Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala svojih zatrjevanj o poteku in nastanku same nezgode, in da sodišče tudi ni moglo presoditi o eventualni (so)odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala, je preuranjen in zato napačen. Bistveno je, da je o poškodbi spornega dne izpovedala tožnica, ki je pojasnila, kako je do poškodbe prišlo, prav tako pa sta poškodbo potrdili tudi priči, tožničini sodelavki. Doslej izvedeni dokazni postopek dopušča sklepanje o tem, da je do poškodbe tožnice prišlo zaradi prevrnitve regalov, pri čemer je tožnica zadobila udarec v drugi prst leve noge.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki A. d.d., na naslovu B., in C. zavarovalnica d.d., na naslovu D., dolžni solidarno plačati tožnici E.E., na naslovu F., odškodnino za nematerialno škodo v znesku 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter da sta toženi stranki dolžni solidarno tožnici povrniti sodno odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila z nakazilom na TRR G. organizacije, v 8 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 8 dni plačati prvotoženi stranki 1.521,46 EUR stroškov postopka, v 8 dneh pa mora drugotoženi stranki plačati 24,40 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženima strankama pa naloži v plačilo tudi pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navedlo, da je vpogledalo v listinsko dokumentacijo ter priloge pod A in B, ne pa tudi skice v prilogi C, zato se sprašuje, ali je pri svoji odločitvi to listino sploh upoštevalo. Meni, da gre za listino, ki je bistvena za odločitev, saj je na njej prikazan potek škodnega dogodka. Glede procesnih kršitev nadalje navaja, da se ne strinja z postopanjem sodišča prve stopnje, ki ni zaslišalo predlaganih prič H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., ki jih je tožnica predlagala v zvezi z ugotavljanjem okoliščine, ali je morala tožnica po kartonske embalaže v predskladišče. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, zakaj ni angažiralo izvedenca medicinske stroke, saj bi lahko ta poleg obsega nastale škode tudi ugotovil, ali je zatrjevana škoda nastala na način, ki ga zatrjuje tožnica. Gre torej za vprašanje obstoja temelja, ne samo višine. Izvedenec bi lahko ugotovil intenziteto bolečin, ki jih je tožnica doživljala, ko ji je na drugi prst leve noge padel železni regal ter pojasnil, ali je zaradi bolečin sploh lahko bila pozorna na dogajanje okoli sebe neposredno po dogodku. Izpodbijana sodba tako vsebuje nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Posledično je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Opozarja, da so navedbe sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve glede vprašanja objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke same s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje najprej povzame navedbe tožnice, češ da gre za škodo, nastalo zaradi nepravilne postavitve dveh regalov enega na drugega, kar predstavlja nevarno stvar, nato pa pojasni, da delo, ki ga je takrat opravljala tožnica za toženo stranko, ni nevarna dejavnost. Tožnica izpodbija dokazno oceno glede izpovedi priče O.O.. Opozarja na to, da je poškodba, ki jo je zabeležila Služba za varstvo pri delu pri toženi stranki oziroma delavec P.P., evidentirana dne 20. 3. 2006, ne pa septembra 2006. Pri tem zapisu se nahaja vprašaj, kar po mnenju tožnice pomeni, da tisti, ki je to zapisoval, ni vedel točnega datuma, kdaj naj bi tožnica obiskala zdravnika v zdravstvenem domu. Prav tako je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta priči R.R. in S.S. izpovedali, da sta datum škodnega dogodka navedli potem, ko jim je to povedala tožnica. Ugotovitev sodišča, da je tožnica izpovedala, da je sama odrinila regal z noge, S.S. pa, da ji je ona pomagala odriniti naslonjeni regal, je protispisna, saj je tožnica izpovedala, da ne ve, kam so padli prazni kovinski regali, ter da niti ne ve, kam so padli ostali regali ter kdo je te regale pospravil, vse zaradi bolečine, ki jo je pri tem doživljala. Sodišče prve stopnje je izven trditvene podlage pravdnih strank ugotavljajo, kolikšne so dimenzije noge regala (v kvadratnih cm). Podana je tudi kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi nasprotje o odločilnih dejstvih o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ni prišlo. Priča S.S. je škodni dogodek videla, videla je poškodbo drugega prsta leve noge, poškodbo pa je videla tudi priča R.R.. Do dogodka je torej prišlo, saj se izpovedi v bistvenem ne razlikujejo od izpovedi tožnice. Zato sodišče svojo odločitev, da do škodnega dogodka ni prišlo, nepravilno opira zgolj na izpovedbi O.O. in P.P., ki škodnega dogodka nista videla. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica na dan poškodbe ni o poškodbi obvestila O.O. in P.P.. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na zapis zdravniškega pregleda z dne 4. 2. 2010, ki je bil opravljen skoraj 4 leta po dogodku, ko naj bi tožnica navedla, da naj bi težave nastopile šele pol leta po dogodku, sodišče pa pri tem spregleda vse ostale izvide, iz katerih jasno izhaja, da je proces, ki se je odvijal na prstu tožnice, posledica poškodbe oz. očitanega škodnega dogodka. Zakaj tožnica ni šla takoj zdravniku, v konkretnem primeru ni relevantno. Tudi ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo navedbam tožnice, da k zdravniku ni šla, ker se je želela izogniti bolniškemu staležu in nižji plači. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, vendar ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je po eni strani ugotovilo, da gre za škodo, nastalo zaradi nepravilne postavitve dveh regalov enega na drugega, kar predstavlja nevarno stvar, nato pa pojasni, da delo, ki ga je takrat opravljala tožnica za toženo stranko, ni nevarna dejavnost. Razloge sodišča glede odškodninske odgovornosti tožene stranke je mogoče povzeti tako, da sodišče prve stopnje dela, ki ga je opravljala tožnica, ne šteje za nevarno dejavnost, in zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče se glede na doslej izvedene dokaze strinja s takšnim stališčem sodišča prve stopnje. Sicer pa se sodišču prve stopnje niti ni bilo treba opredeliti do tega pravnega vprašanja, saj je štelo, da tožnica sploh ni dokazala škodnega dogodka. Zgolj zaradi dokazne ocene, da ni verjetno, da bi noga regala padla prav na drugi prst tožnice zaradi tega, ker dimenzije noge, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, nujno pomenijo, da bi noga regala poškodovala več prstov in ne samo enega, ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, temveč je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo možnosti, da noga regala zadane tožnico v prst pod kotom, zaradi česar ni nujno, da bi morali biti poškodovani tudi drugi prsti na nogi. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi, zato iz tega razloga ni mogoče šteti, da sodbe ni mogoče preizkusiti, Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni nasprotja o odločilnih dejstvih o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokaza in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tovrstne pritožbene navedbe je mogoče razumeti kot nestrinjanje tožnice z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa je utemeljeno.

