Jedro

Tožnik ne zatrjuje, da bi s spornim opornim zidom preprečil škodo, ki bi bila posledica naravne ali druge nesreče, ampak škodo, ki naj bi nastala kot posledica sanacije kamnoloma, ki jo je naročil sam, zato ne gre za izjemo iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero mu je bilo naloženo, da mora v treh mesecih od prejema odločbe na zemljišču parc. št. 359/1 k.o. ... na svoje stroške odstraniti zidan objekt, kamnit oporni zid, ki poteka od SZ vogala objekta proti severu in nato v loku proti vzhodu, kamnite stopnice ob SZ vogalu objekta in kamnit oporni zid v dveh delih, J od objekta, v smeri SV do JZ, vse navedenih mer in dimenzij, ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo še, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo objektov (2. točka izreka). Za navedene objekte so mu bile izrečene prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (3. točka izreka). Tožnik je bil opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti na njegove stroške začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, naloženo mu je bilo, da mora takoj po izpolnitvi obveznosti o tem obvestiti pristojnega inšpektorja bilo pa je tudi ugotovljeno, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. do 6. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da gre za objekte, za gradnjo katerih bi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga po njegovih navedbah ni pridobil. Odločitev temelji na 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Nanjo ne morejo vplivati dolgotrajni postopki sprememb občinskih prostorskih aktov oziroma večkratne vloge za spremembo namembnosti zemljišča, saj te ne nadomeščajo predpisanega gradbenega dovoljenja. Prav tako ne vpliva navedba, da so bili oporni zidovi zaradi sanacije opuščenega kamnoloma nujno potrebni za preprečitev škode na tožnikovih objektih. Tožnik je očitno izvedel sanacijo opuščenega kamnoloma tako nestrokovno, da je povzročil plazenje na novo navožene zemlje. Po lastni izjavi je sam naročil sanacijo kamnoloma, vključno z gradnjo opornih zidov, kar pomeni, da je odgovoren za nelegalno gradnjo. Vsekakor pa nevarnost plazenja, ki jo je sam povzročil, ne opravičuje gradnje opornih zidov brez zakonsko predpisanih gradbenih dovoljenj. Plazenje zemljine je možno preprečiti tudi z drugimi posegi, ne samo z gradnjo opornih zidov. Prav tako dogovori z izvajalci sanacij tožnika ne odvezujejo njegove odgovornosti za nelegalno gradnjo. Ugotavljanje odgovornosti tistih, ki so v preteklosti izkoriščali kamnolom, pa ga niso sanirali, pa presega pristojnosti gradbenega inšpektorja. Za prekinitev inšpekcijskega postopka zaradi nelegalne gradnje do sprejetja občinskega prostorskega plana ni pravne podlage.

