Jedro

Ker tožnica ob imenovanju za veterinarskega inšpektorja ni izpolnjevala vseh pogojev, da bi bila oproščena opravljanja strokovnega izpita za inšpektorja, sta sklepa tožene stranke, s katerima ji je naložila opravljanje tega izpita v roku enega leta, zakonita

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek:

1. Sklep V. z dne 05.12.2005 št. 123-66/95 in sklep Vlade RS z dne 22.02.2006, št. 10051-48/2006 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici priznati vse pogoje za inšpektorja na delovnem mestu vodje oddelka območnega urada V. v Mariboru.

3. Toženi stranki sta dolžni (pravilno: tožena stranka) povrniti tožeči stranki stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, se z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 210,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2007 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo." Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je razveljavilo sklep V.-a z dne 05.12.2005, št. 123-66/95 in sklep Vlade RS z dne 22.02.2006, št. 10051-48/2006 (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pogoje za inšpektorja na delovnem mestu vodje oddelka območnega urada V. v Maribor (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške postopka v višini 177,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.01.2007 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo odstopi sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje opira svojo odločitev na ugotovitev, da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za veterinarsko inšpektorico po takrat veljavnem Zakonu o zdravstvenem varstvu živali, ko se je zaposlila kot občinska veterinarska inšpektorica, oziroma da je bila imenovana za občinsko veterinarsko inšpektorico v skladu s 115. členom Zakona o zdravstvenem varstvu živali. Gre za napačno interpretacijo 115. člena zakona, kar sodišče enači imenovanje za veterinarskega inšpektorja in opravljanje del in nalog veterinarskega inšpektorja. Zakon to jasno ločuje in posebej predpisuje pogoje za imenovanje veterinarskega inšpektorja in posebej pogoj za opravljanje del in nalog veterinarskega inšpektorja. Tako je v 115. členu zakona določeno, da je za občinskega veterinarskega inšpektorja lahko imenovan diplomirani veterinar, ki ima vsaj 5 let strokovne prakse in opravljen strokovni izpit, prepisan s predpisi o pripravništvu in opravljanju strokovnih izpitov za delavce v državni upravi. To pa je izpit po takrat veljavnem Zakonu o pripravništvu in strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju. Tega izpita tožnica nima opravljenega, kar pomeni, da ne vzdrži ugotovitev sodišča, da je bila imenovana za občinsko veterinarsko inšpektorico v skladu s 115. členom zakona. Tožnica se je s 01.01.1995 zaposlila na V., ki je organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ko je začel veljati Zakon o veterinarstvu, je inšpekcijsko nadzorstvo na področju veterinarstva v celoti prenesel na V. Zakon je tudi določil, da inšpekcijsko nadzorstvo opravlja veterinarski inšpektor, ki mora imeti visoko strokovno izobrazbo veterinarsko - medicinske smeri, najmanj 5 let strokovne prakse in opravljen strokovni izpit za inšpektorja. Iz navedenega izhaja, da tožnica ni izpolnjevala pogojev ne po Zakonu o zdravstvenem varstvu živali za imenovanje občinskega veterinarskega inšpektorja niti po Zakonu o veterinarstvu. Sodišče prve stopnje navaja, da je država s 01.01.1995 prevzela vse upravne naloge oblastnega značaja s pristojnosti občin in zaključuje, da je s tem tožnica ob sprejemu v službo izpolnjevala pogoje