Enako velja tudi glede očitka, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ker ni zaslišalo nekaterih prič, ki jih je predlagala tožnica, to je H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N.. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da tožnica ni uspela dokazati škodnega dogodka, je utemeljeno zavrnilo njihovo zaslišanje, prav tako tudi angažiranje sodnega izvedenca medicinske stroke.

Tožnica uveljavljala odškodninsko odgovornost delodajalca po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da se je poškodovala v jutranjih urah dne 20. 3. 2006, ko ji je na drugi prst leve noge padel regal, ko si je pri opravljanju dela v predskladišču tožene stranke pripravljala ustrezno kartonsko embalažo. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni dokazan obstoj škodnega dogodka, oziroma da tožnica ni uspela prepričati sodišča, da je škodo utrpela v zatrjevanih krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način, kot ga je opisala. Zato je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče je svojo dokazno oceno oprlo na ugotovitev, da je tožnica trdila, da je o nezgodi poleg R.R. in S.S. takoj obvestila tudi delovodjo O.O. in osebo, odgovorno za varstvo pri delu pri toženi stranki, P.P., oba pa naj bi tedaj nezgodo zabeležila v zvezek, v katerega so se vpisovala nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to ne drži, saj je verjelo priči O.O., da ga tožnica ni obvestila o poškodbi, ter da ve le tisto, kar so mu povedali drugi. Če bi vedel za nezgodo, bi o tem takoj obvestil P.P.. Poleg tega sam ni imel zvezka, v katerega bi vpisoval nesreče pri delu. Prav tako mu je sodišče prve stopnje verjelo, da ga tožnica v času od pomladi do jeseni 2006 ni prosila, da ne bi delala del, pri katerih je treba delati v škornjih in da ji je zaradi tega dal škornje večje številke. Prav tako tožnico v tem času ni videl, da bi v službo hodila s povito nogo, ali da bi ji svetoval, da naj gre zaradi noge k zdravniku. Poškodbeni list (A3) je podpisal šest mesecev po nezgodi. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tudi P.P. zvedel za poškodbo oktobra 2006, ko so delali zapisnik. Priči O.O. in P.P. torej nista potrdila tožničinih trditev.

