Jedro

Tožnica je s svojim nevestnim ravnanjem sama povzročila, da ji mnenja zdravniške komisije ni bilo mogoče pravočasno vročiti. Tožnica je vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da bo o podaljšanju njenega bolniškega staleža preko 30 dni odločala zdravniška komisija, kot tudi, da je naslov njenega prebivališča v zdravstveni dokumentaciji nespremenjen - torej ne ustreza več naslovu njenega novega bivališča. To pa tudi pomeni, da se je morala zavedati, da ji kakršnegakoli obvestila organi ZZZS ne bodo mogli uspešno vročiti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožnice zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 18.6.1997 in 22.9.1997, na podlagi katerih je tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje. Zavrnilo je tudi zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 23.9.1997 do vrnitve na delo dne 10.9.2003, razen za čas od 12.4.2001 do 31.5.2002. Ugotovilo pa je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 10.6.1997, temveč šele z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in ji za to obdobje priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 9.5.1997, ki ji je bil podaljšan z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje z dne 5.6.1997 do 10.6.1997. To mnenje je tožnica prejela šele skupaj s sklepom tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja dne 18.6.1997 in ji je bilo vročeno po predstavniku podjetja pri tašči v Dramljah. Tožnica je imela v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu P. 7 v Celju, dejansko pa se je preselila na naslov M. 3 v Dramljah. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica s strani zdravnice dobila navodilo, naj bo do 21.6.1997 doma in počiva, vendar se po tem ni ravnala, temveč je zapustila kraj stalnega prebivališča. Zato ni bila pravočasno seznanjena z mnenjem zdravniške komisije, čeprav se je zavedala, da je za ugotavljanje začasne zadržanosti z dela nad trideset dni pristojna zdravniška komisija, zdravnice pa tudi ni pravočasno obvestila o spremembi naslova. Njena zmota (da ima odobren bolniški stalež) ni bila opravičljiva, saj ni ravnala s primerno skrbnostjo oziroma je zmoto sama zakrivila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in prvostopno sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je zahtevku tožnice ugodilo v celoti. Ugotovilo je, da dejstvo, da tožnica v času bolniškega staleža ni prebivala na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča, ki ga je imela vpisanega tudi v zdravstveni kartoteki, ne pomeni, da se tožnica ni držala navodil lečeče zdravnice, naj bo do 21.6.1997 doma. Ugotovljeno je bilo, da tožnica dejansko ni več prebivala na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča in tudi ni bila spoznana za odgovorno zaradi kršitve navodil lečečega zdravnika, temveč zaradi neupravičenega izostanka z dela. Zato dejstvo, ali se je tožnica držala navodil osebne zdravnice, nima pravno pomembnih učinkov. Bistveno je, ali je bila tožnica upravičeno prepričana, da je glede na navodila zdravnice tudi po 10.6.1997 v bolniškem staležu. Tožnica res ni sporočila spremembe prebivališča, vendar to ne more biti sankcionirano tako, da ji v takem primeru ni (bilo) potrebno vročiti mnenja, da to učinkuje. Po določbi drugega odstavka 239. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94 in nasl. - Pravila), mora zavarovanec, ki ni navzoč na seji zdravniške komisije, ravnati v skladu z mnenjem komisije od dneva prejema dalje. Tožnica mnenja ni prejela pravočasno (do 10.6.1997), temveč šele 18.6.1997 in je nanj odreagirala tako, da se je zglasila pri delodajalcu z namenom, da nadaljuje z delom. Glede na navodila lečeče zdravnice ji ni mogoče očitati, da je bila od 10.6 do 18.6.1997 neopravičeno odsotna z dela.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče "izpodbijano sodbo spremeni tako, da reviziji tožene stranke ugodi in sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 441/2005 z dne 17.5.2006 spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne" oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da so zaključki drugostopnega sodišča v nasprotju z ugotovitvami in napotili Vrhovnega sodišča v (razveljavitvenem) sklepu VIII Ips 147/2004 z dne 7.12.2004. Iz teh izhaja, da je tožnica kršila določbe Pravil, ko se ni nahajala v kraju svojega stalnega prebivališča in je tako sama povzročila stanje, da ni bila pravočasno seznanjena (verjetno mišljeno: z mnenjem zdravniške komisije). Pritožbeno sodišče spregleda, da je neupravičen izostanek z dela posledica kršitve navodil lečečega zdravnika. "V izogib ponavljanju" se v celoti sklicuje na revizijo z dne 8.9.2003 in dodaja še nadaljnje razloge. Obstoj opravičljive zmote pri toženi stranki (verjetno pravilno pri tožnici) je v nasprotju z izvedenimi dokazi, podane pa so kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka (očitno mišljeno 339. člena) ZPP, saj odločilna dejstva, kot jih v razlogih povzema pritožbeno sodišče, nasprotujejo izpovedbam tožnice same. Tožnica ni bivala na stalnem naslovu in te spremembe ni sporočila niti delodajalcu niti osebni zdravnici oziroma zdravniški komisiji. Zavedala se je, da je za ugotavljanje začasne zadržanosti z dela nad trideset dni pristojna zdravniška komisija, tudi sicer pa razlogi za podaljšanje bolniškega staleža očitno niso bili podani. Ni šlo za opravičljivo zmoto, saj je nastalo situacijo povzročila tožnica po lastni krivdi ker ni ravnala z ustrezno skrbnostjo. Sodišče druge stopnje ni opredelilo pravne podlage za opravičljivo zmoto in je zmotno uporabilo določbe 61. člena ZOR.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne drugostopne sodbe. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugodilo tožnici le deloma glede datuma prenehanja delovnega razmerja in glede priznanja pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 11.6.1997 do 22.9.1997, v ostalem delu pa je tožbene zahtevke zavrnilo. Zoper ugodilni del (točki 1. in 2. prvostopne sodbe) se tožena stranka ni pritožila, zato ne more spremembe take odločitve sedaj zahtevati z revizijo. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo le o pritožbi tožnice zoper zavrnilni del (točki 3. in 4. prvostopne sodbe) in le v tem delu je pravnomočna odločba predmet revizijske presoje.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka sicer utemeljuje z domnevnimi neskladji med razlogi izpodbijane sodbe in izpovedbami tožnice, kot so zapisane v obravnavnih zapisnikih. Teh neskladij pa podrobneje ne obrazloži, njene navedbe pa se dejansko nanašajo na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, kar pa je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). V izpodbijani sodbi ni zatrjevanega neskladja, le dokazni zaključek sodišča druge stopnje je drugačen. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem pa tožena stranka ne uveljavlja.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje pri tem pravilno ugotavlja, da se upošteva le tisto dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev o predmetu spora. To pa je dokončna odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi neupravičene odsotnosti z dela.