po Zakonu o zdravstvenem varstvu živali, ki je prvi določil strokovni izpit za inšpektorja. Meni, da ni direktne povezave med prevzemom upravnih nalog in izpolnjevanjem pogojev za veterinarskega inšpektorja. Prav tako ne drži, da je Zakon o zdravstvenem varstvu živali prvič določil strokovni izpit za inšpektorja; ta izpit je namreč prvi uvedel Zakon o veterinarstvu iz leta 1995. Sodišče opira svojo odločitev na opravljen strokovni izpit tožnice po Pravilniku o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcu v veterinarskih organizacijah in napačno zaključuje, da je tožnica z opravljenim izpitom po tem Pravilniku izpolnila enega od pogojev za veterinarskega inšpektorja. Iz 54. in 55. člena Zakona o veterinarskem varstvu živali izhaja, da je ta izpit pogoj, da je tožnica lahko samostojno opravljala dela in naloge zdravstvenega varstva živali po končanem pripravništvu. Opravljen izpit na podlagi področnega zakona, ki ureja veterinarstvo, je pogoj, da lahko veterinarji začnejo opravljati dejavnost na področju veterinarstva. Za imenovanje veterinarskega inšpektorja pa so bili predpisani strožji pogoji, predvsem pri strokovnem izpitu, kajti izpit po Pravilniku o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev veterinarskih organizacijah ni primerljiv z izpitom, ki ga je določil Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju za področje veterinarske inšpekcije. Tožena stranka je tožnici naložila opravo strokovnega izpita za inšpektorja v skladu z 41. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Ta člen sodi med prehodne in končne določbe, kar pomeni, da se uporablja za tiste inšpektorje, ki še nimajo ustreznega strokovnega izpita, oziroma se jim le-ta prizna. Upoštevajoč navedeno se tožena stranka ne more strinjati z navedbami o tem, da je tožnica pred uveljavitvijo ZIN-a opravila vse izpite po veljavnih predpisih in da izpolnjuje pogoje za veterinarskega inšpektorja.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 52/07; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 12. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, 56/2002; v nadaljevanju: ZIN), je lahko za inšpektorja imenovana oseba, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno, ki ima: predpisano izobrazbo v skladu z zakonom, ki ureja sistem javnih uslužbencev, ustrezne delovne izkušnje, določene s predpisi, ki urejajo notranjo organizacijo in sistemizacijo v organih državne uprave in strokovni izpit za inšpektorja. Strokovni izpit za inšpektorja je po določbi 12.a člena ZIN sestavljen iz naslednjih področij: upravni postopek in upravni spor, postopek vodenja in odločanja o prekrških in postopek inšpekcijskega nadzora. Podrobnejši program strokovnega izpita za inšpektorja, postopek opravljanja, način in postopek prijave, izpitni red, način priznavanja vsebin opravljenih izpitov ali preizkusov znanja in druga vprašanja, povezana s strokovnim izpitom za inšpektorja, določi minister, pristojen za upravo. Po 41. členu ZIN se osebam, ki so opravile izpite, ki so bili predpisani za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora pred uveljavitvijo tega zakona, prizna izpolnjevanje tega pogoja tudi po določilih tega zakona. Predstojniki morajo na področjih, kjer doslej še ni bilo mogoče opravljanje strokovnega izpita, to omogočiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Inšpektor, ki strokovnega izpita še ni opravil, ga mora opraviti v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona, oziroma po tem, ko mu je zagotovljena ta možnost, drugače se ga razreši, v skladu z 11. členom tega zakona.

