Jedro

Na novo zastekljeno avtobusno postajališče brez posebnih okvirjev in brez posebnih označb na steklu ni nekaj običajnega in pričakovanega, saj je splošno znano, da so gladke steklene površine (objekti) v vsakodnevnem življenju bodisi zasenčene bodisi šrafirane bodisi označene s posebnimi nalepkami (npr. ptiči, s čimer se še živali varuje pred slučajnimi trki v steklo). Za zasteklitev, ki ni takšna, je možno in celo verjetno, da se jo spregleda. Objektivno predvidljiva posledica opustitve toženke, da steklo ni bilo na nobenega izmed možnih načinov označeno, je bila torej verjetnost nastanka škode, omilitev tega povečanega rizika pa bi ob le malo večji skrbnosti toženka zlahka prevedla v lastne stroške. Ker toženka ni dokazala, da je ravnala tako, kot je treba, odgovarja tožniku, ki se je kot pešec zaletel v steklo, za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Le tako lahko odškodninsko pravo opravi tudi svojo preventivno družbeno vlogo, ki je v spodbujanju udeležencev v razmerju k čim bolj skrbnem ravnanju.

Ni v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in funkcijo pravice do pravnega sredstva, če bi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvič odmerilo šele sodišče druge stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede podlage zahtevka spremeni tako, da se glasi: Tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 10.432,32 EUR (~ 2.500.000,00 SIT) skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2006 dalje do plačila po predpisani meri zamudnih obresti in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.„ je po temelju utemeljen.

II. Sodba sodišča prve stopnje se glede višine tožbenega zahtevka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 10.432,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2006 do plačila. Ocenilo je, da za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ker se je zaletel v stekleno steno avtobusnega postajališča, ki jo je spregledal, tožena stranka niti objektivno niti krivdno ne odgovarja.

(2) Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da očitek preohlapne trditvene podlage ni utemeljen, saj mu sodišče prve stopnje ni omogočilo, da popolno obrazloži sporno pasivno legitimacijo. Ta pa je, da bi morala toženka po izvedbi del na avtobusnem postajališču ob ustrezni skrbnosti izvedena dela pregledati in ugotoviti, ali je varno. Ker pa prvo sodišče tožečo stranko ni pozvalo na popravo tožbe, je kršilo 2. odst. 282. čl. ZPP. Sicer pa je v tožbi tožnik natančno navedel, v čem je krivda tožene stranke. Postaviti bi morala opozorilo, da je postajališče zastekljeno, saj ga je bilo zaradi neuokvirjenega stekla možno spregledati. Ta trditvena podlaga je bila dana, vendar sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi potrdile, da je bilo steklo možno spregledati. Izvedenec za varstvo pri delu bi lahko ugotovil, ali bi tožena stranka morala namestiti opozorila in ali je bila tožena stranka dovolj skrbna pri izbiri izvajalca. Tožeča stranka je natančno opredelila tudi objektivno odgovornost tožene stranke, saj je neuokvirjeno steklo nevarna stvar, ker ni dovolj vidna in je neobičajna za avtobusno postajališče. Tožeča stranka je predložila tudi fotografije, zato ne drži, da nevarne stvari ni dovolj opisala. Tožnik se sicer strinja, da steklo samo po sebi ni nevarno, vendar gre za avtobusno postajališče. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič in se na podlagi fotografij ni odločilo, ali je to nevarna stvar ali ne, je kršilo 8. čl. ZPP in 2. odst. 282. čl. ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V posledici napačne odločitve je po mnenju pritožnika napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj bi pravilna odločitev vodila k njegovemu končnemu uspehu v celoti.

(3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pritožnikovo mnenje, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič in določilo izvedenca delovne stroke, je napačno, saj odločilna dejstva glede podlage odgovornosti niso niti sporna (sporna je le njihova ocena, vrednotenje teh dejstev, kar pa je pravno in ne več dejansko vprašanje). Načeloma sicer obstaja dolžnost sodišča izvesti (vse) dokaze, ki jih predlagajo stranke za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev. Dokazne predloge lahko sodišče zavrne le, če za to obstajajo sprejemljivi razlogi, ki morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga oziroma iz obrazložitve končne sodbe. Sodišče prve stopnje tega ni nikjer obrazložilo in je s tem kršilo določbe pravdnega postopka (2, odst. 287. čl. ZPP, 3. odst. 324. čl. ZPP in 8. tč. 339. čl. ZPP). Vendar pa bi morala tožeča stranka to uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče, torej ob zavrnitvi njenih dokaznih predlogov. Ker tega ni storila, je uveljavljanje teh kršitev šele v pritožbi prepozno in brez učinka (286.b čl. ZPP).

(6) Drugih kršitev postopka, ki jih očita pritožnik („izjavljanja“ oziroma opustitve poziva na popravo tožbe), sodišče prve stopnje sicer ni storilo. Tožnikova tožba je bila popolna in sklepčna, sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, le da je to nekoliko nerodno (zlasti pa napačno) obrazložilo. Sodba sodišča prve stopnje je vendarle obrazložena do te mere, da jo je mogoče preizkusiti. (Ni pa jasno, kako bi bilo lahko tožniku v korist zavzemanje za to, da bi prvo sodišče ravnalo v skladu z zdaj že razveljavljenim 2. odst. 282. čl. ZPP (1).)

