Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da soglasja dveh udeleženk kompenzacije ni bilo, ker je bil žig in podpis navedenih družb ponarejen in zlorabljen, kar vodi v zaključek, da je pogodbo v imenu družbe sklenila neupravičena oseba. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec, v imenu drugega brez njegovega pooblastila, pa zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Ker soglasje za odpust dolga (in s tem sodelovanja v verižni kompenzaciji) s strani (dveh) kompenzacijskih udeležencev očitno (tudi naknadno) ni bilo podano, do verižne kompenzacije med (vsemi) udeleženci sploh ni prišlo. Zato gre v konkretnem primeru verižne kompenzacije za neobstoječo pogodbo, ki med strankami ni ustvarila nobenih medsebojnih pravic in obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167019/2015-2 z dne 30. 12. 2015 v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 961,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri verižni kompenzaciji za vrsto sporazumov o odpustu dolga, sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realizirani. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da s tem, ko sta družba I. d. d. in L. d. d. »stornirali« svoje sodelovanje v zatrjevani verižni kompenzaciji, nedvomno ni prišlo do odpusta obveznosti pri najmanj dveh strankah zatrjevane verižne kompenzacije, kar posledično pomeni, da tudi pri toženi stranki (in vseh drugih strankah zatrjevane kompenzacije) ta odpust ni mogel nastati.

6. Držijo pritožbene navedbe, da je bila predlagateljica verižne kompenzacije družba X. d. o. o., kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožena stranka prav za namen sklenitve verižne kompenzacije z družbo X. d. o. o. sklenila Pogodbo o poravnavi obveznosti verižne kompenzacije št. 12/11, kjer je tožena stranka nastopala v vlogi naročnika storitve in sicer izvedbe verižne kompenzacije. Glede na navedeno ugotovitev sodišča, da je tožena stranka nastopala kot pobudnica sklenitve verižne kompenzacije, ni protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer pa po oceni pritožbenega sodišča dejstvo, kdo je bil pobudnik sklenitve verižne kompenzacije, za presojo njene (ne)veljavnosti, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, ni odločilno.

7. Glede na četrti odstavek 5. točke Pogodbe o poravnavi obveznosti verižne kompenzacije št. 12/11, je mogoče pritrditi trditvam tožene stranke, da je glede na to, da je bil pri vseh gospodarskih družbah navedenih na listini »Predlog verižne kompenzacije« (B2) odtisnjen žig s podpisom, upravičeno menila, da imajo podpisniki tudi pooblastilo za zastopanje teh družb. Vendar navedeno ne more izključiti upravičenja strank zatrjevane kompenzacije (I. d. d. in L. d. d.), za katero pogodba ustvarja pravne učinke, da uveljavljata njeno neveljavnost zaradi nespoštovanja (kogentnih) predpostavk, ki so potrebne za veljavno sklenitev.1 Tudi za kompenzacijo namreč velja, da je sklenjena, ko se stranke sporazumejo o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Soglasje strank torej predstavlja nujni pogoj za nastanek pogodbe oziroma verižne kompenzacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da soglasja I. d. d. in L. d. d. oziroma dveh udeleženk zatrjevane kompenzacije ni bilo, ker je bil žig in podpis navedenih družb ponarejen ter zlorabljen, kar vodi v zaključek, da je listino »Predlog verižne kompenzacije« v imenu družbe sklenila neupravičena oseba (73. člen OZ). Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec, v imenu drugega brez njegovega pooblastila, pa zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ). Ker soglasje za odpust dolga (in s tem sodelovanja v zatrjevani verižni kompenzaciji) s strani (dveh) kompenzacijskih udeležencev očitno (tudi naknadno) ni bilo podano, saj to potrjujejo predložene izjave prič in sicer T. H., T. Z. in A. M. ter izjava zakonitega zastopnika I. d. d. E. G., do zatrjevane verižne kompenzacije med (vsemi) udeleženci že iz tega razloga ni prišlo. V konkretnem primeru zatrjevane verižne kompenzacije gre zato za neobstoječo pogodbo, ki med strankami ni ustvarila nobenih medsebojnih pravic in obveznosti.

8. Drži pritožbena trditev, da dejstvo, da iz pisne izjave priče A. M. (A60) izhaja, da je L. d. d. januarja 2016 zoper neznanega storila vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja poskusa goljufije in ponarejanja listin, ne dokazuje ponarejenosti podpisov dveh družb navedenih na listini »Predlog verižne kompenzacije«. Kazenska ovadba namreč ne dokazuje obstoja kaznivega dejanja oziroma njegovih elementov. Dejstvo, da je L. d. d. vložila kazensko ovadbo pa sodišče utrjuje v prepričanju, da L. d. d. soglasja za sklenitev zatrjevane verižne kompenzacije ni dala in je tudi ni naknadno odobrila.

9. Navsezadnje pa morajo biti za veljavno izvedbo verižne kompenzacije vsi medsebojno povezani odpusti dolga tudi realizirani. Pogoj za to je, da obstaja terjatev in obveznost vseh udeležencev verižne kompenzacije. Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije pride namreč tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg.2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da L. d. d. z družbo P. d. o. o. ni nikoli poslovno sodelovala in posledično navedeni družbi ni ničesar dolgovala (slednja ji torej ni mogla odpustiti dolga, ki ne obstaja), česar tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še, da iz listin »Predlog verižne kompenzacije« prav tako ne izhaja, da bi imela predlagateljica verige X. d. o. o. dolg do katere druge stranke zatrjevane verižne kompenzacije, da bi ji le-ta lahko odpustila dolg.

10. Ne glede na to, katera stranka je bila pobudnica sklenitve zatrjevane verižne kompenzacije, je odločilno, da je tožeča stranka dokazala, da le-ta ni bila veljavno sklenjena, česar pa tožena stranka ni uspela izpodbiti. Zato uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Posledično je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi VSL sodba I Cpg 959/2017 z dne 19. 9. 2018. 2 Tako tudi VSL sodba in sklep I Cpg 492/2013 z dne 12. 12. 2013.