Ker je bila tožnica imenovana za medobčinsko veterinarsko inšpektorico na Upravi inšpekcijskega nadzorstva občin Maribor, Pesnica, Ruše, Lenart in Slovenska Bistrica v letu 1992, ko je veljal Zakonu o zdravstvenem varstvu živali (Uradni list RS, št. 37/1985), bi bila v smislu 41. člena ZIN oproščena opravljanja strokovnega izpita za inšpektorja le, v kolikor bi izpolnjevala vse pogoje za imenovanje po takrat veljavnem zakonu. Po določbi 1. odst. 115. člena citiranega zakona je bil lahko za občinskega veterinarskega inšpektorja (torej tudi za medobčinskega veterinarskega inšpektorja) imenovan diplomirani veterinar, ki je imel vsaj 5 let strokovne prakse in opravljen strokovni izpit, predpisan s predpisi o pripravništvu in opravljanju strokovnih izpitov za delavce v državni upravi. Po 2. odstavku citiranega 115. člena so lahko posamezna strokovna dela inšpekcijskega nadzorstva iz 109. člena tega zakona opravljali diplomirani veterinarji, ki so imeli strokovni izpit po tem zakonu, po 3. odstavku pa so opravljali dela in naloge občinskega veterinarskega inšpektorja diplomirani veterinarji, ki so imeli opravljen strokovni izpit po tem zakonu, morali pa so opraviti preizkus strokovne usposobljenosti za dejanja v upravnem postopku. Ker je bila tožnica imenovana za medobčinskega veterinarskega inšpektorja, je zanjo relevanten le 1. odstavek 115. člena, ne pa tudi 3. odstavek, saj je ta določil le strokovna dela inšpekcijskega nadzora, ki so jih lahko opravljali drugi veterinarji, ki niso bili imenovani za inšpektorje. Kot medobčinski veterinarski inšpektor bi torej morala imeti opravljen strokovni izpit, ki je bil predpisan s takrat veljavnim Zakonom o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Ur. l. RS št. 8/1980). Tega tožnica nesporno ni imela opravljenega, temveč je imela opravljen izpit po 1. odst. 96. člena Zakona o zdravstvenem varstvu živali, ki je določal, da delavci, ki opravljajo strokovna dela in naloge zdravstvenega varstva živali, smejo samostojno opravljati delo potem, ko so določeno dobo delali v veterinarskih organizacijah kot pripravniki in opravili strokovni izpit. Navedeni izpit je bil torej pogoj, da je veterinar sploh lahko samostojno opravljal svoje delo (licenca), za medobčinskega inšpektorja pa je zakon določil strožje pogoje. Tožnica bi torej morala po takrat veljavnem Zakonu o zdravstvenem varstvu živali imeti opravljen strokovni izpit za delavce v državni upravi, česar pa nesporno ni imela. Zato po takrat veljavnem zakonu ni izpolnjevala vseh pogojev za imenovanje na mesto občinskega veterinarskega inšpektorja, da bi bila v smislu 41. člena ZIN oproščena opravljanja izpita za inšpektorja. Zaradi navedenega sta izpodbijana sklepa tožene stranke pravilna in zakonita, ker v skladu z 12. in 41. členom ZIN tožnici nalagata opravljanje izpita za inšpektorja v roku enega leta od takrat, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. Po določbi 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja (Uradni list RS, št. 75/04; v nadaljevanju: Pravilnik) obsega program izpita splošni in posebni del. Program splošnega dela je določen v prilogi, ki je sestavni del Pravilnika, posebni del izpita pa obsega določbe predpisov na posameznem upravnem področju, kjer se izvaja inšpekcijski nadzor. Program in obseg posebnega dela izpita določi minister, pristojen za posamezno inšpekcijo. Ker posebnega dela izpita s področja veterine pristojni minister še ni izdal, je izpodbijana odločba pravilna tudi v delu, kjer določa, da bo tožnica napotena na opravljanje izpita v roku enega leta od takrat, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. Posledično je bilo tožničinemu zahtevku na razveljavitev odločb tožene stranke neutemeljeno ugodeno.

Zato je pritožbeno sodišče, ob pravilni uporabi materialnega prava, izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je tožena stranka v postopku uspela, je bilo potrebno v skladu z 154. členom ZPP spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03; v nadaljevanju: OT). Pri tem je toženi stranki priznalo 200 točk po OT za odgovor na tožbo, 200 točk za narok dne 23.1.2007 ter 50 točk urnine, pisarniški material 2,09 EUR in priporočena vloga 1,69 EUR, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znaša 210,33 EUR.

Ker se terjatev tožeče stranke ne nanaša na primere, ko je revizija dovoljena (1. do 4. tč. 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1), je bilo potrebno skladno z določbo 5. tč. 31. čl. in določbo 32. čl. ZDSS-1 odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da revizijo dopusti, saj je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se nanaša na večje število javnih uslužbencev - inšpektorjev.