V postopku ni bilo sporno, da tožnica po 10.6.1997 ni več imela odobrenega bolniškega staleža. Prav tako ni bilo sporno, kje je imela v tem času tožnica prijavljeno stalno prebivališče, da pa se je (že) preselila oziroma da je dejansko spremenila stalni naslov (tako v reviziji navaja tudi tožena stranka). Tudi ni sporno kdaj in kako je tožnica prejela mnenje zdravniške komisije z dne 5.6.1997 o podaljšanju bolniškega staleža le do 10.6.1997. Ker v času od 10.6. do 18.6.1997 tožnica ni imela odobrenega bolniškega staleža, je za presojo bistveno, ali je bila njena odsotnost z dela v tem času upravičena iz kakšnega drugega razloga. Tak razlog bi lahko bila tudi njena opravičljiva zmota, da ji je bil bolniški stalež podaljšan. Revizijsko sodišče je že v sklepu VIII Ips 147/2004 z dne 7.12.2004 ugotovilo, da odločilno dejstvo za pravilno presojo, ali je bila tožnica v tem postopku v opravičljivi zmoti, ni v njenih aktivnostih po zapoznelem prejemu mnenja zdravniške komisije prve stopnje in po izdaji dokončne odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ampak njeno ravnanje pred tem. ZOR med napakami volje ureja tudi zmoto, ki je pravno upoštevna le, če je bistvena in opravičljiva. Zmota je po 1. odstavku 61. člena ZOR bistvena med drugim tudi tedaj, če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih ali po namenu strank štejejo za odločilne. Če gre za primer upravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni, so to okoliščine, ki se nanašajo na pogoje in postopek za uresničevanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja in obveznosti zavarovane osebe v njih. Bistvo zmote v teh postopkih je torej v tem, da bi se zavarovana oseba, ki je v zmoti, v času bolezni ravnala po očitno napačnih navodilih pristojnih oseb za zdravljenje ali ravnanje v času začasne zadržanosti od dela. Da je bila v zmoti bi ugotovila šele kasneje, na podlagi novih okoliščin, za katere pa v času trajanja začasne zadržanosti ni vedela ali mogla vedeti. Njena zmota bi bila opravičljiva le v primeru, da bi sama v postopkih, v katerih je uresničevala svoje pravice iz zdravstvenega varstva in zavarovanja ravnala s primerno skrbnostjo oziroma, da je ni zakrivila sama.

