Jedro

Strah, ki ga tožnik doživlja zaradi vožnje z avtomobilom, ki ga tožena stranka po njegovem prepričanju ni ustrezno popravila in mu tudi ni dala garancije za njegovo brezskrbno delovanje, ni pravno priznana škoda.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu tožena stranka plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.1996 dalje do plačila in mu povrne pravdne stroške. S samostojnim sklepom pa je odločilo o pravdnih stroških in sicer tako, da je tožniku naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 137.700,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper to sodbo in sklep se je pritožil tožnik. V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo njegovega dokaznega predloga, da bi vpogledalo izvedeniški mnenji, ki sta bili izdelani po njegovem naročilu, čeprav jima tožena stranka ni oporekala. Kljub temu je nato v sodbi polemiziralo z mnenjem izvedenca strojništva ing. D. J. Tega izvedenca ni angažiral zaradi pregleda brezhibnosti vozila, pač pa da bi dal mnenje o tem, kako lahko dve veliki mehanski napaki, ki sta bili ugotovljeni v zapisniku priče F. D., vplivata na vožnje. Ti v zapisniku ugotovljeni napaki sta bili napaka na zadnjem levem kolesu, ki je bilo poškodovano in je stalo postrani in močna zamaščenost ohišja diferenciala. Po popravilu avtomobila tožnik ni več imel zaupanja v vozne lastnosti avtomobila. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi dal avtomobil pregledati na stroške tožene stranke pri kateremkoli drugem servisu doma ali v tujini so brezpredmetne, saj se tožena stranka ni hotela pisno zavezati, da bo krila stroške pregleda avtomobila v Avstriji. Sodišče prve stopnje je brez razloga dvomilo v preizkusno vožnjo z avtomobilom in dogodek, ki ga je opisal. Tožena stranka je s tem, ko popravila avtomobila ni opravila in tudi ni dala nobene garancije za brezhibno delovanje vozila, povzročila pri njemu občutke nelagodja in strahu, zaradi česar se počuti nesigurnega, še zlasti ko je v profesionalne namene prisiljen sesti za volan in upravljati avtomobil. Vse to je potrdil v izvedeniškem mnenju tudi dr. V., katerega mnenje bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ali pa odrediti drugega izvedenca. Tožnik je prepričan, da mu pripada ustrezna odškodnina zato je odločitev v izpodbijani sodbi napačna. V pritožbi zoper sklep tožnik izpodbija odmero pravdnih stroškov tožene stranke za glavno obravnavo dne 9.2. in 30.3.1998. Za ti dve glavni obravnavi toženi stranki ne pripada urnina oziroma plačilo za porabljeni čas med narokom. Prva glavna obravnava se je pričela z več kot pol urno zamudo in ni trajala tako dolgo. Pri drugi glavni obravnavi pa je pooblaščenec tožene stranke na sredini odšel in ni bil ves čas trajanja prisoten. To v zapisniku sicer ni zapisano, a so ta dejstva sodišču znana. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi zoper sodbo: Iz navedb tožnika izhaja, da zahteva v tem postopku plačilo odškodnine za strah, ki ga doživlja med vožnjo s svojim avtomobilom znamke Mercedes benz tip 320 E in je zapustil posledice v njegovi duševnosti. Strah doživlja zato ker tožena stranka ni ustrezno popravila njegov osebni avtomobil in mu tudi ni dala garancije za njegovo brezhibno delovanje in se zato pred vožnjo počuti ogrožen in negotov. Zatrjevana škoda tožnika ni pravno priznana škoda zato njegov tožbeni zahtevek že iz materialnopravnih razlogov ni utemeljen. Pravna podlaga za prisojo denarne odškodnine za strah je v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR (Ur. list SFRJ št. 29/78-57/98). Večinska sodna praksa vsa leta priznava samo nepremoženjsko škodo za primarni in sekundarni strah, ki je posledica poškodbe oškodovanca. Za strah iz takšnega življenjskega dogodka, kot ga opisuje tožnik v tem postopku ni nobene pravne podlage, tudi če bi tožnik strah res trpel. Ker zatrjevana škoda ni pravno priznana, tožniku že iz tega razloga ni mogoče prisoditi nikakršne odškodnine. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z raziskovanjem ustreznosti izvršenega popravila avtomobila tožnika in tožnikovega preizkusa voznih lastnosti avtomobila po opravljenem popravilu. Iz navedenega razloga je tudi povsem nepotrebno dopolnjevanje dokaznega postopka z angažiranjem izvedencev avtomobilske in medicinske stroke kot še vedno vstraja tožnik v pritožbi. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika je pravilna, njegova pritožba pa neutemeljena. O pritožbi zoper sklep: Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo pravdne stroške tožene stranke. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila glavna obravnava dne 9.2.1998 razpisana za ob 14.00 uri in se je ob tej uri tudi pričela, končala pa se je ob 15,20 uri. Za porabo časa gre toženi stranki po 13. členu Odvetniške tarife (Ur. list RS št. 7/95, 3/97) nagrada v višini 2 x po 50 točk, oziroma skupaj 100 točk, kolikor ji je tudi bilo priznano. Glavna obravnava dne 30.3.1998 se je pričela ob 10,10 uri, končala pa ob 11,20 uri in tudi za to glavno obravnavo je tožena stranka upravičena do 2 x 50 točk oziroma skupaj 100 točk, kolikor ji je bilo priznano. Dejstva, ki jih zatrjuje tožnik v pritožbi iz zapisnikov o navedenih dveh glavnih obravnavah ne izhajajo. Pooblaščenec tožnika je oba zapisnika podpisal brez pripomb, zato se ne more sklicevati na to, da ne ustrezata dejanskemu poteku dogajanj na narokih. Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno pritožbi tožnika zoper sodbo in zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeni in obe odločbi potrdilo (368. člen ZPP in 2. točka 380. člena ZPP). Na podlagi določila 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. list RS št. 26/99 so bile v tej sodni odločbi uporabljene določbe ZPP, Ur. list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.