Drugostopenjski upravni organ je izpodbijani odločbi dodal še 7. točko, s katero tožnika opozarja, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti, navedene pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, na njegove stroške. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da se pritožbeni organ ni opredelil do njegovih bistvenih pritožbenih navedb oziroma se je do njih opredelil zgolj pavšalno, češ da se inšpekcijskega postopka ne tičejo. Navedeno ne drži, zaradi česar je odločba druge stopnje nezakonita. Pojasnjuje, kako je bilo predmetno zemljišče njegovemu očetu med nacionalizacijo odvzeto in kako je bilo nato ob postopku denacionalizacije dogovorjeno, da občina zagotovi ureditev sanacije zemljišča kamnoloma, ki pa ni bila nikoli izvedena. Možnost sanacije kamnoloma se je nakazala z načrtovano gradnjo avtoceste, zato se je z izvajalci del na avtocesti dogovoril, da jo izvedejo. Ob navozih materiala je prihajalo do drsenja deponije v smeri od zahoda proti vzhodu, proti potoku in njihovim objektom. V izogib še večji škodi so izvajalci hkrati ob navozu materiala zgradili podporno kamnito škarpo v celotni dolžini deponije in zahodno steno nezakonito zgrajenega objekta. Vse navedeno je bilo potrebno zaradi preprečitve nastajanja nadaljnje škode. Sanacija se je izvajala na podlagi lokacijske informacije. Poudarja, da sanacija ni bila njegova dolžnost, da pa se je nihče od odgovornih ni bil pripravljen lotiti, zato mu ni preostalo drugega, kot da se je loti sam. Ne strinja se, da morebitni dogovori med občino in izvajalci v zvezi s sanacijo kamnoloma niso predmet tega postopka. Ker se drugostopenjski organ do teh ugovorov ni opredelil, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Res je, da vsi objekti na parceli 359/1 nimajo gradbenega dovoljenja. Gradnjo so ustavili že leta 2008, ker čakajo na sprejetje občinskega prostorskega plana Občine Šmarješke Toplice, ki je bil predviden že za leto 2007. Gradnja kamnite škarpe je kot zaščitni zid, vključno s kamnitimi stopnicami, nedokončani del sanacije bivšega kamnoloma. Predmetna stavba je namenjena izključno kmetijski rabi. Predvidena je v leseni izvedbi zaradi spravila pridelkov. Dodaja, da so bili zaradi nezakonitega izkoriščanja kamnoloma neposredno prizadeti in so lahko le na ta način, ki so se ga poslužili, iz kamnoloma dobili nujno potreben prostor, ki bo v nadaljevanju nesporno namenjen kmetijski dejavnosti.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijana inšpekcijska odločba upravnega organa prve stopnje in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno inšpekcijsko odločbo (razen v sedmi točki, ki jo je dodal ta upravni organ, ki pa ni sporna), sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je utemeljeno, zakaj gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, v primeru katere je treba izreči inšpekcijski ukrep in prepovedi v skladu z določbami ZGO-1. V zadevi namreč ni sporno, da tožnik za gradnjo zidanega objekta, kamnitih opornih zidov in kamnitih stopnic ni pridobil gradbenega dovoljenja, zato se sodišče sklicuje na razloge upravnih aktov in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Tožnik tekom celotnega postopka in tudi v tožbi zatrjuje, da je bila postavitev opornega zidu nujna, da se prepreči plazenje terena in s tem nastanek škode na nižje ležečih objektih, zaradi nedokončane sanacije kamnoloma, ki jo je naročil pri izvajalcih del na avtocesti. Sodišče je zato opravilo presojo, ali bi v tem primeru lahko šlo za izjemo, določeno v četrtem odstavku 1. člena ZGO-1, ki določa, da določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oziroma zmanjšajo njihove posledice, za objekte za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah in za gradnjo inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim in vojnim stanjem.

Ker tožnik ne zatrjuje, da bi s spornim opornim zidom preprečil škodo, ki bi bila posledica naravne ali druge nesreče, ampak škodo, ki naj bi nastala kot posledica sanacije kamnoloma, ki jo je naročil sam, ne gre za izjemo iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1. Vprašanje odgovornosti za sanacijo kamnoloma in morebitni dogovori med občino in izvajalci niso stvar tega postopka, zato tožnik ne more uspeti s tožbenimi ugovori, da je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker je po 152. člen ZGO-1 gradbeni inšpektor dolžan ukrepati, ko ugotovi, da je bil objekt zgrajen brez zahtevanega gradbenega dovoljenja (nelegalna gradnja), na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe, ki se nanašajo na dolgotrajnost sprejemanja OPN in potrebnost predmetnih objektov za opravljanje kmetijske dejavnosti in zaščito nižje ležečih objektov. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja nelegalnega objekta takoj ustavi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Zakon torej ne določa nikakršnega odloga – drugače kot pri neskladni gradnji, ko gradbeni inšpektor na podlagi 153. člena ZGO-1 le odredi ustavitev gradnje do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja oz. do konca postopka za pridobitev spremembe. Navedeno je razumljivo, saj je namen zakonodajalca, izražen v prvem odstavku 3. člena ZGO-1, jasen: gradnja novega objekta, rekonstrukcija in odstranitev objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, namen inšpekcijskega postopka pa je v prvi vrsti vzpostavitev zakonitega stanja.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).