Jedro

S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opisovalo celotnega poteka dokaznega postopka na narokih pred ponovnim začetkom glavne obravnave, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 19627/2013 z dne 12. 10. 2022 A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jim je pogojne obsodbe, v katerih je A. A. določilo kazen pet mesecev zapora, B. B. kazen tri mesece zapora in C. C. kazen štiri mesece zapora, vsem s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da so obdolženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka in krivdne stroške. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 19627/2013 z dne 5. 7. 2023 ob reševanju pritožb sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega B. B. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo in v tem delu poseglo v opis dejanja ter v odločbo o stroških postopka. Pritožbe obsojenega A. A., njegovega zagovornika in obsojenega C. C. je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenima A. A. in C. C. pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zagovornica obsojenega C. C. in zagovornik obsojenega A. A. sta zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona z enakim predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ustavi kazenski postopek zoper obsojenca, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje ali sodbo druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču druge stopnje ali v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti in predlagal njuno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili seznanjeni obsojenca in njuna zagovornika, ki v svojih izjavah vztrajata pri navedbah v zahtevah za varstvo zakonitosti.

B.

_Glede zahteve zagovornika obsojenega A. A._

5. Vložnik trdi, da izpodbijana sodba sodišča druge stopnje selektivno povzema pritožbene navedbe in nanje ne da konkretnega odgovora. V zvezi s to trditvijo se "v izogib nepreglednosti zadeve" v celoti sklicuje na vsebino pritožb obsojenca in njegovega zagovornika ter na vsebino obrambne vloge z dne 30. 5. 2023. 6. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in izpodbijane pravnomočne odločbe ne preizkuša po uradni dolžnosti (načelo stroge dispozitivnosti). Vložnik mora kršitve, na katere se sklicuje, določno označiti in jih konkretizirati tako, da jih je mogoče preizkusiti.1 Določnemu in konkretiziranemu zatrjevanju ni zadoščeno s posplošenim sklicevanjem na navedbe pritožbe in drugih obrambnih vlog.2 Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnil, do katere pritožbene navedbe se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zato tako posplošene in nedoločene trditve ni mogoče preizkusiti.

7. Vložnik smiselno uveljavlja, da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe ne vsebuje ustrezne konkretizacije sostorilstva in da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o zavestnem sodelovanju obsojencev v sostorilstvu.

8. Očitek ni utemeljen. Iz dejanskega opisa v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da sta obsojenca skupaj z B. B. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi oškodovancu D. D. povzročila številne udarnine in odrgnine obraza, hrbta in levega stegna ter manjše razpočne rane v predelu obeh gležnjev tako, da sta ga brcala in udarjala po glavi in ostalih delih telesa, pri čemer ga je C. C. med drugim udarjal z leseno palico za baseball, A. A. pa ga je udarjal s pestjo po obrazu.

9. Objektivna sestavina sostorilstva je v takšnem opisu ustrezno konkretizirana z opisom izvršitvenih ravnanj, s katerimi je vsak izmed obsojencev neposredno uresničil zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Subjektivna sestavina sostorilstva (zavestno sodelovanje pri storitvi) lahko nastopa tako v obliki izrecnega ali konkludentnega dogovora kot tudi v obliki spontanega skupnega delovanja, če je podana zavest in volja vsakega sostorilca, da njegovo ravnanje kot dopolnitev ravnanja drugih sostorilcev privede do prepovedane posledice.3 Zavest o skupnem delovanju je t. i. notranje subjektivno dejstvo, ki je po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ustrezno opredeljeno že s sklicevanjem na zakonske prvine. Notranja subjektivna dejstva niso neposredno zaznavna, nanje pa je mogoče sklepati iz posrednih dokazov (indicev), ki jih sodišče v okviru dokazne ocene navede v razlogih sodbe in ne sodijo v sodbeni izrek.4

