Jedro

Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev, temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in november 2019 ne zadostujejo.

Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso sestavni del obrazca, so pa potrjevale letno izplačilo plač tožnika v spornem obdobju.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ptuj, številka DT 4210-13841/2020-11 z dne 9. 4. 2022 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Ptuj (v nadaljevanju FURS), je z izpodbijano odločbo odločila, da se odločba številka DT 01-20604-1 z dne 31. 3. 2020 o odmeri dohodnine za leto 2019 odpravi in se nadomesti s to odločbo (1. točka izreka), da se tožniku za leto 2019 odmeri dohodnina v znesku 3.562,91 EUR (2. točka izreka), da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 1.778,77 EUR znaša 1.784,14 EUR (3. točka izreka), da je bilo po odpravljeni odmerni odločbi davčnemu zavezancu (sedaj tožniku) vrnjeno 24,88 EUR, zato mora davčni zavezanec po tej odmerni odločbi plačati 1.809,02 EUR, v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe (4. točka izreka), sicer se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe (5. točka izreka), da posebni stroški v tem postopku niso nastali in da stranka trpi svoje osebne stroške (6. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (7. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v zadevi odmere dohodnine za leto 2019 tožniku izdan informativni izračun dohodnine številka DT 14 01-20604-1 z dne 31. 3. 2020, ki je postal dokončen, saj tožnik ni vložil ugovora. Iz navedene odločbe izhaja, da je bila zavezancu odmerjena dohodnina v znesku 0,00 EUR, vračilo dohodnine je znašalo 24,88 EUR. Pri odmeri so bili upoštevani dohodki z virom v Republiki Sloveniji. Tožnik je namreč 10. 9. 2020, po zakonskem roku, toženki poslal napoved za odmero dohodnine za leto 2019, v kateri je napovedal dohodke, dosežene oziroma prejete v letu 2019 iz naslova zaposlitve pri delodajalcu v tujini, v Avstriji, v zvezi s katerimi je uveljavljal tudi stroške v zvezi z delom v tujini. Kot dokazilo je predložil dva povzetka obračuna dohodkov z virom iz Avstrije (t.i. Lohnzettel), dve plačilni listi ter izpolnjeno Vlogo za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini. Priložil je tudi seznam dnevne prisotnosti na delu, ki pa ni bil potrjen s strani tožnikovih delodajalcev.

3.Organ prve stopnje je s sklepom obnovil postopek odmere dohodnine za leto 2019 ter tožnika z dopisom z dne 20. 11. 2020 seznanil, da je k napovedi priložil seznam prisotnosti na delu za 215 dni v letu 2019, ki pa ga ni potrdil noben izmed tožnikovih delodajalcev. Opozoril ga je, da je potrebno za priznanje stroškov v zvezi z delom v tujini dokazati število dni prisotnosti na delovnem mestu v tujini in ga pozval k predložitvi teh dokazil (npr. plačilne liste iz katerih je razviden podatek o št. dni prisotnosti na delu, potrdilo delodajalca, izpis iz evidence delovnega časa). Opozoril ga je, da mu, v primeru nepredložitve zahtevanih dokazil, stroški v zvezi z delom v tujini pri odmeri dohodnine ne bodo upoštevani. Ker pritožnik zahtevanih dokazil ni predložil, ga je organ prve stopnje ponovno z dopisom z dne 1. 3. 2022 seznanil, da je bilo v telefonskem pogovoru 27. 11. 2020 dogovorjeno, da predloži manjkajoča dokazila najpozneje do konca leta 2020 in da naj, če ne bi mogel pridobiti potrdila o prisotnosti na delu, o tem poda pisno izjavo. Ponovno ga je pozval, da predloži dokazilo o številu dni prisotnosti na delu v letu 2019, ki ga je potrdil delodajalec (npr. pisno izjavo delodajalca, izpis iz evidence delovnega časa pri delodajalcu). Tožniku je še pojasnil, da naj v primeru, da potrdila o prisotnosti na delovnem mestu od delodajalca ne more pridobiti, o tem poda pisno izjavo oz. priloži pisno komunikacijo z delodajalcem (e-pošto) iz katere bo razvidno, da je omenjeno dokazilo poskušal pridobiti oz. da je delodajalec izdajo potrdila oz. dokazila odklonil. Ponovno ga je opozoril, da mu, v primeru nepredložitve zahtevanih dokazil, stroški v zvezi z delom v tujini pri odmeri dohodnine ne bodo upoštevani.

