Jedro

Vprašanje obstoja določenega pravnega posla ni materialnopravno, zato je potrebno obstoj pravnega posla zatrjevati, sodišče pa nato na podlagi dejanskih navedb strank in dokazne ocene presodi, ali je bil zatrjevani pravni posel veljavno sklenjen in kakšna je materialnopravna narava posla.

Varovanec s postavitvijo pod skrbništvo ne izgubi svoje pravne subjektivitete; ostane nosilec pravic in dolžnosti. Skrbnik pa varovanca zgolj zastopa (190. in 192. člen ZZZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je iz izpodbijano odločbo v točki I. izreka razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2005/01180 z dne 5.10.2005 tudi v 1. in 4. točki izreka, in sicer je zaradi delnega umika tožbe postopek za plačilo 1.152,74 EUR s pripadki ustavilo, v ostalem delu, to je za plačilo 1.869,18 EUR s pripadki in za plačilo 173,59 EUR izvršilnih stroškov pa tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki II. izreka je odločilo o stroških postopka: da jih mora povrniti tožnik toženki v znesku 647,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo (ne pa tudi sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe) se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, ali pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je sodbo oprlo le na listine v spisu, ni pa izvedlo dokaza z zaslišanjem strank. Z izvedbo tega dokaza bi se prepričalo, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj za vzpostavitev s strani tožnika zatrjevanega pravnega razmerja oziroma sklenitve pogodbe. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik od toženke zahteval plačilo kot od skrbnice za poseben primer razpolaganja s pokojnino njene matere. Zahteval je plačilo računov, katerih vsebina je bila oskrba toženkine matere, in sicer od toženke kot njegove dolžnice na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena in se je izvrševala s konkludentnim ravnanjem pogodbenih strank. Tožnik ni prepozno trdil, da je bilo s plačevanjem računov vzpostavljeno dolžniško-upniško razmerje, saj je že ves čas zatrjeval, da toženka računov, ki so se glasili nanjo, ni nikoli zavrnila, deloma jih je tudi plačala. Ali je prišlo do sklenitve pogodbe s konkludentnim ravnanjem ali kako drugače, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je po uradni dolžnosti dolžno uporabljati sodišče, zato ne more prevaliti na tožnika breme pravočasnega navajanja materialnopravne podlage tožbenega zahtevka. Navedbe, da je bila toženka skrbnica svoje matere za poseben primer razpolaganja z njeno pokojnino, bi sodišče moralo upoštevati poleg odločilnih dejstev kot druga dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik ni trdil, da bi račune morala toženka plačevati le kot skrbnica, temveč je trdil in dokazoval, da bi jih morala plačevati tako iz naslova njunega pogodbenega razmerja, kot iz naslova izvrševanja skrbniških obveznosti na podlagi odločbe CSD J. Toženka je bila torej dolžna plačevati oskrbnino iz dveh vzporednih pravnih naslovov. Ni pravilno stališče sodišča, da je zavezanka za plačilo oskrbnine lahko le varovanka oziroma stanovalka doma upokojencev sama. Tožnik ni trdil, da obstaja pravno razmerje med njim in oskrbovanko, saj ta zaradi slabega zdravstvenega stanja in očitne nesposobnosti sprejemanja racionalnih odločitev, take volje objektivno ni bila sposobna izraziti in prevzemati nase obveznosti iz pravnega posla. Poslovna sposobnost pa ji ni bila odvzeta, da bi lahko v njenem imenu in za njen račun skrbnik sklenil pravni posel. Toženka je bila njena skrbnica le za poseben primer razpolaganja s pokojnino. Ko je namestila mater pri tožniku, je toženka lahko sklenila pogodbo le v svojem imenu in za svoj račun, kar bi sodišče lahko ugotovilo tudi z uporabo splošno znanih in logičnih dejstev v takšnih življenjskih situacijah. Pravdni stranki sta dejansko sklenil pogodbo v korist tretjega. Ne glede na zakonska določila o preživninski obveznosti polnoletnih otrok do svojih staršev, pa obstaja moralna dolžnost polnoletnih otrok, da poskrbijo za svoje starše v njihovi starostni onemoglosti ter iz tega naslova prevzemajo obveznosti. Nepravilno pa je tudi razmišljanje sodišča, da bi tožnik lahko uveljavljal svoj tožbeni zahtevek iz naslova pravnega nasledstva toženke po pokojni materi in odgovornosti dedinje za zapustničine obveznosti. Ni logično, da bi toženka imela možnost uporabljati materino pokojnino, kot dedič pa bi odgovarjala le do višine zapustnikovega premoženja.

