Jedro

Dejanja preganjanja so tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Pri tožniku gre za zavrnitev služenja vojaškega roka v času spopada, po vseh poročilih pa je povsem utemeljena tudi njegova bojazen, da bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja. Sodišče poudarja še, da glede na 5. alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ za dejanje preganjanja zadostuje že zgolj pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka in ni določeno, da bi bila za to nujna usmrtitev. Ker so glede na povedano podani vsi pogoji za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, je sodišče odločbo tožene stranke, ki je tožniku priznala zgolj subsidiarno obliko zaščite, odpravilo in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-175/2013/7 (1312-15) z dne 21. 8. 2013 se odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca A.A., rojenega ..., državljana Sirske arabske republike ugodi tako, da se tožniku prizna status begunca.

Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Slovenji.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite in določila, da odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Slovenije za obdobje treh let. V odločbi pa je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Tožnik je zoper to odločbo vložil tožbo, kateri je upravno sodišče ugodilo in je s sodbo opr. št. I U 1419/2013-10 z dne 11. 2. 2014 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v delu, v katerem je smiselno zavrnjena prošnja tožnika za priznanje statusa begunca, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je po vloženi pritožbi s strani tožene stranke navedeno sodbo s sklepom opr. št. I Up 107/2014 z dne 20. 3. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ne daje podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot o dveh zahtevkih, v katerih je treba odločiti z izrekom, saj ne gre za dve pravici, temveč sta status begunca oziroma subsidiarna zaščita le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite. Po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu s tožbo izpodbijajo odločitve državnih organov, torej se izpodbija izrek in ne obrazložitev odločbe. Če prosilec izpodbija odločbo, s katero mu je priznana subsidiarna zaščita, ne pa status begunca, mora sodišče, če tožbi ugodi, odločbo azilnega organa odpraviti v celoti, torej tudi v delu že priznane subsidiarne zaščite.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Upravno sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč tudi navodila iz sklepa vrhovnega sodišča, ugotovilo, da je tožba utemeljena.

Sodišče je že v svoji prvotni sodbi ugotovilo, da je tožnik utemeljeval svojo prošnjo tudi z razlogi, da je kot Kurd zapostavljen, vendar pa je kot poglavitni razlog za zapustitev izvorne države navedel, da je bil poklican na služenje vojske k sirski uradni vojski in bi se moral pridružiti ... ... 2012. Ugotovilo je, da to dejstvo med strankama ni sporno. Ugotovilo je tudi, da so po navedbah tožnika vojaki prisiljeni streljati na neoborožene civiliste in protestnike, vključno ženske in otroke. Sodišče je v tej sodbi navedlo, da je po njegovi presoji bistveno vprašanje, ali se je tožena stranka pravilno opredelila oziroma ugotavljala pogoje iz 5. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ, ki določa, da pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona, pomenijo preganjanje v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik večkrat zatrjeval, da bi zavrnitev služenja vojaškega roka v spopadu vključevalo taka kazniva dejanja. Sodišče je v tej sodbi opozorilo na to, da je v 5. alineji 26. člena ZMZ določeno, da za to obliko preganjanja zadostuje že zgolj pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka.

Sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za to, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče v obravnavani zadevi ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo prizna status begunca.