4.Tožnik je v odzivu navedel, da je seznam prisotnosti na delovnem mestu priložil in da delodajalec ne želi podpisati tujih listin. Organ prve stopnje je nato z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino ter pri tem ni upošteval stroškov v zvezi z delom v tujini. Glede na navedeno se zavezancu v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2019 upošteva dohodek z oznako 1101 - plača, nadomestilo plače in povračila stroškov v zvezi z delom, iz Avstrije v znesku 24.957,50 EUR (4.546,79 EUR + 267,76 EUR + 20.085,54 EUR + 2.908,40 EUR - 1.421,70 EUR - 1.429,29 EUR), prispevki v znesku 3.741,93 EUR (4.144,48 EUR - 200,74 EUR-201,81 EUR), tuji davek v znesku 1.753,89 EUR (1.865,72 EUR - 111,83 EUR).

5.Toženka je zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ navaja, da je tožnik Vlogi za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu med drugim priložil zgolj seznam dejanske prisotnosti na delovnem mestu, vendar brez ustreznega podpisa in žiga delodajalca in navedenega tudi po pozivu organa prve stopnje, kljub opozorilom o posledicah nepredložitve, ni dopolnil, temveč je potrjen in podpisan seznam delodajalca o tožnikovi prisotnosti na delovnem mestu predložil šele v odzivu na pritožbo z dne 2. 9. 2022. Navedel je, da brez svoje krivde tega dokazila prej ni mogel dobiti, kot je že navajal v pritožbi. Delodajalec mu je namreč seznam prisotnosti potrdil šele 28. 7. 2022, pred tem pa ga je pritožnik velikokrat pozival, a s strani delodajalca potrjenega seznama prej ni prejel.

6.Organ druge stopnje še dodatno izpostavlja, da že iz Navodil za izpolnjevanje vloge izhaja, da je število dni prisotnosti vlagatelja na delovnem mestu v postopku ugotavljanja dohodnine treba dokazati, kar pa vlagatelj pred organom prve stopnje ni pravočasno dokazal. Zgolj predlagateljevo zatrjevanje o prisotnosti na delovnem mestu v trajanju 215 dni, po stališču organa druge stopnje, ne zadošča za ugoditev zavezančevi vlogi, pri čemer po stališču pritožbenega organa tudi ni potrebno zaslišanje zavezanca o vzrokih za tako pozno predložitev dokazov, saj (po stališču organa) zavezanec dejstva, ki ga sam zatrjuje ne more dokazovati z lastnim zaslišanjem, glede dodatno predloženih dokazov (potrjene liste prisotnosti pa je prepozen). Zaradi vsega navedenega je organ druge stopnje pritožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

7.Tožnik v tožbi izpostavlja, da je sporno nepriznanje stroškov malice in stroškov prevoza na delo in z dela skladno z 45. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Tožnik je k davčni napovedi priložil "Vlogo za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu - odmera dohodnine za leto 2019." Na tej vlogi oz. obrazcu je tožnik po posameznih mesecih specificiral svojo prisotnost na delovnem mestu, za vsak mesec posebej, tako pod točko 1.1. - dejanska dnevna prisotnost na delu (brez letnega dopusta, bolniške ali druge odsotnosti) - najmanj 4 ure do 10 ur dnevno - gre za priglasitev stroškov malice, kot tudi pod točko 2. - priglasitev stroškov prevoza na delo in iz dela. Pod to vlogo se je podpisal in nad podpisom je izrecno navedeno "da izjavlja, da so podatki resnični in pravilni". Izpostavlja, da je dokazila sicer poskušal pridobiti od nadrejenega, vendar mu je slednji dejal, da "to ni njegov problem", zato vloge ni mogel dopolniti. Delodajalec mu je dejansko prisotnost na delu potrdil šele po prejemu odločbe, ko se mu stroški prevoza in malice niso priznali oz. v pritožbenem postopku, to je dne 28. 7. 2022. Po prejemu potrjene prisotnosti na delu s strani delodajalca, je tožnik pritožbo s tem dokazilom dopolnil, ob tem pa (ponovno) navajal, da tega brez svoje krivde ni mogel prej pridobiti.

