Jedro

Dejstvo, da je toženec na dogovorjeni sestanek prišel z nabito pištolo v žepu, ki jo je nato tudi uporabil in streljal na tožnika, je dobilo pomen sovzroka nastalega škodnega dogodka in se toženec v tem obsegu svoje odgovornosti ne more razbremeniti, ne glede na to, da je bil v trenutku streljanja na tožnika v stanju prehodne nerazsodnosti, po krivdi tožnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 30 % tožnikove škode.

1. V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 70 %) se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

2. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.205,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, kot izhajajo iz odločbe II Cp 3812/2007 z dne 2.4.2008. Navaja, da sodišče nekritično sledi izpovedbi toženca, ne verjame pa izpovedbam tožnikovih prič. Prevelik pomen daje tudi kazenskima sodbama II K 144/2001 in II K 374/2000. Dokazna pravila so v kazenskem postopku bistveno drugačna, odškodninsko pravo zlasti ne pozna instituta „in dubio pro reo“. Tudi ni mogoče istovetiti civilnopravnega pojma nerazsodnosti s kazenskopravnim pojmom neprištevnosti. Predmet dokazovanja je, ali je sploh šlo za stanje (prehodne) nerazsodnosti in ali je ta nastala brez krivde toženca, ali pa naj bi šlo za silobran. S silobranom se sodba ne ukvarja. Sodba povsem nekritično povzema le tisti del toženčeve izpovedi, ki naj bi podpiral tezo o stanju prehodne nerazsodnosti. Ugotovitev izvedenca balistika, da je bil drugi strel oddan v trenutku, ko je bil tožnik s hrbtom obrnjen proti tožencu (strelcu), poruši konstrukcije silobrana kot tudi tezo o toženčevi nerazsodnosti (ki naj bi po naziranju sodišča trajala sicer le v času aktualne ogroženosti). Človek, ki je obrnjen stran od strelca in pred njim beži, vsekakor nikogar ne ogroža. Toženec je izpovedal, da je streljal v tla, da je športni strelec, povedal je, da tožnika ni želel poškodovati, ampak je le želel „da gre ta grožnja stran“. Iz tega izhaja, da je toženec, saj v omejenem obsegu, ohranil razsodnost. Sodba tudi zgrešeno interpretira psihiatrična izvedenska mnenja. Mnenje dr. T. v tej zadevi ni uporabljivo, saj je bilo izdelano za drugo pravdno zadevo, v kateri toženec od tožnika uveljavlja odškodnino. Izvedenec Ž. je podal mnenje v kazenski zadevi glede vprašanja toženčeve prištevnosti kot kazenskopravne kategorije. Mnenje dr. T. je v sodbi zgrešeno interpretirano. Gre za mnenje fakultete in ne samo te izvedenke, je torej na formalno višji stopnji kot ekspertiza izvedenca dr. J. To je sodišče prezrlo. Dr. T. je pojasnila, da so bile po njenem mnenju toženčeve zmožnosti v kritičnem času za razumevanje zmanjšane, le dopustila je možnost, da toženec v trenutku neposredno pred streljanjem ni bil sposoben razumeti in obvladovati svojega ravnanja. Oba izvedenca, dr. J. in dr. T., sta svoje mnenje izdelala le na podlagi izpovedbe toženca, nista pa bila seznanjena z ugotovitvami iz kazenskega spisa, torej tudi ne z gradivom balistične in medicinske ekspertize. Pritožbeno sodišče je že povedalo, da bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je toženec sam ustvaril položaj, v katerem je lahko prišlo do streljanja. Zakaj tega ni upoštevalo, sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Napačen je razlog sodišča prve stopnje, zakaj ni obravnavalo situacije na podlagi določbe 150. člena OZ (174. člena ZOR). Pojasnilo, da je bila ta pravna podlaga podana prepozno, je napačna. Sodišče ni vezano na pravno podlago kakršno navede stranka. Ekskulpacija po 2. odstavku 177. člena ZOR ne pride v poštev. Vzročno verigo, ki je vodila v škodni dogodek, je sprožila odločitev toženca, da protipravno vzame s seboj na sestanek orožje in ga eventualno tudi uporabi. Zadeva II Ips 365/2000, na katero se sodba sklicuje, je neprimerljiva s konkretno zadevo.