(7) Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev o temelju odgovornosti in jih pritožba konkretno niti ne prereka. Ni bilo niti sporno, da se je tožnik 2. 8. 2003 zaletel v steklo avtobusnega postajališča, pri čemer je padel in se poškodoval. Kakšno je to steklo (neuokvirjeno, brez kakršnihkoli oznak), je razvidno tudi iz fotografij, na katere se sklicuje pritožnik in ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo (kopije fotografij v prilogah spisa). Neprerekano (in torej nesporno) je še, da je stekla namestila družba MM kot pogodbeni izvajalec za Občino X, in sicer po pogodbi z dne 7. 11. 2002, dela pa so bila zaključena v začetnih mesecih leta 2003. Na tako ugotovljeni in nesporni dejanski podlagi pa je sodišče napravilo napačen materialnopravni zaključek.

(8) Prvo sodišče ni pravilno uporabilo splošnega pravila o krivdni odgovornosti. Po presoji pritožbenega sodišča so namreč podani vsi elementi civilnega delikta, in sicer pravno priznana škoda (njen nastanek ni sporen, glede na zavrnitev zahtevka po temelju pa se z ugotavljanjem njenega obsega prvo sodišče še ni ukvarjalo), krivdno protipravno ravnanje toženke in pravna vzročna zveza.

(9) Steklo samo po sebi ni nevarno in tako tudi ne steklena stena avtobusnega postajališča, saj je možno nevarnost, ki iz nje sicer izvira, na normalni, vsakodnevni riziko omejiti z določenimi (enostavni, pogostimi, splošno znanimi) ukrepi. Objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari torej ni podana, podana pa je krivdna odgovornost toženke. Utemeljeno ji tožnik namreč očita, da ni namestila opozoril, zaradi katerih bi bila zasteklitev avtobusnega postajališča očitna oziroma (bolje) vidna vsakemu povprečnemu človeku. Vsi smo sicer dolžni biti pozorni na stvari okoli sebe ter paziti na to, kje hodimo, še zlasti, če smo udeleženci v prometu (tudi kot pešci, potniki avtobusa na postajališču). Na novo zastekljeno avtobusno postajališče brez posebnih okvirjev in brez posebnih označb na steklu pa ni nekaj običajnega in pričakovanega, saj je splošno znano, da so gladke steklene površine v vsakodnevnem življenju bodisi zasenčene bodisi šrafirane bodisi označene s posebnimi nalepkami (npr. ptiči, s čimer se tudi živali varuje pred slučajnimi trki v steklo). Za zasteklitev, ki ni takšna, je možno in celo verjetno, da se jo spregleda, četudi je na objektu, kjer to sicer (ob ustreznih oznakah!) ni povsem nenavadno, ob tem, da pride do spremembe v obstoječem stanju, kot v obravnavanem primeru. Objektivno predvidljiva posledica opustitve toženke, da steklo ni bilo na nobenega izmed možnih načinov označeno, je bila torej verjetnost nastanka škode, omilitev tega povečanega rizika pa bi ob le malo večji skrbnosti toženka zlahka prevedla v lastne stroške. Ker toženka ni dokazala, da je ravnala tako, kot je treba (dokazno breme je nosila sama), odgovarja tožniku, ki se je kot pešec zaletel v steklo, za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Le tako lahko odškodninsko pravo opravi tudi svojo preventivno družbeno vlogo, ki je v spodbujanju udeležencev v razmerju k čim bolj skrbnem ravnanju (2). Proti oškodovancu toženke tudi ne razbremenjuje dejstvo, da je zasteklitev v sklopu urejanja občinskih avtobusnih postajališč pogodbeno zaupala izvajalcu. Pritožnik ima prav, da bi morala toženka preveriti, ali so urejena avtobusna postajališča (ki jih je namestila njena pogodbenica) varna za občane, za uporabnike.

(10) Pritožbeni očitki se tako izkažejo za utemeljene, zato je bilo treba pritožbi glede temelja ugoditi in z vmesno sodbo odločiti, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (5. alineja 358. čl. ZPP v zvezi s 315. čl. ZPP). Glede višine zahtevka je bilo treba zaradi neugotovljenih pravnorelevantnih dejstev prvo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Tekom le-tega naj sodišče prve stopnje ugotovi obseg škode, ki jo je utrpel tožnik in mu odmeri pravično denarno odškodnino zanjo. Pri tem je treba opozoriti, da višini škode tožena stranka ni opredeljeno nasprotovala in ni prerekala dejstev, ki se tičejo višine tožnikove škode, česar zaradi nastopa prekluzije tudi v novem sojenju ne bo več mogla. Vendar je pritožbeno sodišče ocenilo, da ni bi bilo v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in funkcijo pravice do pravnega sredstva, če bi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvič odmerilo šele sodišče druge stopnje (355. čl. ZPP).

(11) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) U-I-164/09-13 4. 2. 2010. (2) Glej več Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 716.