Nadalje je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno, da tožnica ni uspela dokazati škodnega dogodka, utemeljevalo z naslednjimi ugotovitvami oziroma nedoslednosti v trditvah in izpovedbami tožnice in nekaterih prič: - glede datuma nastanka poškodbe naj bi tožnica nedosledno izpovedala, da je poškodba nastala 20. 3. 2006, saj je izpovedala, da ji je prst začel otekati dva, tri mesece pred pregledom pri zdravniku dne 27. 9. 2006. Iz izvida zdravniškega pregleda z dne 4. 2. 2010 (A42) pa nadalje izhaja, da so težave nastale šele pol leta potem, ko naj bi na nogo padla paleta; - tožnica je sicer trdila, da zaradi poškodbe ni šla na bolniško, ker se je zaradi manjše plače trudila izogniti staležu, vendar pa je bila tožnica v avgustu 2006 na bolniški zaradi prehlada. Za ta mesec tudi ni prejela dodatka pri plači „razlika za opravljene ure“; - iz izvida (A2) izhaja, da je tožnica zaradi poškodbe prsta zdravnika prvič obiskala 27. 9. 2006, tožnica pa je izpovedala, da je šla k zdravniku zaradi noge šele okoli božičnih praznikov 2006, oziroma da je 28. 12. 2006 dobila telegram iz kliničnega centra Š.; - izpovedbi tožnice in priče S.S. glede samega poteka nezgode naj bi bili neverodostojni in neprepričljivi: tožnica je izpovedala o dveh praznih železnih regalih, priča pa o treh. Na tožnico naj bi se podrl zgornji, katerega je najprej držala z roko, S.S. pa je izpovedala, da se je na tožnico le naslonil spodnji regal. Tožnica je nadalje izpovedala, da je sama odrinila regal noge, S.S. pa, da ji je ona pomagala odriniti regal z noge. Potem, ko je opisala celoten dogodek, pa je S.S. po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi izpovedala, da je šla do tožnice šele, ko je ta zavpila. Nadalje je S.S. drugače ko R.R. izpovedala, da je ona prva povila tožnici nogo, R.R. pa je pojasnila, da je imela tožnica takrat, ko je prišla do nje, nogavico še vedno na nogi. Priča S.S. tudi ni omenila, kaj se je zgodilo s porcelanom na regalih; - sodišče prve stopnje je na podlagi fotografije regala ugotovilo, da noga regala meri več kvadratnih centimetrov, zato ni verjelo tožnici, da bi se dogodek zgodil tako, kot zatrjuje, torej da bi noga regala poškodovala le en prst. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi zgoraj navedenih ugotovitev ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala svojih zatrjevanj o poteku in nastanku same nezgode, in da sodišče tudi ni moglo presoditi o eventualni (so)odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala, je preuranjen in zato napačen.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistveno, da je o poškodbi z dne 20. 3. 2006 izpovedala tožnica, ki je pojasnila, kako je do poškodbe prišlo, prav tako pa sta poškodbo potrdili tudi priči, tožničini sodelavki S.S. in R.R.. Niso bistveni nekateri detajli, na katerih sodišče prve stopnje temelji svojo dokazno oceno, da so izpovedi tožnice in njenih sodelavk nekonsistentne in zato neverodostojne ter da ni mogoče šteti, da je do škodnega dogodka sploh prišlo.

Priča S.S. je v svoji izpovedbi potrdila, da je delala približno 10 - 15 metrov stran od tožnice. Ko je slišala, da je zaropotalo in ko je tožnica zavpila, je šla do nje. Pojasnila je, da so se regali razleteli, spodnji pa je bil tožnici na nogi, zato ji ga je pomagala odriniti. Priča je torej enako kot tožnica izpovedala, da je ob samem dogodku zaropotalo, saj so regali železni in je udarilo železo ob železo, prav tako pa je priča pojasnila, da so se regali razleteli, kar je mogoče razumeti le tako, kot zatrjuje tožnica, torej da so bili zloženi en na drugega in je prišlo do njihove prevrnitve. Prav tako priča potrdi nadaljnji časovni potek dogodka in sicer, da je tožnica zatem šla do delavke R.R.. Glede verodostojnosti priče je treba tudi izpostaviti, da je S.S. izpovedala, da je sama vedela za datum dogodka, ko je napisala oziroma podpisala izjavo (A27), zato sodišče nepravilno ugotavlja, da sta priči S.S. in R.R. vpisala v svoji izjavi datum poškodbe, kot jim ga je povedala tožnica. Le R.R. je pojasnila, da je v svoji pisni izjavi (A28) navedla točen datum dogodka, kot ji je to povedala tožnica. Glede razloga za podrtje regalov je priča S.S. pojasnila, da je bil dostop do kartonov otežen, delavke pa so morala same po kartone v predskladišče v regal. S tem je priča S.S. dejansko potrdila trditve tožnice, da je do dogodka prišlo v predskladišču, v katerem so se nahajali kartoni, ki so jih delavci uporabljali v pakirnici.