10. Vložnik neutemeljeno pogreša takšno dokazno oceno, saj jo je sodišče prve stopnje zadostno in razumno obrazložilo v 15. točki razlogov prvostopenjske sodbe, v 16. točki pa je obrazložilo okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo, da sta obsojenca dejanje storila z direktnim naklepom. Sodišče je po ugotovitvi obstoja objektivne sestavine sostorilstva ugotovilo tudi, da sta obsojenca skupaj z B. B. zavestno sodelovala pri storitvi in sicer, glede na sorodstveno razmerje ter način in mesto napada, po predhodnem dogovoru. Vsi navedeni so namreč na kraj dejanja prišli skorajda sočasno in ravnali usklajeno, s ciljem pretepsti in poškodovati oškodovanca. Enako je na vložnikovo pritožbeno navedbo odgovorilo tudi sodišče druge stopnje v 18. točki razlogov, zato vložnik neutemeljeno trdi, da na svoje navedbe ni prejel konkretnega odgovora. Vložnik dokazni oceni sodišč nasprotuje z navedbami, da na sostorilstvo ne kaže noben materialni dokaz in nobena izpovedba prič, s čimer pa ne uveljavlja več kršitve zakona, temveč se po vsebini spušča v izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vložnik v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje očita napačno uporabo določb o pretrganju zastaranja. Navaja, da v času storitve kaznivega dejanja določbe 91. člena KZ-1 še niso veljale, da iz drugostopenjske sodbe sploh ni mogoče razbrati, kdaj po pretrganju zastaranja zastaralni rok prične znova teči in da sodni postopek pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti v ničemer ni oviral aktivnosti Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je obsojencu kršilo pravico do sojenja v razumnem roku. Vložnik meni tudi, da je razlaga sodišča druge stopnje arbitrarna, saj v neenakopraven položaj postavlja storilca, ki novo kaznivo dejanje stori kratek čas po storitvi prvega kaznivega dejanja in storilca, ki novo kaznivo dejanje stori šele po preteku devetih let. 12. Očitki so neutemeljeni. Navedba, da v času storitve kaznivega dejanja določba četrtega odstavka 91. člena ZKP ni veljala, je nepravilna in dejansko nerazumljiva, saj določba v nespremenjeni obliki velja od uveljavitve KZ-1 dne 1. 11. 2008. Enako neutemeljena je navedba o arbitrarni razlagi določbe. Iz jezikovne razlage četrtega odstavka 91. člena KZ-1 jasno in nedvoumno izhaja, da se zastaranje pretrga, če storilec v času teka zastaralnega roka stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči. Iz enotnih stališč materialnopravne teorije in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da se teža kaznivih dejanj primerja po predpisanem kaznovalnem okvirju, da mora biti kaznivo dejanje, ki pretrga zastaranje, s pravnomočno sodbo ugotovljeno znotraj tega zastaralnega roka in da pretrganje zastaranja učinkuje tako, da zastaralni rok začne znova teči od storitve novega kaznivega dejanja.5 V takšni razlagi ni nič arbitrarnega, saj je že po volji zakonodajalca za pretrganje zastaranja odločilno le, da je novo kaznivo dejanje storjeno v času teka zastaralnega roka. Institut zastaranja temelji na predpostavki, da kaznovanje po preteku določenega zakonskega roka ni več smiselno in upravičeno z vidika specialne in generalne prevencije, storilec, ki stori novo kaznivo dejanje v času teka tako določenega roka, pa takšno predpostavko ovrže.6

13. Vse navedeno je ustrezno obrazloženo že v sodbi sodišča druge stopnje, ki je v 4. do 9. točki razlogov natančno razčlenilo procesno dejansko stanje, se opredelilo do pritožbenih navedb in sprejelo pravilen zaključek, da kazenski pregon zoper obsojenca ni zastaral. Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, bi glede na čas storitve dejanja in ob upoštevanju zadržanja teka zastaralnih rokov po drugem odstavku 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), zastaralni rok v obravnavani zadevi po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 122. člena KZ-1 potekel dne 9. 3. 2023. Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 8118/2019 z dne 24. 2. 2020 obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen od enega do pet let zapora, kar pomeni, da je glede na predpisani kaznovalni okvir storil hujše kaznivo dejanje, kot v obravnavani zadevi. Kaznivo dejanje je storil 22. 11. 2018, citirana sodba pa je postala pravnomočna 28. 8. 2020, torej še pred iztekom zastaralnega roka. Kazenski pregon zoper obdolženca do pravnomočnosti izpodbijane sodbe torej ni zastaral, tega dejstva pa ne morejo spremeniti niti vložnikove kritike na račun dolgotrajnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

14. Vložnik sodišču prve stopnje očita tudi, da v sodbi ni navedlo izvedenih narokov pred 20. 4. 2021, ni dokazno ocenilo dokazov, izvedenih na teh narokih, in ni navedlo, da je oškodovanec na prvem naroku za glavno obravnavo nedopustno odklonil pričanje, zaradi česar je po oceni vložnika neverodostojen.

