Jedro

Določba 99. člena ZDavP-2 se po presoji sodišča v primerih, ko se vračajo denarni zneski, ki niso bili odtegnjeni na podlagi odmerne odločbe, ampak na podlagi drugih izvršilnih naslovov, ne uporablja.

Stališče Vrhovnega sodišča RS je, da obresti predvidene v 99. členu ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti, saj davčni organ ni v zamudi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek zadeve**

1. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je na predlog Okrožnega sodišča v Kranju na podlagi dveh izvršilnih naslovov, sklepov opr. št. K 93/2002 z dne 15. 5. 2003 in z dne 9. 2. 2004, zoper tožečo stranko (v nadaljevanju tožnika) pričela postopek davčne izvršbe (sklep št. DT 4933-190401/2012-3 z dne 26. 3. 2013 in sklep št. DT 4933-190443/2012-3 z dne 26. 3. 2013). Po delni prisilni izterjavi denarnih zneskov je bilo ugotovljeno, da je izterjava zastarala, zato je davčni organ s sklepom z dne 23. 4. 2018 in z dne 24. 9. 2018 davčno izvršbo v celoti ustavil ter razveljavil vsa dejanja opravljena v postopku davčne izterjave.

2. Po ustavitvi davčnih izvršb je tožnik zahteval vračilo neupravičeno izterjanih denarnih zneskov, zamudne obresti od datuma izterjave posameznega zneska do vračila ter povrnitev bančnih stroškov izvršitve sklepov s pripadajočimi zamudnimi obresti. Toženka je odločila o vračilu neupravičeno izterjanih zneskov in vračilu stroškov, in sicer: - s sklepom št. DT 4933-190401/2012-13 z dne 19. 12. 2018 (odločitev o povrnitvi zneska v višini 1.171,31 EUR iz naslova neupravičeno izterjanih denarnih sredstev ter povrnitvi bančnih stroškov v znesku 80,00 EUR) in - s sklepom št. DT 4933-190443/2012-15 z dne 20. 12. 2018 (odločitev o povrnitvi zneska v višini 870,59 EUR iz naslova neupravičeno izterjanih denarnih sredstev ter povrnitvi bančnih stroškov v znesku 100,00 EUR).

Ker davčni organ v nobenem od sklepov ni odločil o zamudnih obrestih, je tožnik dne 27. 12. 2018 podal predlog za izdajo dopolnilne odločbe po obeh zgoraj navedenih sklepih. Toženka je njegovi zahtevi zavrnila s sklepom št. DT 4933-190401/2012-25 z dne 3. 6. 2019 in sklepom št. DT 4933-190443/2012-27 z dne 3. 6. 2019. Ministrstvo za finance je takšni odločitvi potrdilo in pritožbo tožnika zavrnilo (odločba št. DT-498-2-112/2019-3 z dne 11. 12. 2020).

