Jedro

Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji in izhajajo iz upravnih spisov. Zato je toženka dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Ker spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo, ni poslala, sodišče izpodbijane odločbe o vračilu sredstev v smeri tožbenih navedb (tožnik odločbo izpodbija zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja) ni moglo preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odpravita se odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. ... z dne 7. 8. 2007 in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 21. 8. 2007 ter se zadeva vrne Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja v ponoven postopek.

Obrazložitev

Iz odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, s katero je to zavrnilo tožnikovo pritožbo, je razvidno, da je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija)z odločbo št. ... z dne 7. 8. 2007 ugotovila, da je tožnik kot nosilec KMG-MID: ... predčasno prenehal izvajati kmetijsko okoljski oziroma OMD ukrep SKOP - S50, zato je dolžan izplačana sredstva vrniti v znesku 896,29 €. Tožena stranka v svoji odločbi navaja, da se je tožnik vključil v izvajanje ukrepov SKOP v letu 2004, ko je v okviru zbirne vloge pravočasno vložil obrazec D. Iz navedenega obrazca je razvidno, da je uveljavljal zahtevek za plačilo za ukrep SKOP – košnja strmih travnikov z nagibom nad 50 % (SKOP – S50) na površini 5,19 ha. Iz obrazca D za leto 2005 pa je razvidno, da tega zahtevka ni več uveljavljal. Agencija je zato tožnika pozvala, da v roku osem dni sporoči razloge, zaradi katerih ni vložil zahtevka za ukrepe SKOP. Dne 24. 10. 2006 je tožnik poslal pojasnilo, v katerem je navedel, da je leta 2004 obdeloval dve posesti, v vmesnem času pa se je ločil in ostal sam na kmetiji. Razen tega ima tudi zdravstvene težave, zaradi katerih ne more več toliko delati, zato obdeluje le manjšo kmetijo, na kateri je samo 1,37 ha strme košnje. V skladu s Programom PRP so odstopanja od petletne obveznosti dovoljena, če gre za spremembe, ki ob sklenitvi obveznosti še niso bile znane oziroma v primeru višje sile. O spremenjenih okoliščinah pa mora upravičenec obvestiti Agencijo v roku 30 dni, sicer mora vrniti prejeta sredstva. Tožnik bi tako moral v letu 2005, ko bi naj izgubil večje posestvo, obvestiti Agencijo, da zaradi navedene spremembe ni zmožen izpolnjevati predpisanih pogojev, ki jih je prevzel, ko je podpisal obrazec D. Prav tako mora v primeru višje sile upravičenec organ o tem pisno obvestiti in mu posredovati ustrezne dokaze v roku 20 delovnih dni od datuma nastanka višje sile oziroma od datuma, ko to lahko stori. Tožnik pa prvostopnega organa o primeru višje sile ni obvestil v roku, ki ga določa Program PRP, niti tega ni storil ob vložitvi zbirne vloge za leto 2005. Tožena stranka je na podlagi zdravniškega potrdila z dne 24. 10. 2006 zaključila, da z navedenim potrdilom tožnik dokazuje obstoj zdravstvenih težav le v letu 2006, ne pa tudi pred tem. Tožena stranka tudi ugotavlja, da so morali imeti upravičenci že v letu 2004 opravljene meritve strmin ter da ocena strmine za strme travnike ni bila dovolj za dodelitev sredstev. Tožnik pa v letu 2005 ob vložitvi zbirne vloge ni imel meritve strmin, kar pomeni, da ukrepa SKOP-S50 v tem letu ni izvajal. Zaradi navedenega je prvostopni organ napačno ugotovil, da je tožnik v letu 2005 ukrep SKOP-S50 izvajal na površini 1,37 ha. Ker pa v konkretnem primeru niso podani razlogi za spremembo odločbe v škodo tožnika, tožena stranka odločbe v delu, ki se nanaša na višino vračila sredstev za navedeni ukrep, ni spremenila.