15. Že sodišče druge stopnje je vložniku v 13. točki razlogov pravilno pojasnilo, da se je glavna obravnava na naroku dne 20. 4. 2021 zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začela znova, v takšnem primeru pa se morajo praviloma vsi dokazi izvesti znova in le na tako izvedene in na glavni obravnavi pretresene dokaze sme sodišče opreti sodbo. S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opisovalo celotnega poteka dokaznega postopka na narokih pred ponovnim začetkom glavne obravnave, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Če pa želi vložnik povedati, da sodišče prve stopnje kateremu izmed dokaznih predlogov obsojenca ali njegovega zagovornika neutemeljeno ni ugodilo ali o njem ni odločilo, pa so njegove navedbe preveč splošne in nekonkretizirane, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Z nadaljnjo navedbo, da sodišče prve stopnje ni komentiralo oškodovančeve odklonitve pričanja, zaradi katere je njegova izpovedba neverodostojna, vložnik ponovno posega v polje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

_Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice C. C._

16. Enako kot zagovornik obsojenega A. A. tudi zagovornica obsojenega C. C. sodišču druge stopnje nekonkretizirano očita, da ni povzelo obsojenčevih navedb in nanje ni odgovorilo. Konkretiziran je le očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno zatrjevano kršitev pravic obrambe. V zvezi s tem vložnica ponavlja navedbo, da obsojenec ni bil obveščen o naroku dne 12. 10. 2022, zaradi česar ni mogel podati zagovora.

17. Sodišče druge stopnje je v 23. točki razlogov obrazložilo, da je obsojenec 5. 10. 2022 osebno prevzel vabilo na narok za glavno obravnavo dne 12. 10. 2022, ki mu ga je vročila pooblaščena vročevalka, detektivka E. E., obsojenec pa je predhodno že podal svoj zagovor, v katerem je povedal le, da oškodovanec laže. Obrazložitev je podprta s podatki spisa in sicer s poročilom navedene detektivke na list. št. 1392-1394. Vložnica s ponavljanjem trditve, da obsojenec ni bil vabljen na narok, ter z ničemer podprtimi navedbami, da je bil obsojenec septembra in oktobra 2022 v Severni Makedoniji, navedbe detektivke pa so neresnične, zatrjevane kršitve ne more utemeljiti.

18. Vložnica v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti z deloma identičnimi navedbami, kot jih je podal zagovornik obsojenega A. A., uveljavlja: - da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe ne vsebuje konkretizacije sostorilstva in da sostorilstvo ni dokazano niti v objektivnem niti v subjektivnem smislu oziroma da izpodbijani sodbi o tem nimata razlogov; - da sodbi ne vsebujeta dokazne ocene dokazov, izvedenih na narokih za glavno obravnavo pred 20. 4. 2021, ko se je glavna obravnava začela znova, in da je sodišče neutemeljeno verjelo oškodovancu, kljub temu, da je oškodovanec na prvem naroku za glavno obravnavo odklonil pričanje; - da sta sodbi sprejeli napačen zaključek o pretrganju zastaranja kazenskega pregona, ker določbe 91. člena KZ-1 na dan 5. 1. 2013 še niso veljale; ker je razlaga, ki ne upošteva, koliko časa po storitvi kaznivega dejanja je storjeno novo kaznivo dejanje, arbitrarna; ker zastaranja ne more pretrgati kaznivo dejanje, ki je storjeno v tujini in za katerega je bil obsojenec obsojen s sodbo tujega sodišča in ker obsojenec v Republiki Hrvaški ni bil kaznovan; - da obsojenec ni bil seznanjen z modifikacijo obtožnega predloga z dne 2. 10. 2020. 19. V obravnavani zadevi je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil le obsojenec, ki v njej ni uveljavljal nobene izmed v prejšnji točki povzetih zatrjevanih kršitev. Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. To velja tudi za kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.7 Ker torej povzete kršitve v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niso bile uveljavljene, se vložnica nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti po petem odstavku 420. člena ZKP ne more več sklicevati.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo po prvem odstavku 425. člena ZKP.

21. Obsojenca z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato sta na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 200,00 EUR.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 2907/2010 z dne 22. 3. 2012, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010, I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne druge. 2 Sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 40218/2018 z dne 8. 11. 2018, I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018, I Ips 62/2008 z dne 28. 2. 2008 in druge. 3 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 41440/2018 z dne 19. 9. 2019 (točka 6 razlogov) in I Ips 9199/2012-701 z dne 15. 1. 2015. 4 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023 (točka 15 razlogov), I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017. 5 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 19570/2016 z dne 27. 3. 2018 in I Ips 60613/2012-151 z dne 5. 11. 2015. Prim. tudi M. Šorli: 91. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem - Splošni del, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 1064. 6 M. Šorli, navedeno delo, str. 1064. 7 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 43147/2017 z dne 7. 9. 2023 (točka 21. razlogov), I Ips 20837/2010 z dne 13. 4. 2017 (točka 7. razlogov) in I Ips 39858/2013 z dne 25. 8. 2016 (točka 6. razlogov). Prim. tudi S. Košir, 420. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 3. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 85.