproščen obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po IV. v zvezi s I. odst. 171. čl. KZ RS.

Sodbo izpodbija javni tožilec iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga pa razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom napadene sodbe, da obdolžencu ni moč zanesljivo dokazati, da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 5.000,00 tolarjev, z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto A-ja in ga s tem zapeljal, da mu je ta omenjeni denar, oziroma ček napisan v tej višini izročil kot strošek, ki bi ga obdolženec potreboval za nakup lepila, ko je hotel oškodovancu po njunem dogovoru položiti v stanovanju keramične ploščice. Za kaznivo dejanje goljufije je potrebno, da storilec z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravi nekoga v zmoto, ali ga v takšni zmoti pusti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali pa tujega premoženja kaj stori oziroma opusti.

V obravnavanem primeru je izkazano, da obdolženec res polaga keramične ploščice, kar je njegov prvotni poklic in kot človek, ki se na takšno delo spozna, je bil oškodovancu preko prijatelja B tudi predstavljen, nakar je prišlo med obdolžencem in oškodovancem tudi do določenega dogovora. Res se je kasneje pokazalo, da obdolženec prevzetega dela ni izpolnil, kar razlaga na svoj način, s preobremenitvijo, ker naj bi bil sicer zaposlen drugje, pa tudi z drugimi razlogi, ki vsekakor ne kažejo obdolženca v pozitivni luči kot nekoga, ki je določeno obveznost prevzel in za nabavo materiala tudi prejel denar. Obdolženec je sicer šele na glavni obravnavi oškodovancu povrnil denar in mu vrnil tudi ključe stanovanja, pokazalo se je tudi s poizvedbami pri S. Ljubljana, da tam ni zaposlen, kot to zatrjuje, ugotovljeno pa tudi ni, da bi imel res kakšne dohodke oziroma tako dobre premoženjske razmere, da bi si moral denar pridobiti na goljufiv način.

Iz podatkov kazenske evidence izhaja, da obdolženec doslej še ni bil obsojen, izkazano je tudi, da je res polagal keramične ploščice drugim in da ni šlo za zmotno prikazovanje tega dejstva. Pritožba javnega tožilca sicer opozarja na določene okoliščine, predvsem na to, da ne drži zagovor, da naj bi bil zaposlen kot upravni delavec pri S., niti ni ugotovljeno njegovo premoženjsko stanje, ki ga obdolženec izkazuje kot izredno dobrega, pa tudi ni izkazano, da bi za znesek, ki mu ga je dal oškodovanec, res tudi kupil lepilo. Kljub določenim indicem pa po oceni sodišča druge stopnje ne gre za tako prepričljive argumente, ki bi brez pomislekov dovoljevali zaključek, da je obdolženec od oškodovanca prejel navedeni znesek z goljufivim namenom. Kot že povedano gre za sicer nekaznovano osebo, dejansko se ukvarja s polaganjem keramičnih ploščic, ko ga je zaradi dobro opravljenega dela oškodovancu priporočil tudi njegov prijatelj in kasnejše okoliščine zakaj dela ni opravil, niso dovolj za utemeljenost suma, da bi obdolženec hotel oškodovanca ogoljufati.

Zaradi takšnih dvomov se tudi sodišče druge stopnje strinja z razlogi, ki so privedli sodišče prve stopnje do oprostilne sodbe.