Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe dolžnika, da je svojo obveznost že izpolnil in da je upniku že izročil projekt za izvedbo in projekt izvedenih del. Predložene listine, ki naj bi dokazovale zatrjevano dejstvo o delni izpolnitvi obveznosti po izvršilnem naslovu, namreč ne predstavljajo niti projekta izvedenih del. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe dolžnika, da je izvršilni naslov neizvršljiv v tistem delu, kjer dolžniku nalaga izročitev uporabnega dovoljenja. Za izvršitev tega dela izvršilnega naslova so vsekakor potrebna določena aktivna dejanja dolžnika, zaradi česar izvršilni naslov v tem delu ni neizvršljiv in je povsem primeren za izvršbo

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: " 2./ Če dolžnik v postavljenem roku ne bo izpolnil obveznosti iz 1. točke izreka, je dolžan upniku od poteka roka, določenega s tem sklepom, za vsak dan zamude plačati 30.000,00 SIT (z besedo: trideset tisoč) sodnih penalov.

3./ Dolžnik je dolžan upniku povrniti 59.556,00 SIT (z besedo: devetinpetdeset tisoč petsto šestinpetdeset) izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." II.

Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na predlog upnika dolžniku naložilo, da v dodatnem roku 30 dni od vročitve tega sklepa upniku izroči projekt za izvedbo, projekt izvedbenih del in uporabno dovoljenje za objekt št. 26 po prodajni pogodbi št. 5/93 z dne 23.3.1993 (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da je dolžnik, če v postavljenem roku ne bo izpolnil te svoje obveznosti, dolžan upniku za vsak dan zamude plačati 90.000,00 SIT sodnih penalov, začenši od poteka roka, določenega s tem sklepom (2. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je upniku dolžan v roku 15 dni povrniti 77.036,00 SIT izvršilnih stroškov s pripadajočimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper ta sklep se je dolžnik pritožil iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

Predlagal je spremembo izpodbijane odločbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Navedel je, da je sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi spregledalo, da je dolžnik oba projekta upniku že izročil, zato je v tej smeri zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po Zakonu o graditvi objektov namreč projekt za izvedbo vsebuje projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, dopolnjen pa mora biti s podrobnimi načrti, na podlagi katerih se gradi objekt. Takšen projekt pa je dolžnik upniku izročil, res pa je, da ta izvod ni potrjen z originalnim žigom projektanta, ki pa ga dolžnik upniku ne more izročiti, ker je bil ta izvod projekta predložen upravni enoti zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja. Kaj naj bi predstavljal projekt izvedbenih del, dolžniku ni jasno, saj Zakon o graditvi objektov pozna le projekt izvedenih del. Dolžnik pa je upniku izročil tudi ta projekt. Glede obveznosti izročitve uporabnega dovoljenja pa je upnikov zahtevek neizvršljiv.

Dolžnik namreč uporabnega dovoljenja od upravnega organa še ni prejel, saj ga upravna enota še ni izdala, kljub temu, da je sicer storil vse, da bi upravno dovoljenje izposloval. Upniku bo dolžnik uporabno dovoljenje izročil takoj, ko ga bo od upravne enote prejel, pred tem pa tega seveda ne more narediti. V tem delu je sodišče prekoračilo svoje pristojnosti - o uporabnem dovoljenju namreč odloča pristojni upravni organ. Višina sodnih penalov pa je tudi povsem nesorazmerna dolžnikovi obveznosti, ki jo ta poskuša izpolniti po svojih najboljših močeh. Sicer pa stroški izvršilnega postopka tudi niso bili odmerjeni v skladu 1. točko tar. št. 21 Odvetniške tarife.

Upnik je na pritožbo dolžnika odgovoril in pri tem priglasil stroške za vložitev te vloge. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe dolžnika, da je svojo obveznost iz 1. in 2. točke 2. odst. izvršilnega naslova (priloga A1) že izpolnil in da je upniku tako že izročil projekt za izvedbo in projekt izvedenih del. Dolžnik namreč svojih trditev ni dokazal, zgolj trditve pa ne zadostujejo (prim. 212. člen novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS 34/84 s spremembami in dopolnitvami) in Pravilnik o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije (v nadaljevanju: Pravilnik, Ur. l. RS 35/98 s spremembami in dopolnitvami) predpisujeta sestavine projekta za izvedbo in projekta izvedenih del. V tem postopku predložene listine, ki naj bi jih dolžnik izročil tudi upniku in ki naj bi zatrjevano dejstvo o delni izpolnitvi obveznosti po izvršilnem naslovu tudi dokazovale, namreč ne predstavljajo niti projekta za izvedbo niti projekta izvedbenih, oziroma pravilno izvedenih del. Prvi namreč nima sestavin, ki jih zanj predpisujeta 24. in 25. člena Pravilnika (tako npr. ne vsebuje shem zaključnih gradbenih del, detajlov konstrukcij, rezultatov tehničnih izračunov in drugo). Ta listina tako ne predstavlja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi ga po določbi 21. člena Zakona o graditvi objektov morali dopolnjevati še podrobni načrti, na podlagi katerih se gradi objekt, da bi jo bilo mogoče šteti za projekt za izvedbo. Navedena listina pa tudi ne izpolnjuje pogoja iz 25. člena Pravilnika, po katerem morajo biti v projektu za izvedbo sestavni deli objekta, vključno s finalnimi obdelavami, izvedbami, barvami in podobnim, prikazani tako detajlno, da je objekt mogoče izvesti po teh risbah brez dodatnih razlag oziroma pojasnil. Prav tako pa dolžnik ni dokazal niti tega, da je upniku izročil projekt izvedenih del, ki ga mora sicer investitor predložiti ob tehničnem pregledu in obsega prikaz vseh morebitnih sprememb v vseh delih projekta za izvedbo (prim. 22. člen Zakona o graditvi objektov). Listina, ki jo je v dokaz svojim trditvam ponudil dolžnik, ne izpolnjuje pogojev iz 26. in nadaljnjih členov Pravilnika, saj ji npr. manjka že tekstualni del (prim. 1. odst. 26. člena Pravilnika).