**Tožbene navedbe**

3. V predmetnem upravnem sporu tožnik izpodbija 2. točko sklepa Finančne uprave RS št. DT 4933-190401/2012-25 z dne 3. 6. 2019 in 2. točko sklepa Finančne uprave RS št. DT 4933-190443/2012-27 z dne 3. 6. 2019, in sicer oba iz razloga nepriznanja zakonskih zamudnih obresti pri vračanju neupravičeno izterjanih denarnih zneskov in bančnih stroškov. V tožbi zatrjuje, da je zastaranje nastopilo že pred izdajo sklepov o ustavitvi davčnih izvršb, banka pa je tožniku v času od nastopa zastaranja do izdaje sklepov prisilno odtegovala denarna sredstva in stroške izvršitve sklepa, zato je upravičen do obrestovanja nezakonito odtegnjenih sredstev, kakor tudi do obrestovanja neutemeljeno nastalih mu bančnih stroškov. Pravna podlaga za obrestovanje izhaja iz 99. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ureja pravico do obresti od preveč odmerjenega ali neupravičeno odmerjenega davka. Stroški kazenskega postopka ter povprečnina resda niso davek v smislu 3. člena ZDavP-2, vendar pa je 99. člen umeščen v VII. poglavje ZDavP-2 in se za nedavčne denarne obveznosti uporablja na podlagi 110. člena ZDavP-2. 110. člen ZDavP-2 namreč uporabe 99. člena ne izključuje, torej se, po nasprotnem razlogovanju, ta člen uporablja za nedavčne denarne terjatve. Skladno s takšnim tolmačenjem je namreč toženka uporabila tudi 125. člen ZDavP-2 in zaradi zastaranja davčno izvršbo ustavila. V nasprotnem primeru bi šlo za pravno praznino in nevzdržno pravno stanje, ki ne bi omogočalo sanacije nezakonitih postopanj državnih organov. Prav tako uporabe 99. člena ne preprečuje določba 96. člena ZDavP-2, ki uzakonja zamudne obresti na plačane zamudne obresti. To pravno praznino je skladno s 26. členom Ustave RS in pomanjkanjem njegove zakonske konkretizacije potrebno zapolniti na način, da se tudi bančni stroški vrnejo obrestovano. Po mnenju tožnika bi obrestovano vračanje preplačila in stroškov bilo mogoče izključiti le v primeru prostovoljnega plačila, tožniku pa so bila sredstva prisilno odtegnjena čeprav je obveznost že zastarala, zato je obrestovanje upravičeno. Obrestni zahtevek tudi ni zastaral, saj ZDavP-2 ne vsebuje posebnih določb glede zastaranja obresti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisilne izterjave posameznega zneska in stroškov do vračila, zahteva pa tudi povračilo sodnih stroškov.

**Navedbe toženke**

4. Toženka tožbenim navedbam v celoti nasprotuje in vztraja pri svoji odločitvi, da tožnik do obrestovanja neupravičeno odtegnjenih denarnih zneskov in stroškov davčne izvršbe ni upravičen.

**Odločitev brez glavne obravnave**

5. V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Predmet presoje v konkretnem primeru je izključno pravno vprašanje, to je vprašanje upravičenosti do obrestovanja v primeru vračanja neupravičeno izterjanih zneskov in stroškov v primeru, ko se davčna izvršba nedavčne denarne obveznosti na podlagi izvršilnega naslova izkaže za neutemeljeno. Tudi sicer pa glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP1. **Sodna presoja**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v predmetni zadevi je odločitev davčnega organa o zavrnitvi zahtevka tožnika za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od neupravičeno izterjanih denarnih sredstev in bančnih stroškov (2. točka sklepa Finančne uprave RS št. DT 4933-190401/2012-25 z dne 3. 6. 2019 in 2. točka sklepa Finančne uprave RS št. DT 4933-190443/2012-27 z dne 3. 6. 2019).

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. 9. Iz upravnih spisov nedvoumno izhaja, da sta bili zoper tožnika s sklepoma št. DT 4933-190401/2012 z dne 26. 3. 2013 in št. DT 4933-190443/2012 z dne 26. 3. 2013 uvedeni davčni izvršbi na predlog predlagatelja Okrožnega sodišča v Kranju. Podlago za uvedbo davčne izvršbe sta predstavljala izvršilna naslova, sklepa opr. št. K 93/2002 z dne 15. 5. 2003 in z dne 9. 2. 2004, po naravi stvari pa so bili od tožnika terjani stroški kazenskega postopka in povprečnina (sedaj sodna taksa), oboje izvirajoče iz kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kranju opr. št. K 93/2002. 10. Skladno z določili ZDavP-2 se davčna izvršba začne, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (davčne obveznosti, 143. člen ZDavP-2), kakor tudi tedaj kadar davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

