Jedro

Če je že iz prosilčeve prošnje za azil razvidno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, ali če je podan drug razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, se prošnja zavrne v t.i. "pospešenem" postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.3.2005, s katero je tožena stranka na podlagi določb 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je sicer menilo, da razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z zadnjo alineo 36. člena ZAzil v obravnavanem primeru ni podan, torej da tožnik ni vložil prošnje za azil zato, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države. Pritrdilo pa je razlogu tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, in sicer, ker, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Iz ugotovitev tožene stranke namreč izhaja, da je tožnik, ki je Albanec s Kosova in je muslimanske veroizpovedi, prvič prišel v Slovenijo 25.8.2003, da je dobil dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela od 31.7.2003 do 16.2.2004, ki je bilo razveljavljeno dne 24.12.2003 zaradi prenehanja delovnega razmerja, da se je nato vrnil na Kosovo k družini in 14.1.2004 ponovno prišel v Slovenijo ter naslednji dan odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je priložnostno delal; da je v Slovenijo ponovno prišel 20.6.2004 in 22.6.2004 zaprosil za azil. Prvostopno sodišče je presodilo, da je tožena stranka na podlagi tega pravilno ocenila, da so tožnikove izjave o njegovem preganjanju s strani neznanih Albancev na Kosovu v času od meseca junija 2003, ki naj bi se ponovili pet do šestkrat do meseca januarja 2004, in da ni prej vložil prošnje za azil zato, ker ni vedel, kje naj jo vloži, neverodostojne. Tožniku je bila v upravnem postopku dana možnost predložitve vseh dokazov in zaslišanja v postopku, tako ob vložitvi prošnje za azil kot tudi na zaslišanju, vendar iz njegovih neverodostojnih izpovedi ni mogoče sklepati, da bi mu v izvorni državi grozilo preganjanje v smislu ZAzil. Pri presoji prošnje za azil je prvostopno sodišče upoštevalo tudi stališče Visokega komisariata Združenih narodov za begunce iz meseca marca leta 2005 o potrebi po mednarodni zaščiti posameznikov na Kosovu, ki ga je tožbi priložila tožeča stranka. Albanci na Kosovu, ki so kolaborirali s srbskim režimom med vojno na Kosovu, namreč spadajo v skupino, ki bi ji bilo treba zagotoviti mednarodno zaščito, vendar pa, ker tožnik ni verodostojno izkazal, da spada v takšno manjšino, mu azil ni bil odobren.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pristojno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Vztraja pri tem, da je bil prisiljen kot Albanec muslimanske veroizpovedi prebežati s Kosova kot dela izvorne države Srbije in Črne gore zaradi osebne varnosti, in sicer zaradi bega pred nasiljem, ki ga je doživljal s strani pripadnikov albanske narodnosti, ker je v letih 1998 in 1999 delal na Policijski postaji U., saj so to povezovali s srbskim režimom. Sovraštvo se je še zaostrilo z umorom njegovega očeta septembra 2000, ki so ga po njegovem prepričanju izvršili Albanci. Zadnjih pet let nenehno doživlja psihično nasilje s strani zakrinkanih neznancev, ki so mu večkrat ponoči vdrli v hišo ter ga ustrahovali in fizično nadlegovali. Te grožnje je prijavil policiji, vendar njeni pripadniki niso ustrezno ukrepali ter ga zaščitili.