8.Davčni organ mu stroškov malice in prevoza ni priznal, saj po njegovem ni izkazal dejanske prisotnosti na delu. Priznal mu ni niti za 1 dan, čeprav je jasno, da je delal, saj je prejemal plačo in bil v delovnem razmerju, torej z zaključkom, kot da sploh ne bi hodil na delo. Da je delo dejansko opravljal in se potem nedvomno vozil na delo in z dela oz. med delovnim časom pojedel malico, izhaja tudi iz posameznih plačilnih list, kjer so razvidne ure prisotnosti na delu za vsak posamezni mesec. Navedeno navsezadnje tudi pomeni, da je odločitev v nasprotju z listinami v spisu. Poudarja, da je ključno vprašanje, ali izpolnjena vloga, podpisana s strani davčnega zavezanca - tožnika, ki s svojim podpisom jamči za resničnost in pravilnost podatkov, zadostuje za obravnavo stroškov po 45. členu ZDoh-2 ali so potrebna še kakšna druga dokazila. V zvezi z vlogo se niti davčni organ niti Ministrstvo za finance nista opredelila. K temu pa je še dodati dopolnitev in predložitev dokazila, potrjenega s strani delodajalca, kjer je razviden datum potrditve (28. 7. 2022), kar potrjuje, da predhodno tožnik s tem ni mogel razpolagati.

9.Dodaja, da nikoli do sedaj tožnik ni bil pozvan k kakršnikoli dopolnitvi vloge (razen za leta, ko je potreben sodni postopek), niti ni to običajna praksa pri drugih davčnih zavezancih. Enostavno zadostuje podpisana izjava davčnega zavezanca na obrazcu, ki ga je pripravil FURS. Glede na vse navedeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek in zahteva povračilo stroškov.

10.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

11.Tožba je utemeljena.

12.V predmetni zadevi je sporno nepriznanje stroškov prevoza na delo in z dela, skladno s 45. členom ZDoh-2 in vprašanje ali izpolnjena "Vloga", podpisana s strani davčnega zavezanca-tožnika, ki s svojim podpisom jamči za resničnost in pravilnost podatkov, zadostuje za obravnavo in priznanje stroškov za prevoz in malico povezanih z delom tožnika.

13.Predmet presoje v obravnavani zadevi je tako odločitev toženke v delu, ki se nanaša na (ne)priznanje stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela.

14.Med strankama ni sporno, da je tožnik zaposlen pri delodajalcu v Avstriji, in da je napovedi za odmero dohodnine priložil Vlogo za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu, v kateri je navedel, da uveljavlja prisotnost na delovnem mestu v trajanju 215 dni in dneve tudi natančno označil v razpredelnici obrazca FURS.

15.Prav tako med strankama ni sporno, da na posebnem obrazcu za potrjevanje prisotnosti na delovnem mestu, ki jo je k vlogi priložil tožnik, ni bilo žiga in podpisa njegovega delodajalca.

16.Sporno pa je vprašanje, ali izpolnjena vloga, podpisana s strani davčnega zavezanca, ki s svojim podpisom jamči za resničnost in pravilnost podatkov, poleg tega pa vsebuje še seznam prisotnosti na delovnem mestu po dnevih natančno, vendar brez podpisa in žiga odgovorne osebe, zadostuje za obravnavo stroškov po 45. členu ZDoh-2 ali so potrebna še kakšna druga dokazila.

17.V 45. členu ZDoh-2 je določeno, da se zavezancu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, v davčno osnovo od tega dohodka ne všteva dohodek v višini stroška prehrane med delom in stroška prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini, pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena tega zakona določi vlada, pri čemer se stroški prehrane med delom priznajo do višine, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada. Zakonodajalec je z opisano ureditvijo, namenjeno zavezancem, ki dohodek pridobivajo od tujega delodajalca, iz obdavčitve izvzel tiste dohodke zavezanca (ne glede na to, ali so prejeti od slovenskega ali tujega delodajalca), ki ne povečujejo njegovega premoženja, saj predstavljajo povračilo, ki ga je zavezanec prejel od svojega delodajalca v zameno za stroške, ki jih je imel v zvezi z delom. Upoštevajoč načelo davčne pravičnosti se namreč v skladu z davčno zakonodajo obdavči le razpoložljivi del dohodek posameznika po odbitju stroškov, ki jih je ta imel v zvezi z delom.