Tožnica je izpovedala, da so ji kritičnega dne dajale obkladke na nogo delavke R.R., S.S., T.T. in U.U.. Priča S.S. je izpovedala, da je ona najprej tožnici dala obkladek na prst, pri čemer je šla dvakrat po vodo. Tožnica je imela po izpovedi priče S.S. plavordečkast prst in odrgnino. Tako tožnica kot S.S. navajata, da je tožnica kasneje odšla do delavke R.R., ki je izpovedala, da tožnica takrat, ko je prišla do nje, ni imela obkladka na nogi, temveč je prišla v natikačih in z nogavico. Na podlagi te izpovedi ni mogoče sklepati, da S.S. ni govorila po resnici, ko je pojasnila, da je najprej ona dala tožnici obkladek na nogo. Če bi imela tožnica obkladek še vedno na nogi, bi težko odšla do R.R., zato je dopustno sklepati, da se je tožnica potem, ko je šla do R.R., odstranila obkladek ter obula nogavico. Dejstvo, da je tožnica prišla do R.R. v nogavici, torej ne daje podlage za dvom v potek dogodkov v predskladišču niti ne pomeni, da bi bile izpovedi S.S. in R.R. na eni strani ter izpoved tožnice na drugi strani tako nasprotujoče si, da bi utemeljevale dokazni zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Ne gre namreč spregledati, da je tudi priča R.R. pojasnila, da je imela tožnica odrgnino na prsnem košu in nogi, kar daje podlago za sklepanje, da se je regal zvrnil na tožnico, priča R.R. pa je tudi pojasnila, da so delavke morale v predskladišče po kartone, saj jih je priča naročala.

V bistvenem sta izpovedbi prič verodostojni ter utemeljujeta dokazno oceno, da je do škodnega dogodka prišlo. Priča S.S. je potrdila, da so se regali prevrnili oziroma podrli, pojasnila pa je tudi, da so kasneje delavci te regale pobrali z viličarjem. Ni v takšni meri bistveno, kaj se je zgodilo kasneje s porcelanom, česar S.S. po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni vedela povedati. Priča je namreč pojasnila, da v regalih ni bilo veliko porcelana (to so žgane cevi), regali niso bili polni. Ni pa možno od priče, ki je prvenstveno želela pomagati tožnici, pričakovati, da se bo spomnila tudi nekaterih podrobnosti, ki niti niso odločilne. Priči sta prosto izpovedali o dogodku, tako kot sta ga sami zaznali.

