Jedro

Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke št. 2142-220/2024/5 (1222-13) z dne 12. 3. 2024, s katerim je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne bo zapustil Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani; določila mu je tudi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če jih zapusti v postavljenem roku.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo toženke odpravi; podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo Vrhovno sodišče obvestila, da je pritožnik 13. 4. 2024 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani, kjer je bil začasno nastanjen, sedanje prebivališče pritožnika pa ji ni znano. Zato meni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže. 4. Toženkin odgovor na pritožbo je bil pooblaščencu tožnika vročen 23. 4. 2024, vendar nanj ni odgovoril. 5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7. Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.1

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik 13. 4. 2024 (po vložitvi pritožbe), samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. S tem je kršil svojo dolžnost prosilca iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Ker tudi ni nasprotoval predlogu toženke, podanemu v odgovoru na pritožbo, za procesno končanje postopka, s tem da bi pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa, ni podlage za sklepanje, da je ta obstoječ v smislu objektivno izkazanega pritožnikovega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, za kar si s to pritožbo prizadeva.

9. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 170/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 18/2024 z dne 14. 2. 2024.