Zatrjuje, da je prava neuka stranka, da je sicer imel stike z osebami iz Republike Slovenije, vendar mu te niso povedale nič o možnosti zaščite v obliki azila. Zaradi nepoznavanja tega inštituta tudi ni takoj ko je prišel v Slovenijo, vložil prošnje za azil, vendar to ne more biti v njegovo škodo. Če prvostopno sodišče ni bilo prepričano v njegove izjave, bi moralo toženi stranki naložiti izvedbo zaslišanja ter izpeljavo postopka v celoti. Le tako bi lahko z gotovostjo ugotovili, ali so njegove izjave res neutemeljene. Ta možnost pa mu ni bila dana, s čimer je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Njegove okoliščine so takšne, da se ne more brez škode za svojo fizično in psihično integriteto vrniti v izvorno državo, ker bi bila tam ogrožena njegova osebna varnost, izpostavljen bi bil nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kar je v nasprotju s 6. členom ZAzil, ki prepoveduje vračanje oseb v državo, kjer bi bilo ogroženo njihovo življenje in svoboda ali bi lahko bili izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni. Vrnitev v izvorno državo bi pomenila tudi kršitev 3. člena EKČP. Predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Azil je posebna oblika zaščite, ki jo država nudi državljanom tretjih držav, če ti izkažejo utemeljen strah pred preganjanjem (bodisi da se jim je to že zgodilo oziroma obstoja verjetnost, da bi se jim to zgodilo ob morebitni vrnitvi v izvorno državo), v izvorni državi zaradi njihove rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju ali posebni socialni skupini. Ta strah mora biti utemeljen tako subjektivno (osebne okoliščine prosilca) kot tudi objektivno (razmere v državi njegovega izvora). ZAzil nima podrobnejše definicije preganjanja in tudi nima določb o tem, kdo so lahko akterji preganjanja. Zato se je v upravnosodni praksi izoblikoval pravni standard preganjanja na podlagi definicije preganjanja Jamesa C. Hathawaya v knjigi "Zakon o statusu begunca". V septembru 2004 pa je bila objavljena Direktiva Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/ECE (Uradni list EU, L 304/12 z dne 30.9.2004, v nadaljevanju Direktiva), ki je podrobneje opredelila pojem preganjanja za potrebe azilnih postopkov. Te opredelitve pa so postale sestavni del upravno-sodne prakse tudi v Republiki Sloveniji.

Po presoji pritožbenega sodišča pa v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal, da bi mu v izvorni državi grozilo preganjanje v smislu ZAzil in Direktive.

Tožnik bi se zaradi subjektivnih okoliščin, ki jih je navedel v svoji prošnji za azil (med vojno je bil kot oseba albanske nacionalnosti zaposlen na policiji na Kosovu, kjer so bili zaposleni pretežno Srbi, zato naj bi ga Albanci šteli za srbskega sodelavca; po koncu vojne naj bi mu grozili in ga pretepli; leta 2000 naj bi mu ubili očeta, on pa naj bi vsak napad prijavil policiji, ki naj bi tudi poskušala odkriti storilce), kolikor bi bile te resnične, lahko štel za osebo, povezano s srbskim režimom po letu 1990, in bi zato po stališču Visokega komisariata Združenih narodov za begunce iz meseca marca 2005 o potrebi po mednarodni zaščiti posameznikov na Kosovu, lahko spadal v tretjo skupino oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Ker pa so njegove izjave glede teh okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča neverodostojne, saj je tožnik tudi po lastnih navedbah, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, prvič prišel v Slovenijo 25.8.2003 na podlagi vizuma in dovoljenja za sezonsko delo, kjer je ostal do 14.12.2003, ko se je vrnil na Kosovo, nato ponovno prišel v Slovenijo 14.1.2004, nato 15.1.2004 odšel k prijatelju v B.L. v Bosno in Hercegovino, kjer je občasno na črno delal v gradbeništvu vse do 19.6.2004, nato ponovno prišel v Slovenijo 20.6.2004 in šele 22.6.2004 zaprosil za azil, po lastnih navedbah šele tedaj zato, ker prej ni vedel za tako obliko zaščite in kje lahko tako prošnjo vloži, ga ni mogoče uvrstiti v rizično skupino, zato mu tudi azila ni mogoče priznati.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine za odločanje v pospešenem postopku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je izhajalo iz dejanskega stanja, kakršnega je v izpodbijani odločbi glede na določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil pravilno in popolno ugotovila tožena stranka in ga potrjujejo tudi upravni spisi, je pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrnilo pritožbeni razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (5. odstavek 72. člena ZUS).

Z vrnitvijo tožnika v izvorno državo mu po presoji pritožbenega sodišča ne bo ogrožena njegova osebna varnost in ne bo izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, saj na Kosovu ne kaznujejo oseb, ki so zaprosile za azil v kakšni drugi državi, prav tako pa so mu policija in mednarodne sile, ki delujejo na Kosovem, sposobne zagotoviti potrebno varnost. Glede na to z vrnitvijo tožnika v izvorno državo ne bo kršen 6. člen ZAzil in s tem pa tudi ne 3. člen EKČP. V obravnavanem primeru je bilo torej po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvah pravil postopka v upravnem sporu. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb v prošnji, prvostopno sodišče ni imelo razloga za dopolnjevanje ugotavljanja dejanskega stanja v smeri rednega azilnega postopka. Že iz tožnikove prošnje za azil je namreč očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče o oprostitvi plačila stroškov postopka ni odločalo, saj je tožnika plačila sodnih taks oprostilo že sodišče prve stopnje in ta oprostitev velja za ves upravni spor.