Jedro

V postopku izvršbe se lastninska pravica na nepremičnini pridobi originarno ter kupec postane lastnik na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izročitvi nepremičnine in to tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ampak nekdo tretji. Tako lahko tretji v izvršilnem postopku pričakuje uspeh, če izvršba s prodajo predmeta še ni bila končana oziroma če je bila odložena. Ko pa je predmet izvršbe že prodan in je lastninska pravica prešla na kupca, tretji v postopku izvršbe ne more več doseči cilja, ki ga je zasledoval s svojim ugovorom. Tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ima na razpolago ugovor tretjega, z zavrnitvijo katerega lahko prične tožbo na nedopustnost izvršbe, nasprotno izvršbo, predlaga pa lahko tudi odlog izvršbe, vendar le do zaključka izvršilnega postopka. Glede na zakonska določila in po stališčih ustaljene sodne prakse zato po zaključku izvršilnega postopka, ko je nepremičnina domaknjena in izročena kupcu ter kupec na njej pridobi originarno lastninsko pravico, tretji v takšno njegovo pravico ne more več posegati.

Skladno z obstoječo zakonodajo in ustaljeno sodno prakso tretji v izvršilni postopek, ki je bil zaključen, ne more več poseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek na nedopustnost izvršbe zavrnilo (I. točka izreka) ter ji naložilo, da prvemu tožencu povrne pravdne stroške v višini 2.447,19 EUR in drugi toženki v znesku 3.551,79 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnica izpodbija sodbo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, saj je v celoti prezrlo in preslišalo tožničina zatrjevanja, ki se nanašajo na zlorabo izvršilnega postopka s strani obeh tožencev. Navaja, da sta upnik in kupec v izvršbi, to je druga toženka ter dolžnik, to je prvi toženec po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) odvisni osebi, zato druga toženka ni mogla biti kupec sporne nepremičnine. Pri tem se sklicuje na sodno prakso (sklep VSRS II Ips 286/2012). Sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča tudi ni izvedlo dokazov o nedobrovernosti tožencev, glede katere je v pritožbi podrobno obrazloženo. Nadalje tožnica v pritožbi obrazloži, iz katerih razlogov je prišlo do zlorabe izvršilnega postopka, zaradi česar je podlaga pogodbe, ki je bila sklenjena v izvršilnem postopku med tožencema, nedopustna in nična, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožničinemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške postopka pa naloži v plačilo tožencema.

3. Toženca v odgovorih na pritožbo navedbe v pritožbi prerekata in predlagata njeno zavrnitev ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica vložila tožbo na nedopustnost izvršbe, v kateri navaja, da je polovica nepremičnin, ki so (bile) predmet izvršilnega postopka, skupno premoženje nje in prvega toženca, ter glede ugotovitve in določitve deleža pri skupnem premoženju poteka pravdni postopek. Tožnica je zato v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega ter je bila napotena na pravdni postopek. V tem postopku ni bilo prerekano in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je osnovni dolg med upnikom Y. in prvim tožencem nastal na podlagi posojilne pogodbe med družbo v 100 % lasti prvega toženca B., d. o. o., in upnikom za posojilo v višini 3.000.000 USD. Ker posojilo ni bilo vrnjeno, je 8. 7. 2015 pred sodiščem prišlo do sklenitve sodne poravnave, kjer se je prvi toženec zavezal, da bo upniku povrnil dolg (priloga C 1). Obveze iz sodne poravnave ni izpolnil, zato je prvotni upnik pričel izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova. Druga toženka je vstopila v izvršilni postopek na podlagi sklepa izvršilnega sodišča z dne 22. 12. 2006 (priloga B 12), saj je od prvotnega upnika prevzela terjatve. Tožnica v tožbi zatrjuje, da so pri prevzemu terjatve in sklenitvi prodajne pogodbe v izvršilnem postopku sodelovale povezane družbe z namenom, da prvi toženec tožnico izigra pri delitvi skupnega premoženja. Ker je takšna povezava med družbami, katerih poslovanje usmerja prvi toženec, skladno z določili ZIZ nedopustna, je prišlo do zlorabe izvršilnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje v zvezi z vodenjem izvršilnega postopka ugotovilo, da je bil ugovor tožnice kot tretje pravnomočno zavrnjen, da je bil njen predlog za odlog izvršbe pravnomočno zavrnjen, da je sklep o vstopu druge toženke na mesto prvotnega upnika na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) pravnomočen, da je bila v izvršilnem postopku sklenjena neposredna prodajna pogodba med prvim tožencem in drugo toženko, da je bil v izvršilnem postopku izdan sklep o oprostitvi plačila kupnine s strani upnika, da je sklep o domiku nepremičnin kupcu pravnomočen, ter da je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine drugi toženki in v času odločitve sodišča še ni bilo podatkov o njegovi pravnomočnosti.

7. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvršilni postopek zaključen, upoštevalo je odločbo Ustavnega sodišča RS Up – 35/98 ter je ugotovilo, da pravnomočen sklep o domiku predstavlja lastninsko pravico v pričakovanju, zato v njo ni več mogoče posegati. Nadalje je ugotovilo, da ugovor tožnice kot tretje ob dejstvu zaključene izvršbe ne more več doseči svojega namena, kar je utemeljilo z obstoječo sodno prakso. Preostalih tožničnih trditev, tudi zatrjevane zlorabe v izvršilnem postopku, pa ni ugotavljalo, saj je obrazložilo, da je namen tožbe na nedopustnost izvršbe preprečiti, da bi se v izvršilnem postopku poseglo na stvari, ki niso dolžnikova last.1

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno z obstoječo zakonodajo in ustaljeno sodno prakso tretji v izvršilni postopek, ki je bil zaključen, ne more več poseči. Tako 59. člen ZIZ določa pogoje za pričetek pravde ali drugega postopka za nedopustnost izvršbe ter določa, da vložitev tožbe ne zadrži izvršitve, niti izpolnitve dolžnikove obveznosti, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ugovor tretjega določajo 64. člen ZIZ in naslednji. V drugem odstavku 64. člena ZIZ je določeno, da se ugovor lahko vloži do konca izvršilnega postopka. Peti odstavek 65. člena ZIZ določa, da sodišče ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi, če se s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni bila končana oziroma je bila odložena, na določen predmet ni dopustna. V zadnjem odstavku pa se sklicuje na določbo drugega odstavka 59. člena, kjer je navedeno, da tožba na nedopustnost izvršbe ne zadrži. V zvezi s tem pravnim vprašanjem je sodna praksa ustaljena. Tako so bila zavzeta stališča, da vložena tožba na nedopustnost izvršbe ni sama po sebi ovira za izročitev nepremičnine kupcu, kadar je sklep o domiku pravnomočen in je plačana kupnina. V postopku izvršbe se lastninska pravica na nepremičnini pridobi originarno ter kupec postane lastnik na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izročitvi nepremičnine in to tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ampak nekdo tretji. Tako lahko tretji v izvršilnem postopku pričakuje uspeh, če izvršba s prodajo predmeta še ni bila končana oziroma če je bila odložena. Ko pa je predmet izvršbe že prodan in je lastninska pravica prešla na kupca, tretji v postopku izvršbe ne more več doseči cilja, ki ga je zasledoval s svojim ugovorom. Tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ima na razpolago ugovor tretjega, z zavrnitvijo katerega lahko prične tožbo na nedopustnost izvršbe, nasprotno izvršbo, predlaga pa lahko tudi odlog izvršbe, vendar le do zaključka izvršilnega postopka.2 Glede na zakonska določila in po stališčih ustaljene sodne prakse zato po zaključku izvršilnega postopka, ko je nepremičnina domaknjena in izročena kupcu ter kupec na njej pridobi originarno lastninsko pravico, tretji v takšno njegovo pravico ne more več posegati. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo.

9. Vendar je tu obravnavani primer drugačen, ker tožnica zatrjuje, da sta toženca zlorabila izvršilni postopek z namenom, da ji preprečita lastninsko pravico na delu skupnega premoženja ter se sklicuje na sklep VSRS II Ips 286/2012. V navedeni odločbi je revizijsko sodišče obravnavalo podoben primer. Navedlo je, da pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi teorija pretežno obravnava kot originaren pridobitni način, sodna praksa vključno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pa jo enotno obravnava kot originaren način pridobitve lastninske pravice. Nadalje, da zakonske določbe, po kateri bi z nakupom v izvršbi postal lastnik kupljene stvari le tisti kupec, ki je dobroveren, ni. Navedeno gre v prid stališču, da nedobrovernost kupca ne ovira pridobitve. V zvezi z navedenim so pritožbene navedbe o nedobrovernosti glede nakupa nepremičnine v izvršilnem postopku neutemeljene. Se je pa revizijsko sodišče opredelilo tudi do zatrjevane zlorabe izvršilnega postopka ter je pojasnilo, da pravic pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati. To navkljub določbi 193. člena ZIZ velja tudi za kupca nepremičnine v izvršbi in tudi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine.