18.Iz citirane določbe 45. člena ZDoh-2 izhaja, da se stroški prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela priznajo glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. V zvezi z uveljavljanjem navedenih stroškov je FURS pripravil obrazec, v katerega davčni zavezanci vnesejo podatke o dejanski dnevni prisotnosti na delu za potrebe obračunavanja stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela, z že pripravljenima tabelama po posameznih mesecih, davčni zavezanec pa s podpisom vloge tudi izjavi, da so podatki resnični in pravilni. Sodišče pri tem še pripominja, da zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj sklicevanje toženke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne zadostijo materialno pravni podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru izostala. Oba organa odločanja namreč nista v obrazložitvi svojih odločb pojasnila materialno pravne podlage za obveznost, ki sta jo tožniku kot zavezancu naložila oziroma jo štela kot zavezujočo. Organ druge stopnje je namreč v obrazložitvi drugostopenjske odločbe kot dopolnitev razlogov odločitve organa prve stopnje navedel, da obveznost zavezanca predložiti podpisan in ožigosan obrazec prisotnosti na delu s strani delodajalca zavezanca, kot način dokazovanja prisotnosti, izhaja iz Navodil za izpolnjevanje obrazca. Pri tem pa nobeden izmed organov za takšno zahtevo ni navedel materialno pravne podlage. Pritrditi je namreč tožniku, da je k vlogi za uveljavljanje zmanjšanja plačila dohodnine povezanega s prejetimi stroški za prevoz in malico, predložil vse zahtevane dokumente, ki so določeni v obrazcu FURS-a , pri čemer pa ne gre prezreti, da je bila vlogi predložena tudi celoletna plačilna lista zavezanca (Lohnzettel vom 01. 01. bis 15. 2. 2019 in vom 1. 4. bis 31. 12. 2019), in dve plačilni listi za meseca junij in november, iz katerih je mogoče razbrati število opravljenih ur in tudi število prostih dni.

19.Po presoji sodišča je tako Vloga za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu vsebovala vse obvezne sestavine, razen podpisa in žiga na posebnem obrazcu na seznamu prisotnosti na delovnem mestu po dnevih v letu 2019. Tožnik je v pritožbi pojasnil razloge za nepredložitev podpisanega predmetnega obrazca in tudi predlagal svoje zaslišanje, čemur pa toženka neutemeljeno ni sledila.

20.V kolikor namreč organ odločanja dvomi o resničnosti podatkov za katere zavezanec jamči s svojim podpisom, bi moral izvesti posebni ugotovitveni postopek in zavezanca zaslišati na ustni obravnavi, s čimer bi lahko zavezanec in organ neposredno soočila svoja stališča in s tem zadostila tudi načelu kontradiktornosti in pravici stranke do izjave. Glede na dejstvo, da je davčni organ izdal dohodninsko odločbo na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), se tudi v postopku odmere dohodnine uporabljajo določila ZDavP-2 glede vodenja postopka, če pa s tem zakonom način postopka ni določen, pa se, skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2, uporabljajo določila zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

21.Tako je davčni organ na podlagi načela zakonitosti v davčnih zadevah (4. člen ZDavP-2) in načela materialne resnice v davčnih zadevah (5. člen ZDavP-2) dolžan pred sprejeto odločitvijo in izdajo odmerne odločbe ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni z ZDavP-2 drugače določeno.

22.Zavezanci imajo sicer skladno z določilom 10. člena ZDavP-2 dolžnost navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahteve, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Kljub navedenemu pa to ne pomeni, da v kolikor davčni organ dvomi v verodostojnost navedb zavezanca, da jih ni dolžan preveriti in ugotoviti tudi po uradni dolžnosti v ugotovitvenem postopku.