Pritožba je delno utemeljena.

Dne 10.9.1999 je toženec streljal na tožnika in mu povzročil poškodbo mezinca in prstanca leve roke ter prestrel desnega stegna. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. Obligacijskega zakonika). Pogoji odškodninskega delikta so: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Povzročitelj škode je, kot rečeno, prost odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Prav to skuša dokazati toženec. Navaja, da je škodo povzročil v stanju prehodne nerazsodnosti, v takšno stanje pa je prišel po krivdi tožnika (zaradi njegovega predhodnega izsiljevanja in groženj), zato za tožniku nastalo škodo ni odgovoren. Po izpeljanem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje te trditve toženca štelo za dokazane, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek 159. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče se ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožnik v trenutku streljanja v stanju prehodne nerazsodnosti in ali je v takšno stanje prišel po krivdi tožnika, ampak je ti dejstvi štelo za izkazani, glede na to, da bi do enakega rezultata o deljeni odgovornosti pravdnih strank, prišlo tudi ob uporabi splošne določbe o odgovornosti 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 192. člena ZOR ali 2. odstavka 154. člena v zvezi s 3. odstavkom 177. člena ali 1. odstavka 161. člena ZOR. Tudi, če je toženec streljal v stanju prehodne nerazsodnosti, v takšno stanje pa je prišel po krivdi tožnika (zaradi njegovega ravnanja predvsem dan pred škodnim dogodkom), je nesporno, da je do uporabe strelnega orožja lahko prišlo le zaradi tega, ker je toženec sploh imel pri sebi pištolo. Za to, da na dogovorjeni sestanek dne 10.9.1999 s seboj vzame pištolo, se je toženec odločil razumsko, vedel je oziroma bi moral vedeti, da je nošenje orožja protipravno dejanje, ne glede na to, da je imel za orožje dovoljenje, vendar le kot športno orožje, za uporabo na strelišču (23. člen Zakona o orožju, Ur. l. RS, št. 73/2004, s spremembami in dopolnitvami v 4. odstavku določa, da se sme športno orožje nositi in uporabljati samo na strelišču). Ni torej ravnal v skladu s predpisi, katerih namen je prav preprečitev (naključnih) škod. Kot je pritožbeno sodišče že povedalo, bi se toženec nošenju orožja nedvomno lahko izognil, s tem, da bi poklical policijo in dogodek z dne 9.9.1999 prijavil in da je dejstvo, da je na dogovorjeni sestanek dne 10.9.1999 prišel z nabito pištolo v žepu, v pravni državi povsem nedopustno. Takšno njegovo ravnanje je tako dobilo pomen sovzroka nastalega škodnega dogodka. V tem obsegu se svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Je pa tožnikovo ravnanje (na dan škodnega dogodka in predvsem predhodnega dne, primerjaj zadnji odstavek stran 5 sodbe in prvi odstavek stran 6 sodbe), tudi po mnenju pritožbenega sodišča le pomenilo pretežni vzrok nastalega škodnega dogodka in je ustrezno razmerje odškodninske odgovornosti 70 % na strani tožnika in 30 % na strani toženca. Kot rečeno bi do enakih zaključkov in enakega razmerja odgovornosti, prišlo tudi ob uporabi drugih pravnih podlag.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in z vmesno sodbo delno spremenilo ugotovitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti, v preostalem delu, glede odgovornosti toženca po temelju, pa tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, isti sodnici, saj glede na izdano vmesno sodbo, na katero je vezano tudi sodišče prve stopnje, ni bilo razlogov za predodelitev zadeve drugemu sodniku. Odločitev temelji na določbah 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 315. člena ZPP in 355. člena ZPP, v vsebini kakršna je bila v času odločanja sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Če na kakšno pritožbeno navedbo ni bilo odgovorjeno, ni šlo za odločitev pomembno navedbo (1. odstavek 360. člena ZPP).