10. Tu obravnavani primer se od zgoraj navedenega razlikuje v toliko, da je v našem primeru tožnica vložila tožbo na nedopustnost izvršbe, medtem ko tožnica v tistem primeru v izvršilni postopek ni posegala, čeprav je revizijsko sodišče ugotovilo, da je to pravico imela. Je pa po zaključenem izvršilnem postopku zoper kupca nepremičnine v izvršbi vložila lastninsko tožbo in je revizijsko sodišče takšno obliko varstva štelo za ustrezno. Iz navedene odločbe jasno izhaja, da načeloma v izvršilni postopek, v katerem kupec pridobi originarno pravico na predmetu izvršbe, ni mogoče več posegati, a če gre za zlorabo izvršilnega postopka, kupec ni več varovan.

11. V tu obravnavanem primeru je zato treba odgovoriti še na vprašanje, ali tožnica glede na to, da zatrjuje zlorabo izvršilnega postopka s strani tožencev, še lahko poseže v izvršilni postopek, glede na to, da odločitev sodišča prve stopnje glede nedopustnosti izvršbe še ni pravnomočna.3 Pritožbeno sodišče na zastavljeno vprašanje podaja odgovor, da poseganje tožnice v izvršilni postopek ni več dopustno. Tudi če bi tožnica v tu obravnavanem primeru dokazala zlorabo izvršilnega postopka s strani tožencev ter s tem dosegla, da bi sodišče izvršbo na polovico nepremičnin izreklo za nedopustno, z navedeno odločitvijo pravnega interesa, ki ga zasleduje, ne bi mogla doseči in si z njo v izvršilnem postopku ne bi mogla več pomagati. V izvršilnem postopku so vsi sklepi sodišča, vključno s sklepom o domiku, pravnomočni, za sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pa je v odgovoru na pritožbo zatrjevano, da je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje v tu obravnavanem primeru postal pravnomočen. Ker je v izvršilnem postopku revizija pod pogoji, ki jih določa ZPP, dopustna le zoper pravnomočno zavrnitev ali zavrženje predloga za izvršbo, obnova postopka pa ni dopustna (10. člen ZIZ), in ker je tožnica, kot navajajo pravdne stranke, zoper sklepe, izdane v izvršilnem postopku, že izkoristila redna pravna sredstva, izvršilno sodišče, tudi če bi tožnica uspela z zahtevkom na nedopustnost izvršbe, svojih pravnomočnih sklepov ne bi moglo (smelo) razveljaviti.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, ko poseganja v izvršilni postopek ni več dopustilo, ker je bil ta že zaključen, ter se do zatrjevanj o zlorabi izvršilnega postopka (povezane družbe, nedobrovernost) ni izreklo, je pravilna. Tožnici je v 18. točki tudi pravilno obrazložilo, da zaradi zavrnitve njenega zahtevka na nedopustnost izvršbe ni izgubila drugih pravnih sredstev, s katerimi bo lahko zaščitila svojo lastninsko pravico na zatrjevanem deležu skupnega premoženja. Tožnica ima tako na razpolago lastninsko ali morebiti katero drugo ustrezno tožbo zoper drugega toženca kot kupca v postopku izvršbe. Pri tem bo, kot je obrazložilo tudi revizijsko sodišče v zgoraj navedeni odločbi, morala dokazati lastninsko pravico na predmetu izvršbe in zlorabo izvršilnega postopka s strani toženih strank z namenom, da jo onemogočita pri uveljavitvi njene lastninske pravice.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila. Toženca nosita svoje pritožbene stroške, saj z odgovori na pritožbo nista v bistvenem pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. 15. Na navedbo prvega toženca v odgovoru na pritožbo, da tožnica nima pravnega interesa za vodenje konkretne pravde, zato je treba tožbo zavreči, pritožbeno sodišče odgovarja, da je zgoraj navedena sodna praksa glede navedenega vprašanja različna in sodišča tožbo zavržejo ali pa zahtevek zavrnejo, zato pritožbeno sodišče v izrek izpodbijane sodbe ni posegalo.

1 10. točka obrazložitve. 2 VSL sodba in sklep I Cp 1581/2018, VSL sklep I Ip 1345/2017, VSM sklep I Ip 99/2017, VSK sklep Cp 802/2011, VSRS sodba III Ips 123/08, VSK sklep II Cpg 147/2006 in VSL sklep III Cp 2176/2000. 3 Pravnomočna bo postala z izdajo odločbe pritožbenega sodišča.