Jedro

Tožena stranka v reviziji ni navedla nobenega revizijskega razloga. Predlagala je le, naj se vse gradivo še enkrat "predela" in izda sodba, ki bo pravna in humana in ki za toženo stranko ne bo krivična. Ob takih revizijskih trditvah je revizijsko sodišče, ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), opravilo le preizkus materialnopravne pravilnosti odločitev sodišč druge in prve stopnje in pri tem ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje iz razlogov, ki so obširno navedeni v obeh sodbah, materialno pravo pravilno uporabili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati 161.000,00 ATS v tolarski protivrednosti obračunani po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi, kot se plačujejo v kraju izpolnitve za devizne vloge v ATS na vpogled, za čas od 6.11.1992 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 179.965,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 30.5.1995 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, v kateri ni izrecno uveljavljala nobenega revizijskega razloga. Sodba je krivična, saj nalaga plačilo tožencu, ki doslej še ni bil nikoli kaznovan. Revizijsko sodišče naj vse gradivo še enkrat pregleda in ugotovi, kdo ni izpolnjeval obveznosti. Zaradi čakanja na tožnikovo izpolnitev je imel toženec izgubo, ki je sodišče ni upoštevalo. Sodišče deluje enostransko.

Sicer pa naj se še enkrat predela pritožba odvetnice L..

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka v reviziji ni navedla nobenega revizijskega razloga.

Predlagala je le, naj se vse gradivo še enkrat "predela" in izda sodba, ki bo pravna in humana in ki za toženo stranko ne bo krivična. Ob takih revizijskih trditvah je revizijsko sodišče, ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), opravilo le preizkus materialnopravne pravilnosti odločitev sodišč druge in prve stopnje in pri tem ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje iz razlogov, ki so obširno navedeni v obeh sodbah, materialno pravo pravilno uporabili. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tudi nista zagrešili.

Predlogu tožene stranke, naj sodišče ob reševanju revizije upošteva tudi pritožbene trditve odvetnice L., pa revizijsko sodišče ni moglo slediti. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki kot so lahko pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa, kot je bilo že povedano, tudi po določbah ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).