23.73. člen ZDavP-2 namreč jasno določa, da mora davčni organ pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese.

24.Zgolj poziv organa na predložitev navedenih listin ne zadošča za sprejeto odločitev. Sodišče tudi ne more pritrditi stališču organa druge stopnje, da tožnika kot zavezanca ni zaslišal, ker zavezanec z lastno podano izjavo ne more dokazovati svojih navedb. Navedeno stališče organa druge stopnje je napačno. Skladno z določili ZUP, ki jih je treba uporabiti tudi v davčnih postopkih glede dokaznih sredstev, namreč organ odločanja v primeru dvoma mora ugotoviti materialno resnico, torej natančno davčno osnovo od katere bo odmeril dohodnino za zavezanca. Če ne razpolaga z zadostnimi podatki za odločitev mora izvesti posebni ugotovitveni postopek, v okviru katerega zavezanec lahko dokazuje svoje navedbe in predloži listine. Zaslišanje stranke je namreč tudi eno izmed dokaznih sredstev, skladno z določilom 188. člena ZUP, pri čemer pa je nato naloga organa odločanja, da v okviru dokaznega sklepa in 10. člena ZUP opravi presojo verodostojnosti takšne izjave zavezanca, ki jo poda neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega dokaza in vseh dokazov skupaj. Navedeno je potrebno zaradi zadostitve načelu poštene izvedbe postopka v luči dobre uprave.

25.Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev v smislu 67. člena ZUP, temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in november 2019 ne zadostujejo.

26.Sodišče tako na podlagi navedenega zaključuje, da v kolikor je imel davčni organ navkljub predloženemu (in sicer res šele v pritožbenem postopku s strani delodajalca požigosanemu obrazcu), dvome glede pravilnosti oziroma verodostojnosti posredovanih podatkov, je tožnika sicer organ prve stopnje lahko pozval na predložitev dodatnih dokazil, vendar pa bi po mnenju sodišča moral navedeno nejasnost v okviru vsebinske presoje razčistiti in izvesti ustrezen ugotovitveni postopek z izvedbo ustne obravnave in posledično odločiti, skladno s svojimi pristojnostmi.

27.Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso (kot obvezna sestavina vloge za znižanje odmere dohodnine obrazca FURS-a), niti sestavni del obrazca in so sicer potrjevale letno izplačilo plač tožnika v spornem obdobju.

28.Sodišče tako zaključuje, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka, kar je moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zato je v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek.

29.Toženka bo morala pri ponovnem odločanju skladno s četrtim in petim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča, ki jih je sodišče zavzelo v tem postopku in upoštevati predložena dokazila s strani tožnika, v primeru dvoma v pristnost le-teh pa to ugotoviti na način, da bodo spoštovana pravila poštenega postopka kot je obrazloženo zgoraj.

K točki II izreka:

30.V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) je tožnika v postopku upravnega spora zastopal pooblaščeni odvetnik, zato je upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženki.

31.Obresti od zneska stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006). Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

-------------------------------

1 Sodba Vrhovnega sodi
61
0da RS X Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2012, 12. to
0dka obrazloeitve in sodba Upravnega sodi
61
0da RS II U 195/2022-15 z dne 30. 9. 2024. Obrazloeitvijo odlodbe organa druge stopnje, stran 3: "Naveden nadin dokazovanja dejanske dnevne prisotnosti zavezanca na delu je pojasnjen tudi v Navodilih, ki so sestavni del vloge za uveljavljanje omenjenih stro1kov." 1. Letna pladilna lista za leto 2019, 2. Vloga za uveljavljanje stro1kov v zvezi z delom, 3. Izjava glede vloeitve povradila davka v R. Avstriji, 4. Pladilna lista na kateri je razvidno izpladilo regresa, 5. Pladilna lista na kateri je razvidno izpladilo boeidnice. Tudi z morebitnim zasli1anjem zavezandevega delodajalca ali dreijo zavezandeve navedbe, da zaradi zavradanja podpisa in eig
61a s strani delodajalca, ni mogel pravodasno predloeiti podpisanega in oeigosanega obrazca za seznam prisotnosti na delovnem mestu za leto 2019, kar lahko organ naredi po uradni dolenosti.