11. Določilo 99. člen ZDavP-2, na katero se sklicuje tožnik v tožbi in na njegovi podlaga zahteva plačilo zamudnih obresti, v okviru VII. poglavja naslovljenega "Izpolnitev davčne obveznosti", 2. podpoglavje "Vračilo davka", določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Pri tem je skladno s 3. členom ZDavP-2 davek opredeljen kot vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni z ZDavP-2 drugače določeno (drugi in četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). Predmetna določba se po presoji sodišča uporabi izključno v primeru, ko je podlaga za davčno izvršbo odmerna odločba davčnega organa (odločba o odmeri davka), ki je bila kasneje odpravljena ali spremenjena. Za te primere je namreč zkonodajalec izrecno določil, da se obresti obračunavajo skladno s 96. členom ZDavP-2. Takšno stališče zavzema tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodni praksi.2

12. Situacija je drugačna ko gre za izterjavo drugih nedavčnih obveznosti. Postopek davčne izvršbe je določen v Tretjem delu ZDavP-2 in le po tem delu ZDavP-2 odloča državni organ, ko opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).3 Druga določila ZDavP-2 se v teh primerih ne uporabljajo, razen v primeru zakonskega sklicevanja ali navezave na zakonska določila iz drugih delov zakona (kot je to pri določilu 155. člena ZDavP-2, ki določa ustavitev izvršbe v primeru zastaranja, pri tem pa se to vprašanje po naravi stvari veže na določbo 125. člena ZDavP-2, ki določa pravila zastaranja izterjave davka). Določba 99. člena ZDavP-2 se torej po presoji sodišča v primerih, ko se vračajo denarni zneski, ki niso bili odtegnjeni na podlagi odmerne odločbe, ampak na podlagi drugih izvršilnih naslovov, ne uporablja. V primeru neutemeljene davčne izvršbe se ravnanje davčnega organa, ki je davčne obveznosti izterjeval na veljavni pravni podlagi, ki se je kasneje izkazala za nepravilno ali neutemeljeno, sanira z razveljavitvijo vseh opravljenih dejanj izvršbe, to je z vračilom vseh izterjanih zneskov in s povrnitvijo stroškov postopka, saj bremena slednjih dolžnik ni dolžan nositi.4 Drugače pa obrestovanje ob vračilu teh zneskov zakonsko ni predvideno. V kolikor bi zakonodajalec to pravico oziroma možnost predvidel, bi po presoji sodišča to tudi izrecno navedel v okviru določb o ustavitvi izvršbe in razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj bodisi s posebnim zakonskim določilom ali izrecnim sklicevanjem na določbe, ki urejajo zakonske zamudne obresti v primeru vračila neutemeljeno ali napačno odmerjenega davka na podlagi odmerne odločbe državnega organa. Brez slednjega pa po presoji sodišča uporabe določbe 99. člena ZDavP-2 ni mogoče razlagati široko in njegovo uporabo razširiti tudi na primere izterjave nedavčnih denarnih obveznosti, sploh ob upoštevanju ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča RS, da obresti predvidene v 99. členu ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti, saj davčni organ ni v zamudi (davek je izterjeval na podlagi zakonite podlage - odmerne odločbe vse do trenutka njene spremembe), temveč gre zgolj za način določitve obrestne mere za obresti.5 V tem primeru tako ne gre za zakonsko praznino, kot to zmotno meni tožnik, temveč za zavestno odločitev zakonodajalca, da obrestovanja v takšnih situacijah ne predvidi. Ker torej zakonsko ni predvideno, da bi v tozadevnih situacijah (izterjava nedavčne denarne obveznosti) osebam pripadale tudi zamudne obresti od neupravičeno izterjanih denarnih zneskov in stroškov postopka izvršbe, tožnik do njih ne more biti upravičen. Morebitnega prikrajšanja, ki zato nastane, na upravnopravnem področju ni mogoče sanirati.

13. Po obrazloženem, ko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo ter razsodilo kot izhaja iz izreka.

**Odločitev o stroških postopka**

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37. 2 Sodba VSRS X 239/2013 z dne 3. 10. 2013, X Ips 11672009 z dne 27. 5. 2010, ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004. 3 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. U 1296/2008 z dne 19. 1. 2010. 4 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. II U 168/2018-15 z dne 22. 4. 2020. 5 Prim. VSRS sodba opr. št. X 168/2009 z dne 25. 11. 2010.