Jedro

Glede na to, da v presojani zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost drugega sodišča prve stopnje, se sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ne bi smelo izreči za krajevno nepristojno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru je sklenilo, da ni v sporni zadevi krajevno pristojno za odločanje in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila ZPP. V 22. členu ZPP je določeno, da se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno le na ugovor tožene stranke. Kolikor je tožnici znano, tovrsten ugovor tožene stranke ni bil podan, saj tožnica ni prejela odgovora na tožbo, niti kakšno drugo pisanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje se torej ne more izreči za krajevno nepristojno (po uradni dolžnosti), saj ZPP za tovrstne spore, ne določa izključne krajevne pristojnosti sodišča po sedežu tožene stranke. Sicer pa se sodišče tudi napačno sklicuje na določbo 8. člena ZDSS-1, ki določa izključno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, za odločanje o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca, saj je predmet tožbe mentorski dodatek in ne prejemek iz naslova socialnih pravic. Mentorski dodatek pa nesporno ni socialna pravica, ampak je na podlagi določbe 2. odstavka 44. člena Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/194 s spremembami) dodatek, kot del plače, ki se določa pod pogoji in višini, kot jih določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Upoštevaje dejstvo, da tožeča stranka opravlja sodniško funkcijo prav na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, se bo slednje v vsakem primeru moralo izreči za krajevno nepristojno, prav zaradi izključitve dvoma o pristranosti sodišča. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče napaden sklep v celoti kot nezakonit razveljavi in naloži stroške pritožbenega postopka v plačilo toženi stranki. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je dne 14. 12. 2011 pri naslovnem sodišču vložila tožbo, s katero je od tožene stranke uveljavljala denarno terjatev iz naslova neplačanega dodatka za mentorstvo. Dne 27. 3. 2011 je Delovno sodišče v Kopru izven naroka sklenilo, da Delovno sodišče v Kopru ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi, ter da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena v reševanje krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno napačna. Zakon o pravdnem postopku v 22. členu določa, da se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče se lahko torej po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe (člen 22/2 ZPP). Preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti je torej izredno omejen in se nanaša le na izključno krajevno pristojnost, časovno pa je omejen na fazo predhodnega preizkusa tožbe, torej na čas, preden je tožba poslana tožencu zaradi odgovora (tako je odločilo tudi VSRS III R 14/2000 z dne 4. 5. 2000, III R 23/2002 z dne 28. 2. 2002).

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 8. členu ureja krajevno pristojnost v individualnih delovnih sporih. V 2. odstavku 8. člena je določena izključna krajevna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. Na izključno krajevno pristojnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti časovno omejeno na fazo predhodnega preizkusa tožbe (2. odstavek 22. člena ZPP). Glede na to, da v sporni zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani se je Delovno sodišče v Kopru nepravilno izreklo za krajevno nepristojno, čeprav tožena stranka krajevni pristojnosti ni ugovarjala.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in je izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o pristojnosti postopka, mora poleg določb ZPP upoštevati tudi 2. odstavek 8. člena ZDSS-1. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 165. člena ZPP.