Toženka je podla laičen odgovor na pritožbo, v katerem opisuje svoje videnje dogodkov, povezanih z nastanitvijo in oskrbo njene matere pri tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu odločitve prvostopenjskega sodišča v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in ob uradnem preizkusu (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je prvo sodišče glede na podano trditveno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, glede na to pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi procesnih kršitev ni zagrešilo. Sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasno in logično utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

Glede na pritožbena izvajanja pa višje sodišče še pojasnjuje: Vse do zadnje pripravljalne vloge, ki jo je tožeča stranka podala po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, je svoj zahtevek temeljila na trditvah, da toženka kot skrbnica za poseben primer za razpolaganje s pokojnino oskrbovanke tožeče stranke ni poravnavala v celoti računov, ki so ji bili izstavljeni za plačilo oskrbnine. Toženki je očitala, da ni izvrševala svojih dolžnosti skrbnice za poseben primer po odločbi CSD J in da je varovankino pokojnino uporabila za lastno korist. Da bi bilo dolžniško-upniško razmerje med pravdnima strankama vzpostavljeno na kakšni drugi osnovi, do vloge z dne 28.7.2008 ni zatrjevala. Vse do pritožbe ni podala nobenih trditev o tem, kdo in na kakšen način je sklepal pogodbo za nastanitev in oskrbo toženkine matere. Pravdni postopek pa temelji na razpravnem načelu (1. odstavek 7. in 212. člena ZPP), v skladu s katerim lahko sodišče upošteva le tista dejstva, ki so jih navajale stranke, in izvaja le tiste dokaze, ki so jih predlagale stranke. Trditve o dejstvih torej predstavljajo procesno gradivo, katerega izbiranje je izključno v rokah strank. Pri tem pa ZPP v 286. členu stranke tudi časovno omejuje: dejstva in dokaze lahko navajajo le do konca prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje navajana dejstva pa sodišče upošteva le, če stranka, ki jih je navajala, dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti najkasneje na prvem naroku. Tožeča stranka torej ni pravočasno zatrjevala, da je toženka njena dolžnica na podlagi njunega dolžniško-upniškega razmerja, ki naj bi se vzpostavilo s konkludentno izraženo voljo.

Čeprav sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti, pa lahko glede na razpravno načelo meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka opredelita le stranki z navedbo dejanske podlage, katero pa mora nato sodišče presojati z vseh možnih pravnih vidikov, kar je bilo v konkretnem primeru storjeno. Vprašanje obstoja določenega pravnega posla ni materialnopravno, kot meni pritožba. Sam obstoj določenega pravnega posla je potrebno zatrjevati, sodišče pa na podlagi dejanskih navedb strank in dokazne ocene presodi, ali je bil zatrjevani pravni posel veljavno sklenjen in kakšna je materialnopravna narava posla. Za uspeh v tej pravdi bi tako morala tožeča stranka najprej podati in nato dokazati trditve, ki bi utemeljevale obstoj določenega materialnopravnega razmerja med pravdnima strankama, če naj bi to nastalo na podlagi dejanj, ki izražajo voljo, pa tudi katera so ta dejanja. Šele na podlagi takih trditev, ki bi bile tudi dokazane, bi lahko sodišče naredilo materialnopravni zaključek, da je bil sklenjen določen pravni posel s konkludentnimi dejanji izraženo voljo (18. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

Da sta pravdni stranki sklenili pogodbo v korist tretjega in na podlagi katerih dejstev tako meni, pa je tožeča stranka prvič zatrdila šele v pritožbi. Ker pri tem ni niti zatrjevala obstoja razlogov, da dejstev o sklenitvi pogodbe v korist tretjega ni mogla zatrjevati do konca prvega naroka za glavno obravnavo, gre za neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki ne terja podrobnejšega odgovora. V zvezi s pritožbenimi izvajanji glede namestitve toženkine matere pri tožeči stranki in sklepanju pogodbe v zvezi s tem, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je potrebno tudi splošno znana dejstva zatrjevati, le dokazovati jih ni potrebno (4. odstavek 214. člena ZPP).

Ob pomanjkanju (pravočasne) trditvene podlage o materialnopravnem razmerju, do katerega naj bi med pravdnima strankama prišlo na podlagi s konkludentnimi dejanji izražene volje, je neutemeljen očitek prvemu sodišču o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi nezaslišanja strank in (s temi navedbami) smiselno uveljavljani pritožbeni razlog kršitve določb postopka zaradi neizvedbe dokaza. Dokazuje se namreč le pravočasno zatrjevana dejstva, ki lahko vplivajo na odločitev. Glede na trditveno podlago je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Varovanec s postavitvijo pod skrbništvo ne izgubi svoje pravne subjektivitete; ostane nosilec pravic in dolžnosti. Skrbnik pa varovanca zgolj zastopa (190. in 192. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZDR) in kot zakoniti zastopnik varovanca skrbi za njegove pravice in koristi. Zavezanec iz materialnopravnega razmerja nastanitve in oskrbe pri tožeči stranki je torej oskrbovanec, v konkretnem primeru toženkina mati, ne pa toženka kot skrbnica za poseben primer - razpolaganje s pokojnino oskrbovanke. Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije je torej materialnopravno pravilna.

Stališče pritožbe o moralni obvezi otrok za skrb onemoglih staršev je z življenjskega vidika sicer povsem utemeljeno, ne spremeni pa že obrazloženih materialnopravnih razmerij. Enako velja za pritožbeni očitek o napačnem stališču prvega sodišča glede možnosti uspeha tožeče stranke z zahtevkom zoper toženko iz naslova odgovornosti dedinje za zapustničine dolgove. Stališče prvostopenjskega sodišča je povsem pravilno v materialnopravnem in procesnem pogledu in mu pritožbeno sodišče nima kaj dodati Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP: tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.