Očitek neskrbnosti oziroma krivde tožnice temelji na okoliščini, da se je v času bolniške odsotnosti preselila in spremembe naslova ni sporočila - ne delodajalcu, predvsem pa ne lečeči zdravnici ali zdravniški komisiji. Zato in zgolj zato ji je bilo pravočasno sprejeto mnenje zdravniške komisije z dne 5.6.1997 vročeno prepozno.

Tožnici ne bi bilo mogoče očitati, da se ni ravnala po navodilih lečeče zdravnice - naj bo do 21.6.1997 doma - če se je dejansko preselila in je bil torej njen "dom" sedaj na novem naslovu. Toda kot je že bilo navedeno, razlog prenehanja delovnega razmerja ni nespoštovanje navodil zdravnika v času bolniškega staleža. Zato sta za presojo bistveni drugi dve okoliščini: tožnica je vedela, da bo o podaljšanju staleža odločala zdravniška komisija, ne zdravnici ne komisiji pa spremembe naslova ni sporočila (do 19.6.1997, da ga vsaj formalno tudi ni sporočila toženi stranki na odločitev neposredno ne vpliva). Razlog, da je bila tožnica prepozno obveščena o zaključku bolniškega staleža je torej izključno na njeni strani. Če bi ravnala z zadostno skrbnostjo, bi ji bilo mnenje vročeno pravočasno - še pred iztekom bolniškega staleža - in bi se lahko vrnila na delo.

Odločitev obeh sodišč temelji predvsem na ugotovitvi, da je lečeča zdravnica tožnici naročila, naj bo do 21.6.1997 doma. Sodišče prve stopnje iz take dejanske ugotovitve izpelje zaključek, da je tožnica kršila to navodilo, ker je zapustila kraj svojega - prijavljenega - prebivališča. Sodišče druge stopnje pa v zvezi s tem sprejme dokazno oceno, da iz izpovedi lečeče zdravnice ne izhaja, da bi morala tožnica pred 21.6.1997 biti pozorna na to, ali ji bo bolniški stalež podaljšan ali ne. Sodišče druge stopnje je štelo, da je bila tožnica glede na navodilo zdravnice upravičeno prepričana, da je tudi po 10.6.1997 v bolniškem staležu, da ni, je zvedela šele 18.6.1997 in se je nanj tudi ustrezno odzvala.

Če bi bilo še mogoče upoštevati kot opravičljivo zmoto, da se je tožnica ravnala po očitno napačnem navodilu lečeče zdravnice - kljub temu, da je bilo tožnici nedvomno znano, da o podaljšanju odloča zdravniška komisija - pa sodišče pri tem zmotno upošteva drugo bistveno dejstvo. Res je, da nejavljanje spremembe naslova ne odvezuje organov ZZZS (zdravniške komisije), da zavarovancu vročijo mnenje o (ne)upravičenosti odsotnosti z dela. Toda za odločitev v tem delovnem sporu je bistveno, da je tožnica s svojim nevestnim ravnanjem sama povzročila, da ji mnenja ni bilo mogoče pravočasno vročiti. Tožnica je vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da bo o podaljšanju njenega bolniškega staleža preko 30 dni odločala zdravniška komisija, kot tudi, da je naslov njenega prebivališča v zdravstveni dokumentaciji nespremenjen, da torej ne ustreza več naslovu njenega novega bivališča. To pa tudi pomeni, da se je morala zavedati, da ji kakršnegakoli obvestila organi ZZZS ne bodo mogli uspešno vročiti. Ker je bilo tožnici tudi znano, kdaj se ji bo iztekel 30-dnevni bolniški stalež, ki ga lahko odobri osebni zdravnik, bi ne glede na navodilo zdravnice "naj bo doma", ravnala z zadostno skrbnostjo, če bi ob izteku tega obdobja vsaj preverila, ali je in kako zdravniška komisija odločila o podaljšanju.

Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe 61. člena ZOR, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člen ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, čeprav iz drugih razlogov.