Jedro

Samo na podlagi dejstva, da je tožnik zaposlen v Avstriji, še ni mogoče zanesljivo sklepati, da dejansko ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.9.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika, ki je državljan Republike Hrvaške, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik 13.10.1975 prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa že od leta 1965 dela in živi v Avstriji. Ker tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da ima stalno prebivališče v Sloveniji, dela pa v Gradcu v Avstriji, kamor se dnevno vozi, le včasih zaradi narave dela ostane v Avstriji tudi nekaj dni, vendar se ob koncu tedna redno vrača domov. Tožnik je v zvezi s temi svojimi navedbami predložil izjave treh prič sosedov ter potrdilo krajevne skupnosti. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in povrnitev sodnih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena. Navaja, da tožnik v izjavi, ki jo je priložil k svoji vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ni navedel, da se dnevno oziroma tedensko vozi na delo v Avstrijo, temveč je kot razlog za pridobitev državljanstva Republike Slovenije navedel, da bi se po upokojitvi vrnil domov in z družino živel v hiši, katero so si zgradili. Zato je tožena stranka ocenila, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporna samo okoliščina, ali tožnik dejansko živi v Sloveniji ali v tujini. Pojem "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji", ki ga kot enega od kumulativno določenih pogojev določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I in 38/92 - ZDS), ni zakonsko opredeljen. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki na podlagi tega predpisa odloča. Tožena stranka je na podlagi dejstva, da je tožnik od leta 1965 zaposlen v Avstriji zaključila, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji in je izdala izpodbijano odločbo v skrajšanem postopku, brez izvajanja dokazov. Sklep tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji pa je, po mnenju sodišča, nepravilen oziroma vsaj preuranjen. Tožnik je namreč že v prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije navedel, da je zaposlen v Gradcu in da ima v Sloveniji zakonca in otroke. Glede na geografsko oddaljenost kraja tožnikovega stalnega prebivališča in kraja njegove zaposlitve (Gradec) so lahko resnične tožnikove navedbe, da prihaja iz Avstrije domov skoraj vsakodnevno, obvezno pa ob vikendih in da torej dejansko živi z družino v Sloveniji, le dela v tujini. Tožbene navedbe potrjujejo tudi novi dokazi, ki jih je tožnik priložil k tožbi: potrdilo krajevne skupnosti, da je tožnik "2-3 krat tedensko doma" ter (overjene) izjave prič, da tožnika "redno videvajo doma".

Iz navedenih razlogov je, po mnenju sodišča, dejansko stanje v tej upravni zadevi nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo. V ponovljenem postopku naj tožena stranka z zaslišanjem tožnika in izvedbo drugih dokazov popolneje ugotovi vse okoliščine na podlagi katerih bo mogoč pravilen sklep o tem, ali tožnik dejansko živi oziroma ne živi v Sloveniji.

V upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih - ZUS). Zato sodišče ni ugodilo tožnikovemu zahtevku, da mu tožena stranka povrne vse sodne stroške.

Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).