Tožnik v tožbi navaja, da površine, ki jih je v letu 2004 uveljavljal ter zanje prejel neposredna plačila, še obdeluje. Ko je izpolnjeval vloge za neposredna plačila v letu 2005, 2006 in 2007 ga ni nihče od svetovalne službe podučil, kaj sledi v primeru, da ukrep SKOP prekine pred rokom. V naslednjih letih ukrepov SKOP ni prijavljal iz razloga, ker ima od leta 2005 dalje zdravstvene težave, za katere ni vedel, kakšne posledice mu bodo pustile, zato površin ni več prijavil. Te površine pa vsekakor spadajo v območje strmin – strmih travnikov, kar je bilo dokazano z meritvijo strmin. Meritev je bila opravljena dne 9. 5. 2005, kot to izhaja iz dokumentacije, GERKI pa so bili navedeni zato, ker mu je vso dokumentacijo poškodovalo neurje 15. in 16. 8., zaradi česar je bil primoran pridobiti kopijo meritev. Ker izvedenec kopij ni več imel, imel pa je seznam, kdaj mu je prvo meritev opravil, mu je le-to posredoval ponovno. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Postopanje sodišča s tožbo ureja 38. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1). V skladu z navedeno določbo sodišče v primeru, če po predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Pri tem jim določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Tožena stranka pa mora v določenem roku poslati tudi vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka na novo zahtevo sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

V obravnavni zadevi je sodišče tožbo toženi stranki vročilo dne 5. 2. 2009 ter jo pozvalo, da v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Pri tem jo je tudi opozorilo, da v primeru, če v odrejenem roku spisov ne bo dostavila, bo sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis skupaj z odgovorom na tožbo dne 18. 3. 2009. Ker je sodišče ugotovilo, da se v spisu ne nahaja drugostopna odločba ter vročilnica o vročitvi navedene odločbe, je toženo stranko s pozivom z dne 14. 4. 2009 pozvalo, da dostavi manjkajoči listini. Na navedeni poziv je nato tožena stranka odgovorila z dopisom št. ... z dne 21. 4. 2009 in sicer, da pošilja drugostopno odločbo z dne 21. 8. 2006 ter vročilnico drugostopne odločbe ter opomina pred davčno izvršbo. Navedene listine so bile vložene v ovitek spisa z označbo zadeve ... . Na ovitku spisa so bile pod zaporednimi številkami 1-9 označene tudi druge listine, ki se nanašajo na sporno zadevo, vendar spisu niso bile priložene. Sodišče je zato toženo stranko ponovno s pozivom z dne 6. 5. 2010, ki ga je le-ta prejela dne 7. 5. 2010, pozvalo, da v roku 15 dni dostavi manjkajoče listine, navedene pod zaporednimi številkami 1-9. Tožena stranka na navedeni poziv sodišča v postavljenem roku niti do izdaje te odločbe ni odgovorila in ni poslala zahtevanih listin.

Iz odločbe drugostopnega organa št. ... z dne 21. 8. 2008 (ki jo tudi tožnik navaja v tožbi) izhaja, da se ta nanaša na odločbo Agencije št. ... z dne 7. 8. 2007. V skladu z določbo 2. člena ZUS-1, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri čemer je z upravnim aktom mišljena odločba, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, torej tožnik v svoji laični tožbi izpodbija navedeno odločbo Agencije. V upravnih spisih, ki jih je posredovala tožena stranka, se ta odločba ne nahaja, niti je ni tožnik priložil k tožbi. Prav tako v spisu ni poziva prvostopnega organa z dne 13. 10. 2006, na katerega se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi, niti odgovora tožnika na poziv z dne 23. 10. 2006. Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji in izhajajo iz upravnih spisov. Zaradi navedenega je toženka dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker toženka spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo (v konkretnem primeru je to prvostopna odločba, poziv tožniku zaradi izjasnitve, odgovor tožnika, pritožba tožnika zoper odločbo prve stopnje), ni poslala, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožnik namreč izpodbija odločbo o vračilu sredstev zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa sodišče zaradi nedostave listin ni moglo presoditi.

Po določbi 2. točke 64. člena ZUS-1 sodišče izpodbijani akt odpravi, če spozna, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta, ne more rešiti spora, zato ker so bili zmotno presojeni dokazi, ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena ali ker je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku. Ker sodišče ni imelo vseh listih zadeve, ni moglo preizkusiti navedb tožnika glede ugotovljenega dejanskega stanja oziroma okoliščin, ki so pomembne za odločitev, zato je odločbi organa prve stopnje in druge stopnje odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu, ki je dolžan ponovno odločiti v zadevi, tudi upoštevaje tožbene ugovore, v roku 30 dni od prejema te sodbe.