Jedro

Posebni davčni urad ni samostojna pravna oseba in ne more biti samostojni nosilec pravic in obveznosti. Navedeno pomeni, da ne more biti niti nosilec hipoteke in se v zemljiško knjigo ne more vpisati kot imetnik te stvarne pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor predlagateljice in potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice Dn 1, s katerim je ta zavrnila predlog za vknjižbo hipoteke pri v uvodu navedenih nepremičninah. Kot je razvidno iz razlogov sklepa, je prvostopenjsko sodišče štelo, da je vpis predlagan v korist posebnega davčnega urada, ki ni samostojna pravna oseba in ne more biti nosilec pravic in obveznosti in je to po mnenju prvostopenjskega sodišča razlog, zaradi katerega v njegovo korist ni mogoče dovoliti predlaganega vpisa. Hipoteka bi se lahko vpisala le v korist Republike Slovenije.

Proti sklepu se pritožuje predlagateljica. Meni, da glede na dosedanjo prakso sodišč Republike Slovenije, navedbe zemljiškoknjižnega sodišča ne držijo. To utemeljuje s priloženim zemljiškoknjižnim izpiskom, iz katerega izhaja, da je davčni organ vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik pravice na podlagi notarskega zapisa pogodbe. Izpodbijana odločitev po njenem mnenju predstavlja odmik od sodne prakse, kar je v nasprotju z načelom pravne države. Svojo pritožbo dodatno utemeljuje z dejstvom, da skladno z določbo 15. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju: ZDS-1) davčni urad vodi direktorica oziroma direktor, ki izdaja pravne akte v posameznih zadevah iz pristojnosti davčnega urada in opravlja druge naloge, ki jih določa zakon ali drug predpis, odloča o davčnem postopku na prvi stopnji, ima namestnika,ki nadomešča direktorja, kadar je ta odsoten ali zadržan. Direktor oziroma njegov namestnik je pristojen za vse postopke in zadeve, ki jih v okviru svoje pristojnosti opravlja davčni organ. Med drugim je to sklepanje hipotekarnih pogodb, če zavezanec ponudi sklenitev hipotekarne pogodbe v zavarovanje svoje obveznosti, in sicer v skladu s 112. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ki določa, da lahko davčni organ sporazumno z zavezancem za davek zavaruje izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti tudi z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini. Podlaga za sklenitev hipotekarne pogodbe je bila odločba o dovolitvi odloga plačila davčnih obveznosti, sklenitev zastavne pogodbe pa je z vlogo za odlog plačila davčnih obveznosti predlagal davčni zavezanec. V skladu s 13. točko 13. člena ZDS davčni urad opravlja tudi druge naloge, določene s tem zakonom in drugimi predpisi. Tako je jasno, da je tudi ta naloga v pristojnosti posameznih davčnih uradov in posledično je tudi direktor davčnega urada tisti, ki predstavlja navedeni organ. Prav zaradi ugotovitve pristojnosti za podpisovanje je treba specificirati, kateri organ davčne uprave oziroma njegova organizacijska enota je tista, ki je podpisnik pogodb. V nadaljevanju predlagateljica razlaga sestavo davčne uprave, naloge posebnega davčnega urada in pojasnjuje pristojnost tega urada za odločanje in vodenje postopkov v davčnih zadevah zavezanca CPMDD ter sklepanje zastavnih pogodb.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je predlagateljica Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Posebni davčni urad, predlagala vknjižbo skupne hipoteke pri nepremičninah, v lasti C. d.d., na podlagi zastavne pogodbe z dne 15.11.2010. Stališče prvostopenjskega sodišča, da Posebni davčni urad ni samostojna pravna oseba in ne more biti samostojni nosilec pravic in obveznosti, je pravilno. Posebni davčni urad zato ne more biti nosilec hipoteke in se v zemljiško knjigo ne more vpisati kot imetnik te stvarne pravice. Argumenti, s katerimi predlagateljica nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je lahko imetnik pravice le samostojna pravna oseba, niso utemeljeni. Res pa je, da so se v praksi dopuščali tudi taki vpisi, kot jih omenja pritožba (v korist davčne uprave, ministrstev in drugih upravnih organov), kar je lahko povzročilo negotovost pri predlagateljih, da so taki vpisi dopustni.

V tej zadevi predloga ni vložil „Posebni davčni urad“ kot samostojni organ, temveč kot organ v sestavi Ministrstva, ta pa kot organ lokalne skupnosti – države. Na tako osebo, torej na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za finance, Davčni urad RS, Posebni davčni urad je bil predlagan tudi vpis. Kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, je lahko nosilec zastavne pravice le Republika Slovenija, ki pa je, kot rečeno, tudi navedena (poleg ostalih organov) v predlogu. Navedena je tudi v zastavni pogodbi. Taka opredelitev po mnenju pritožbenega sodišča omogoča zemljiškoknjižnemu sodišču, da dovoli, če so izpolnjeni še ostali pogoji, vpis na Republiko Slovenijo (ne omogoča pa vpisa na Posebni davčni urad, kot zmotno meni pritožba). Pristavki Ministrstvo za finance, Davčna uprava … , so pri označbi imetnika pravice, ki je lahko le pravna oseba Republika Slovenija, nepotrebni. Čeprav ima pritožnica napačno stališče o tem, kako naj se v zemljiški knjigi označi imetnika pravice, je jasno, da želi da se opravi vpis na podlagi predložene listine. Ker so se, kot že rečeno, v praksi dopuščali nepravilni vpisi na organe, ki so v njeni sestavi, ji je zaradi zagotovitve pravne varnosti potrebno omogočiti, da se na podlagi predložene listine opravi vpis na Republiko Slovenijo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice se razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje (zemljiškoknjižnemu sodnik) v ponovno odločanje o vpisu (5. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1) .