Zato po stališču pritožbenega sodišča izpovedi prič O.O. in P.P. nista odločilni v tem smislu, da bi v celoti ovrgli tožničino izpoved ter izpoved obeh tožničinih sodelavk, S.S. in R.R.. Poškodba res ni bila evidentirana takoj ob dogodku, kot je to neuspešno dokazovala tožnica in sta priči O.O. in P.P. to prepričljivo zanikali, zato se tožnica s tem v zvezi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zapis v zvezku, v katerega delavec tožene stranke P.P. vpisuje poškodbe delavcev pri delu. Iz kopije zvezka nezgod namreč izhaja, da je P.P. kot datum nastanka poškodbe navedel 20. 3., ter 25. 9., ter dodal vprašaj. Zapis nezgode se nahaja pod zaporedno številko 22, pred tem pa sta razvidna vpisa pod št. 20., ko je do poškodbe prišlo 19. 9., ter zapis pod zaporedno številko 21, ki opisuje poškodbo z dne 20. 9. (2006). Torej zapis datuma 20. 3. ne dokazuje, da bi tožnica takrat obvestila P.P., saj je bil zapis vnesen po 20. 9. 2006. V koliko priči S.S. in R.R. ne bi potrdili dogodka, bi bilo mogoče tožničino izpoved šteti za neverodostojno, ker je trdila, da je o dogodku takoj obvestila O.O. in P.P.. Vendar pa ni razumnega razloga za to, da bi lahko sodišče štelo, da sta obe tožničini sodelavki neresnično izpovedali o tem, da se je tožnica poškodovala pri delu. V tem smislu sta torej izpovedi prič S.S. in R.R. odločilni za zaključek, da je do dogodka prišlo, kot je to zatrjevala tožnica, pri tem pa tožnica tudi utemeljeno opozarja, da se v trenutku nezgode ni mogla zavedati vseh okoliščin ob dogodku, torej kam so se prevrnili regali, kaj je bilo na njih naloženo in kdo od delavcev pri toženi stranki je po dogodku ponovno postavil regale oziroma pospravil predskladišče. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati nekatera dejstva, katerim je sodišče prve stopnje pripisalo preveliko dokazno težo. Ne more biti odločilna v izvidu zdravniškega pregleda z dne 4. 2. 2010 povzeta navedba tožnice, da so težave nastopile šele pol leta po dogodku. Ta pregled je bil opravljen skoraj štiri leta po dogodku. Pritožbeno sodišče meni, da je treba pri oceni tega dokaza upoštevati časovno oddaljenost pregleda od samega dogodka, ter dejstvo, da tožnica govori o težavah, torej o zadebelitvi prsta in ne o poškodbi oziroma zatekanju prsta. Kot je mogoče povzeti iz listinske dokumentacije v spisu, se je na mestu udarca pričel kasneje razvijati reaktivni proces, osteokalinoznoproliferacija, zaradi česar je bila tožnica večkrat hospitalizirana in operirana in zaradi česar nenazadnje zahteva odškodnino. Prav tako je treba pri tovrstnih izvidih zdravnikov upoštevati, da lahko zdravnik zaradi različnih okoliščin nepravilno razume nekatera pojasnila pacienta glede zdravstvenih težav ter izvid narekuje v pacientovi odsotnosti, prav tako pa tudi ni praksa, da bi pacienti zahtevali popravo takšnih izvidov, v kolikor se s kakšno ugotovitvijo ne strinjajo. Tovrstni izvidi namreč niso prvenstveno namenjeni dokazovanju same nesreče pri delu oziroma zdravstvenih težav zaradi poškodb, temveč bolj služijo zdravniku ob priliki ponovnih pregledov pacientov oziroma kontrol. Zato predmetni izvid ne more biti povsem zanesljiv vir informacij, da bi lahko sodišče na njegovi podlagi sklepalo o nekaterih nedoslednostih v trditvah tožnice.

Doslej izveden dokazni postopek torej dopušča sklepanje o tem, da je do poškodbe tožnice prišlo zaradi prevrnitve regalov, pri čemer je tožnica zadobila udarec v drugi prst leve noge. Priči nimata interesa, da bi izpovedovali v korist tožnice. Zaradi dokazne ocene, ki temelji predvsem na izpovedbah prič O.O. in P.P. oziroma na neverodostojnosti tožničinih izpovedb, ter ji pritožbeno sodišče ne more pritrditi, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh ostalih okoliščin, ki so bistvene za presojo obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke, eventualne tožničine sokrivde za nastali dogodek ter višine odškodnine, v kolikor bi sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so zdravstvene težave tožnice v vzročni zvezi s poškodbo. Ker je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej predvsem ugotoviti, kaj se je konkretnega dne zgodilo v predskladišču in se opredeliti do eventualne (so)krivde tožnice za prevrnitev. V primeru, če bo ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek, bo moralo ugotavljati dejstva, ki se nanašajo na vzročno zvezo med nastalim dogodkom in tožničinimi kasnejšimi zdravstvenimi težavami, torej ali je reaktivni proces posledica poškodbe, ter tudi višino škode, ki jo je utrpela tožnica, če bi bila vzročna zveza podana. Tožnica namreč zatrjuje, da je poškodba pomenila sprožilni element za kasnejše zdravstvene težave, kar bi lahko potrdil le izvedenec medicinske stroke. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju, v okviru doslej podanih dokaznih predlogov, dopolniti dokazni postopek tudi z angažiranjem izvedenca medicinske stroke ter po potrebi z izvedbo drugih dokazov osvetliti vsa odprta dejanska in pravna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. Opraviti bo moralo vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke, torej ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko saniralo pritožbeno sodišče. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo vsa dejstva v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna.

Do drugih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne za odločitev o zadevi (360. člen ZPP). Predvsem za ta spor ni odločilno, da tožena stranka ni nasprotovala ugotovitvi tožničine invalidnosti pri ZPIZ, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo zaradi poškodbe pri delu. To ne dokazuje priznanja dejstev v tem postopku in ne more služiti kot argument, da tožena stranka priznava škodni dogodek, kot ga zatrjuje tožnica.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.