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe dolžnika, da je izvršilni naslov neizvršljiv v tistem delu, kjer dolžniku nalaga izročitev uporabnega dovoljenja. Za izvršitev tega dela izvršilnega naslova so vsekakor potrebna določena aktivna dejanja dolžnika, zaradi česar izvršilni naslov v tem delu ni neizvršiljiv in je povsem primeren za izvršbo (v smislu 1. odst. 21. člena ZIZ). Tudi sicer pa sodišče v tem postopku ni odločalo o izdaji uporabnega dovoljenja in torej ni odločalo zunaj meja sodne pristojnosti. V tem postopku se je odločalo le o civilni sankciji zaradi nepridobitve uporabnega dovoljenja, ki ga je dolžan dolžnik upniku izročiti po izvršilnem naslovu, katerega materialnopravna upravičenost v izvršilnem postopku ni več na preizkusu.

Utemeljeno pa dolžnik oporeka višini sodnih penalov, ki jih je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo v plačilo, če v dodatnem roku ne bo izpolnil svoje nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Višino sodnih penalov sodišče določi glede na namen, ki ga v vsakem posameznem primeru ta civilna kazen zasleduje. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pri določitvi sodnih penalov že upoštevalo dejstvo, da dolžnikova obveznost v pretežni meri še vedno ni izpolnjena, dolžino naknadnega roka za izpolnitev in dolžnikovo dejavnost. Pri izpodbijani odločitvi glede sporne višine sodnih penalov pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da izpolnitev obveznosti po prvih dveh alinejah izvršilnega naslova ni problematična, saj dolžnik s to dokumentacijo gotovo razpolaga. V tem delu bo tako takojšnja izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu lahko vplivala tudi na morebitno znižanje sodnih penalov (po 2. odst. 294. člena ZOR). Upoštevati pa je tudi treba, da pridobitev tega dovoljenja v tej fazi ni odvisna zgolj od dolžnikove volje (kot pri ostalih dveh obveznostih po izvršilnem naslovu). Pri odmeri sodnih penalov je po oceni pritožbenega sodišča upoštevati tudi dejstvo, da je (tudi po navedbah upnika) glavni namen tega izvršilnega postopka možnost zakonite uporabe kupljene nepremičnine, česar pa v krajšem časovnem obdobju še ni pričakovati. V daljšem časovnem razdobju pa bo spremenjena odločitev o višini civilne kazni gotovo dosegla tisti namen, ki naj bi ga sodni penali zasledovali.

Prav tako pa je dolžnik v svoji pritožbi utemeljeno opozoril na nepravilno odmero izvršilnih stroškov glede postavke za sestavo predloga, s katerim je upnik zahteval, naj se dolžniku naloži plačilo sodnih penalov. Ker o takem upnikovem predlogu sodišče po določbi 1. odst. 212. člena ZIZ odloča v izvršilnem postopku, se potrebne odvetniške stroške (v smislu 5. odst. 38. člena ZIZ) odmerja na način, ki je določen v VIII. poglavju Odvetniške tarife (O.T.), ki nosi naslov izvršilni postopek oz. po tar. št. 21. te tarife. Po tej določbi pa se za predlog, s katerim se uvaja izvršilni postopek, lahko prizna največ 200 točk in ne 400 točk, kot jih je upniku priznalo sodišče prve stopnje.

Tudi v tem delu je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep v 2. in 3. točki izreka spremeniti tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o stroških odgovora na pritožbo temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Stroški za vložitev odgovora na pritožbo niso bili potrebni za izvršbo (v smislu 5. odst. 38. člena ZIZ), saj odgovor na pritožbo zoper sklep zakonsko ni predviden (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).