Nadalje sodišče ugotavlja, da podatki postopka dajejo zanesljivo podlago za odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj ocenjuje, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. Tožena stranka je tako na 13. strani izpodbijane odločbe ugotovila, da je tožnik svojo izvorno državo zapustil med drugim tudi zaradi državljanske vojne med sirskimi vladnimi silami in uporniki zaradi tega, ker so ga pozvali, naj gre služit vojaški rok. Tožena stranka je v svoji odločbi ugotovila, da je tožnik odgovarjal natančno, obširno in ni podajal večjih kontradiktornih izjav. Korektno je odgovarjal na vprašanja in pojasnjeval predočene mu nejasnosti (str. 14 odločbe). Tožena stranka je ocenila, da se je tožnik kar najbolje potrudil za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Ravno tako je tožena stranka ugotovila, da je tožnik priložil kopijo vabila za služenje vojaškega roka v Siriji (stran 15 odločbe). Tožena stranka je navedla, da kljub temu, da tožnik ni priložil originalnega potrdila, sprejema njegove izjave za verodostojne (stran 16 odločbe). Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru navedel, da je bil eden izmed pomembnih razlogov, zaradi česar je zapustil izvorno državo, vpoklic v vojsko. Šel bi pod Al Asadovo vojsko, kjer bi moral ubijati svoje ljudi. Vojaškega roka ni želel služiti samo zaradi tega, da ne bi ubijal svojih ljudi, in ne zaradi tega, da bi se skušal izogniti služenju vojaškega roka. Tožena stranka je nadalje pridobila informacije o izvorni državi glede služenja vojaškega roka. Iz operativnega navodila britanskega notranjega ministrstva izhaja, da so moški državljani Sirije podvrženi obveznemu vojaškemu vpoklicu od starosti 18 let. Na ducate mladih moških je zapustilo državo v naglici, da se bi se izognili služenju obveznega vojaškega roka. Ugovor vesti ni pravno priznan razlog proti služenju vojaščine in ni nobenih določb za nadomestno služenje. Kazni za izogibanje vpoklicu so odvisne od okoliščin, od šest mesecev zapora do petih let. Sirska oblast uporablja skrajno silo za zatiranje protestov in uporov. Poročajo, da je sirska vojska uporabila težko orožje in topništvo proti protestnikom in civilistom na stanovanjskih območjih. Nadalje iz tega poročila izhaja, da so Združeni narodi obsodili uporabo sile in težke oborožitve s strani sirske vojske in krivijo predvsem oblast za nasilje in visoko število pobitih civilistov. Iz istega poročila tudi izhaja, da so dezerterji poročali, da so jih prisili streljati na neoborožene civiliste in protestnike, vključujoč ženske in otroke. Tožena stranka je v odločbi ugotovila, da so resnične tožnikove navedbe glede starosti, ki je potrebna za služenje vojaškega roka, in da je prav tako tožnik pravilno navedel, kdaj je možna oprostitev. Ne strinja se samo s tem, da te v primeru zavrnitve vojaškega roka ustrelijo v glavo, saj je iz informacij razvidno, da za izogibanje vpoklicu dobiš zaporno kazen. Tožena stranka je nadalje v svoji odločbi v tistem delu, kjer ugotavlja, da so podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite ugotovila, da iz pridobljenih informacij izhaja, da enote sirske vlade izvajajo zračne napade z lovskimi letali in helikopterji na civiliste, mesta in soseske pod nadzorom opozicijskih enot in da je bilo v napadih ubitih več kot 4.300 civilistov, na tisoče je bilo ranjenih in uničeno je bilo premoženje civilistov ter infrastruktura v določenih provincah.

Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da je torej tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovilo in da ni sporno, da je tožnik dobil vpoklic na služenje vojaškega roka, saj je priložil celo kopijo vpoklica. Ravno tako sodišče ugotavlja, da je nesporno ugotovljeno, da pomeni izogibanje vpoklicu v Siriji kaznivo dejanje, za katero je predpisano od šest mesecev zapora do petih let. Nedvomno pa je glede na zgoraj navedena poročila o izvorni državi tožnika tudi utemeljena njegova bojazen, da če bi se odzval pozivu v vojsko, bi lahko služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja. Vse to pa so razlogi za priznanje statusa begunca in ne zgolj za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Skladno z drugim odstavkom 2. člena ZMZ se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imelo običajno prebivališče, in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Tožnik ima utemeljen strah pred preganjanjem, temelječim zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini in določenemu političnemu prepričanju. Tak pojem preganjanja, kot ga tožnik uveljavlja, je naveden v 5. alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ, kjer je določeno, da so dejanja preganjanja v skladu z 1.a členom Ženevske konvencije tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona. Pri tožniku gre za zavrnitev služenja vojaškega roka, saj je zato, ker je dobil poziv na služenje vojaškega roka, pobegnil iz Sirije. Ker je bila podana zavrnitev služenja vojaškega roka v času spopada, je podan tudi nadaljnji element iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ. Po vseh zgoraj citiranih poročilih pa je povsem utemeljena tudi tožnikova bojazen, da bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja. Torej dejanje preganjanja, kot ga tožnik uveljavlja, ustreza definiciji iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik je državljan tretje države, utemeljen strah pred preganjanjem pa tudi temelji na pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma določenemu političnemu prepričanju. Gre za družbeno skupino vseh tistih, ki morajo kot vojaški obvezniki obvezno služiti vojaški rok, preganjanje zaradi političnega prepričanja pa se kaže v tem, da mu grozi pregon, ker zaradi svojega prepričanja noče služiti vojaškega roka iz razloga, ker bi moral streljati na lastne rojake. Tožnik ima utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, saj mu grozi kazenski pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka. Sodišče v zvezi s tem poudarja, da glede na 5. alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ za dejanje preganjanja zadostuje že zgolj pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka in ni določeno, da bi bila za to nujna usmrtitev. Glede na vse navedeno so torej podani vsi pogoji za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, zato je sodišče odločbo tožene stranke, ki je tožniku priznala zgolj subsidiarno obliko zaščite, odpravilo in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca.

Ker je tožnik upravičen do statusa begunca že zaradi tega, ker je dobil vpoklic v vojsko v času spopada in ker je pobegnil, da ne bi bil kot vojak prisiljen izvrševati kaznivih dejanj, se sodišče ni posebej opredeljevalo še do zatrjevanega preganjanja zaradi pripadnosti kurdske narodnosti, saj v konkretnem primeru že izogibanje služenja vojaškega roka v vojnih razmerah zadostuje za priznanje statusa begunca.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ker je upravni akt odpravilo in s sodbo samo odločilo o stvari.

K točki II izreka: Odločitev v 2. točki izreka ima pravno podlago v določilu 91. člena ZMZ, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.