Jedro

Pritožba gradi na napačnem stališču, da zgolj dejstvo, da poteka nepravdni postopek ureditve meje, pomeni, da je posest sporna in da zato ni možno varstvo take posesti.

34. člen SPZ določa, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi tudi prepoved nadaljnjega motenja posesti. Iz izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, v čem je bilo motenje, zato je izrek glede podobnega ravnanja določljiv in ne presega okvirjev sodnega varstva pred motenjem posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v P. ugotovilo, da je toženec motil posest tožnika s tem, ko je 24.1.2007 odstranil žičnato ograjo, ki je bila last tožnika in tudi v njegovi posesti ter na parc.št. 3706 (last tožnika) približno dva metra v globino postavil 7 steklenih oken in 12 kovinskih palic, dne 1.2.2007 pa s tem, da je razbil dve okni in razbito steklo razmetal po parc.št. 3706 ter tožencu naložilo vzpostavitev stanja pred motenjem ter prepovedalo takšne ali podobne posege v bodoče. Odločilo je še, da mora toženec tožniku povrniti 1.028,01 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep preuranjen, sodišče ni preizkusilo zatrjevanja toženca tako glede zatrjevanega motilnega posega kot tudi prejšnjega posestnega stanja in okoliščin, odločilnih za presojo upravičenosti do posestnega varstva. Z izpodbijanim sklepom, po mnenju toženca, z neopredeljenim, t.i. podobnim ravnanjem, pa sodišče celo nudi tožniku posestno varstvo v večjem obsegu, kot bi mu šlo zaradi t.i. motilnega ravnanja. Tožnik s postopkom sledi le svojim interesom, da opraviči neprimerno ravnanje do toženca, da bi si pridobil nepremičnino, ki je ni nikoli kupil. Dokazni postopek, zlasti zaslišanje priče B., je pokazal, da se tožencu neupravičeno očita motilno dejanje. Toženec namreč pri dogodkih 24.1.2007 in 1.2.2007 ni imel namena omejevati tožnika pri uresničevanju njegovih lastninskih in posestnih upravičenj. Tožnik je v zvezi z mejnim sporom nedvoumno izrazil svoje nestrinjanje z mejo, kar posredno potrjuje sporno posestno razmerje. Tako stanje traja že od najmanj leta dni pred zatrjevanim motilnim ravnanjem naprej. Tudi zahteva, naslovljena tožeči stranki, da opusti kakršnakoli dejanja na nepremičnini toženca v obsegu, kot je bil ugotovljen v zadnjem mejnem ugotovitvenem postopku, ne more biti zanemarljiva okoliščina pri ugotavljanju zadnje mirne posesti. Sodišče je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, saj dejanske oblasti nad stvarjo ne izkazujejo zgolj fizična ravnanja, ampak tudi posredno izražena dejanja. Sodišče trditve, da ima tožnik sporno zemljišče v posesti, ne podkrepi s časovno opredelitvijo posesti. Toženec posesti, kot jo ugotavlja sodišče, ostro oporeka. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Gre za spor zaradi motenja posesti, kar po določbi 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pomeni, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Pritožba gradi na napačnem stališču, da zgolj dejstvo, da poteka nepravdni postopek ureditve meje, pomeni, da je posest sporna in da zato ni možno varstvo take posesti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da nepravdni postopek še ni pravnomočno zaključen. Sodišče mora v posestnem sporu ugotavljati, kdo je imel sporni del nepremičnine v posesti pred motenjem, oziroma, v delu, v katerem je šlo za soposest, kakšen je bil dotedanji način izvrševanja soposesti. Posestno varstvo se namreč ne izvaja iz pravice do posesti (ki je med strankama očitno sporna), temveč iz gole posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo. Iz razlogov sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da je imel na spornem delu nepremičnine pred posegom toženec dejansko posest tožnika in tega zaključka pritožba ne more omajati. Vse pritožbene navedbe se namreč nanašajo na zatrjevano toženčevo pravico do posesti, navedbe o zahtevi tožniku, da opusti kakršnakoli dejanja na nepremičnini, pa so pritožbena novota. Ker tožena stranka ni niti skušala upravičiti njihovega prepoznega navajanja, na podlagi določbe 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) take navedbe niso dopustne in jih ni mogoče obravnavati. Glede časovne komponente posesti je odločilno vprašanje, kdo je imel posest pred motenjem in iz razlogov sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je bil to tožnik, toženec pa po drugi strani ni izkazal, da bi imel posest na spornem zemljišču. Te ugotovitve pritožba ne izpodbije, saj predlog za začetek mejnega ugotovitvenega postopka in vložitev predloga v nepravdnem postopku ne pomenita izvrševanja posesti. Ni torej dvoma, da je tožnik izkazal, da je bil on zadnji posestnik sporne stvari. Toženec v pritožbi še zatrjuje, da ni motil posesti tožnika, ker se ne strinja z mejo in je sam lastnik spornega zemljišča (smiselno, da motenje ni bilo protipravno). Kot rečeno, pravica do posesti v posestni pravdi ni pomembna (ampak le dejanska oblast nad stvarjo), tretji odstavek 33. člena SPZ pa izključuje sodno varstvo posesti le, kadar motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu, na kar pa se v obravnavanem primeru toženec niti ne sklicuje. Dejansko stanje v zadevi je bilo ugotovljeno popolno in pravilno. Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak samo odloči, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP), zato zgolj pavšalne navedbe pritožbe, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ne zadoščajo. Tožena stranka namreč niti v dokaznem predlogu niti v pritožbi ni pojasnila, o katerih konkretnih dejstvih bi predlagani priči (družinska člana toženca) izpovedali. Odločitev sodišča prve stopnje, da naloži tožencu vzpostavitev prejšnjega stanja, je zato pravilna, pritožba pa je v tem delu neutemeljena. Prav tako pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče s pojmom „podobno ravnanje“ nudi tožniku celo več pravnega varstva, kot bi mu šlo v posestni pravdi. To ne drži, saj 34. člen SPZ določa, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi tudi prepoved nadaljnjega motenja posesti. Iz izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, v čem je bilo motenje, zato je izrek glede podobnega ravnanja določljiv in ne presega okvirjev sodnega varstva pred motenjem posesti. Na podlagi vsega povedanega in ker ni zasledilo nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 353. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.