Jedro

31. čl. tedaj veljavnega ZTLR je urejal možnost pridobitve lastninske pravice na premičnini, odplačno pridobljeni od nelastnika, vendar je pogoj za to dobrovernost pridobitelja, tožena stranka pa to ni bila; zato ni mogla postati lastnica vozila.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom je sodišče prve stopnje: I.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki izročiti v neposredno posest osebno vozilo M., leto izdelave 1998, s štev. šasije in motorja, ki sta tam navedeni; II.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere bo tožeča stranka lahko opravila prenos osebnega vozila iz I. točke v uradni evidenci na svoje ime, v nasprotnem primeru bo takšno listino nadomestila sodba; III.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 309.649,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo (sicer navaja, da se pritožuje zoper sklep, vendar pa je izpodbijana sodba edina odločba z navedeno opr.št. in z datumom 9.11.2004). V pritožbi navaja, da ji je z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 26.2.02 (opr.št. Kpd 176/03) sodišče prepovedalo razpolagati, odtujiti ali obremeniti sporno osebno vozilo. Predlaga, naj sodišče tožeči stranki naloži, da v roku 8 dni v skladu s to začasno odredbo vrne sporno vozilo v posest toženi stranki, saj je odtujitev vozila prepovedana. Tožeča stranka je med tem časom toženi stranki vozilo protipravno že odvzela, na podlagi začasne odredbe Irz 01/2003 z dne 15.1.2003, katera pa je zaradi izdaje nove začasne odredbe (Kpd 176/03 z dne

25.2.2003) neveljavna. Tožena stranka ugovarja tožbenemu zahtevku v celoti, saj je sporni predmet - osebno vozilo M. kupila od podjetja S. d.o.o. S. 21.1.2002 in kupnino poravnala v celoti. Podjetje S. d.o.o. je na ta način toženi stranki poravnalo zapadle terjatve. V skladu z izdanim računom in izvedeno transakcijo je bil vpis lastništva na toženo stranko opravljen v januarju 2002. S tem je tožena stranka postala polnopravni lastnik spornega vozila. Iz dokumentacije, priložene vozilu (prometno dovoljenje), ni bilo razvidne nikakršne ovire za prenos lastništva. Tožena stranka s tožečo stranko ni imela nikoli nikakršnega pravnega ali drugačnega posla, iz česar izhaja, da tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke vračila spornega vozila, katerega je tožena stranka kupila od tretje osebe in kupnino tej osebi poravnala v celoti. Pritožbo vlaga iz razloga, ker je sodba protispisna glede vrednosti spornega predmeta. Sodišče enkrat omenja vrednost spornega predmeta v znesku 22.427,21 DEM, drugič pa 22.427,21 EUR, tako da njegove dejanske vrednosti iz sodbe ni mogoče ugotoviti.

Sodišče trdi, da tožena stranka na podlagi ničnega pravnega posla ni pridobila lastninske pravice na spornem vozilu.

Glede na omenjeno ničnost posla bi sodišče moralo opredeliti, kaj naj kdo komu vrne, saj je tožena stranka v tem primeru upravičena do povračila vplačanih sredstev. Tu ne moremo govoriti o nikakršni zatajitvi in ničnemu pravnemu poslu.

Tožeča stranka je po svojih pooblaščencih odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je sporno vozilo tožeča stranka 18.11.1998 prodala (s pridržkom lastninske pravice) družbi S. d.o.o. S., slednja pa ga je zatem 21.1.2002 naprej prodala toženi stranki. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje veljavnosti kasneje sklenjene prodajne pogodbe, kot to zmotno meni tožena stranka, ko med drugim opozarja, da je kupnino za vozilo poravnala v celoti in da bi se glede na ugotovljeno ničnost (kasneje) sklenjene prodajne pogodbe moralo opredeliti, kdo naj komu kaj vrne, ker da bi bila tožena stranka upravičena do vračila za vozilo vplačanih sredstev. V obravnavani zadevi gre za to, da je tožeča stranka vložila zoper toženo stranko tožbo na vrnitev stvari po 92. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ (enako ureditev vsebuje Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, v 37. čl.). Skladno z navedenim določilom lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (1.odst. 92. čl. SPZ), pri čemer mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (2. odst. 92. čl. SPZ). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je ob sklenitvi prodajne pogodbe za sporno vozilo z družbo S. d.o.o, tožeča stranka pravno veljavno pridržala lastninsko pravico na njem, do celotnega plačila kupnine, da slednja ni bila plačana in da je kupec po navedeni pogodbi (družba S. d.o.o.) to vozilo v januarju 2002 prodal toženi stranki ter ji ga tedaj očitno tudi izročil. Glede na v postopku na prvi stopnji podane ugovore tožene stranke, ki jih ta ponavlja tudi v pritožbi, češ da je vozilo kupila od podjetja S. d.o.o., v celoti poravnala kupnino in v prometnem dovoljenju izvedla prepis vozila na svoje ime, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v zvezi s tem pomembno vprašanje (ne)dobrovernosti tožene stranke; navedlo je, da tožena stranka ni bila v dobri veri, saj je vedela, da vozilo, ki ga kupuje od družbe S. d.o.o., ni njena last, ampak je last tožeče stranke. Njena vednost je izvirala iz dejstva, da je bil direktor tožene stranke isti kot direktor družbe S. d.o.o., in sicer D.P., pritožba pa teh ugotovitev niti ne izpodbija. 31. čl. tedaj veljavnega ZTLR je urejal možnost pridobitve lastninske pravice na premičnini, odplačno pridobljeni od nelastnika, vendar je pogoj za to dobrovernost pridobitelja, tožena stranka pa to ni bila; zato ni mogla postati lastnica vozila. Nadalje ni utemeljena pritožbena trditev, da toženi stranki začasna odredba, izdana v zadevi Kpd 176/03 prepoveduje razpolaganje, odtujitev in obremenitev spornega vozila, saj na obravnavano sodno zadevo ukrep, ki je sicer usmerjen na prepoved dolžniku določenih ravnanj, ne more imeti vpliva. Kar se pa tiče v pritožbi izpostavljene začasne odredbe v zadevi Irz 01/2003, na podlagi katere naj bi bilo toženi stranki vozilo že odvzeto, gre po ugotovitvah sodišča prve stopnje za začasno odredbo, ki je bila izdana po predlogu tožeče stranke ravno za zavarovanje terjatve, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da v odgovoru na pritožbo ni navajala nič takšnega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).