Jedro

Sodišče lahko storilcu s statusom voznika začetnika sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu omili le tako, da izreče 6 kazenskih točk, saj je namen določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, da storilcu ne bo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pravnomočna sodba Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 20.2.2008, opr. št. PR 54/2007 se v odločbi o stranski sankciji spremeni tako, da se storilcu U.G. namesto 17 (sedemnajst) izreče 6 (šest) kazenskih točk v cestnem prometu, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil U.G. spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki d) tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1, to je vožnje pod vplivom alkohola. Izrečena mu je bila globa v znesku 510,00 EUR in 17 kazenskih točk v cestnem prometu, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J. Navaja, da sme sodišče po določbi šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1), veljavni v času odločanja sodišča prve stopnje, storilcu število predpisanih kazenskih točk omiliti toliko, da ne doseže števila kazenskih točk, za katere se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je bil U.G. v času storitve prekrška voznik začetnik, ki se mu na podlagi četrtega odstavka 235. člena ZVCP-1 izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času treh let doseže ali preseže 7 kazenskih točk v cestnem prometu. V takšnem primeru je stransko sankcijo 18 kazenskih točk v skladu s šestim odstavkom 26. člena ZP-1 dopustno omiliti tako, da se storilcu izreče 6 kazenskih točk, v tej zadevi pa je sodišče storilcu stransko sankcijo omililo na 17 kazenskih točk. Vrhovni državni tožilec navaja, da je sodišče prve stopnje s tem prekršilo določbo šestega odstavka 26. člena ZP-1 oziroma v odločbi o stranski sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1) in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v odločbi o stranski sankciji spremeni tako, da storilcu izreče 6 kazenskih točk v cestnem prometu.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. V skladu s šestim odstavkom 26. člena ZP-1 (v besedilu, veljavnem v času storitve prekrška) sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Pri tem sme število predpisanih kazenskih točk omiliti toliko, da storilec ne doseže števila, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. To sankcijo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 izreče, če voznik v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, z zakonom pa je lahko predpisano, da se posameznim vrstam voznikov prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče pri večjem ali manjšem številu kazenskih točk (četrti odstavek 22. člena ZP-1). Na tej podlagi je v četrtem odstavku 235. člena ZVCP-1 določeno, da se vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času treh let doseže ali preseže 7 kazenskih točk v cestnem prometu.

5. Za obravnavani prekršek je v petem odstavku 130. člena ZVCP-1 poleg globe predpisana tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk, ki jo je sodišče v izpodbijani sodbi na podlagi šestega odstavka 26. člena ZP-1 omililo tako, da je storilcu izreklo 17 kazenskih točk v cestnem prometu. Izpodbijana sodba nima obrazložitve (četrti odstavek 98. člena ZP-1), zato iz nje ni mogoče razbrati, na katera dejstva je sodišče oprlo takšno odločitev. Vendar pa to pri presoji utemeljenosti zahteve niti ni pomembno, temveč je odločilna ocena sodišča, da okoliščine konkretnega primera utemeljujejo izrek sankcije kazenskih točk v takšnem številu, pri katerem storilcu ne bo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je namen določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je bil U.G. v času storitve obravnavanega prekrška voznik začetnik (66. točka prvega odstavka 23. člena ZVCP-1). Sodišče bi zato glede na njegov status to sankcijo v konkretni zadevi lahko omililo le tako, da bi izreklo 6 kazenskih točk v cestnem prometu, saj zanj tudi izrek omiljene stranske sankcije 17 kazenskih točk pomeni, da je z izpodbijano sodbo dosegel oziroma presegel število (sedem) kazenskih točk, pri katerem bi mu sodišče hkrati s sodbo (peti odstavek 202.a člena ZP-1) moralo izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

6. Položaj, v katerem bi sodišče v posamezni zadevi storilcu kljub omilitvi sankcije kazenskih točk moralo izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, predstavlja kršitev šestega odstavka 26. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo v odločbi o stranski sankciji spremenilo tako, da je storilcu namesto 17 izreklo 6 kazenskih točk v cestnem prometu.