Jedro

Pri tožnici ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, oziroma ga je nazadnje opravljala, zato ni podlage za razvrstitev tožnice v katero od kategorij invalidnosti in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2012 in št. ... z dne 9. 7. 2012 ter razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom na pozitivno rešitev pritožbe.

Navaja, da za delo, ki ga je prej opravljala, ni zmožna, tudi če bi ga imela. Razočarana je nad izvedenci, ki pri njej invalidnosti niso ugotovili. Prilaga izvid specialista ortopeda in RTG hrbtenice, saj ta do sedaj nista bila upoštevana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Tudi sicer je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Utemeljena je z bistveno pravilnimi, dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožničine navedbe dodaja le še naslednje.

5. V skladnih mnenjih IK I z dne 4. 7. 2012 in IK II z dne 3. 10. 2012, je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožnici zaradi glavobolov tenzijskega tipa, primarne arterijske hipertenzije, hipotiroze, kombinirane naglušnosti levega ušesa in meningeoma, ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta „pomožne šivilje“, na katero je bila razporejena, oz. ga je nazadnje opravljala. Takšno mnenje iz predsodnega upravnega postopka le še dodatno potrjuje strokovno prepričljivo sodno izvedensko mnenje Fakultetne komisije pri Medicinski fakulteti Univerze v A. (list. 28-39 v sodnem spisu), ki je povzeto že v prvostopenjski sodbi in ga pritožbeno sodišče ne ponavlja znova.

6. Navedeno seveda pomeni, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen dejanski stan iz 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Torej ni dejanske podlage za razvrstitev tožnice v katero od kategorij invalidnosti, niti posledično pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, kot je bilo pravilno odločeno že v predsodnem upravnem postopku. Iz prepričljivih dejanskih razlogov, ki jih je temeljito obrazložilo že sodišče prve stopnje, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb tožene stranke, utemeljeno zavrnjen.

7. Na koncu je potrebno le še pojasniti, da v pritožbenem postopku predloženi medicinski izvidi, ne morejo biti upoštevni. Glede na načelo koncentracije postopka, je v skladu z 286. členom ZPP stranka dolžna najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev navedb. Nove dokaze lahko sicer predloži tudi na poznejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo.

Česa takega tožnica v pritožbi niti ne navaja. Tudi sicer že sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da tožničini pripombi na pisno sodno izvedensko mnenje zaradi neupoštevanja priporočila ortopeda, da dela ne opravlja v prisilni drži, ni moglo slediti, saj takšnega izvida do zaključka glavne obravnave, dejansko ni bilo v upravnem, niti v sodnem spisu. Končno iz zapisnika z zadnje glavne obravnave, na kateri je bil izveden dokaz s pisnim izvedenskim mnenjem celo izhaja, da se je tožnica, ki je bila sicer pravilno vabljena, niti ni udeležila.

8. Ker je tudi glede na 337. člen ZPP v pritožbi mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. najpozneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, takšno procesno stanje pa v predmetni zadevi ni zatrjevano niti izkazano, je morala pritožba v tej smeri ostati brezuspešna.

9. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.