Jedro

SPZ poudarja dolžnost sodišča, da si prizadeva za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Zmotno pritožba navaja, da predlagatelja nista izkazala ustreznega interesa do fizične delitve. Čim sta zahtevala fizično delitev in se je izkazalo, da je takšna delitev možna, je že bila dolžnost sodišča, da delitev opravi na ta način.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se parcela številka 649 k.o. R., s površino 543 m², v naravi stavbišče s stanovanjsko stavbo (dotrajano) in dvema gospodarskima poslopjema (dotrajana) in enim porušenim gospodarskim poslopjem ter dvorišče in pot, v solastnini predlagateljev V.M. in V.E., vsakega do ene četrtine ter nasprotnega udeleženca V.Ma. do ene polovice, deli v naravi tako, da dobi parcelo z začasno oznako 649/-A k.o. R., v površini 164 m², v naravi dvorišče, pot, stavbišče s stanovanjsko stavbo in gospodarskim poslopjem, v ocenjeni vrednosti na dan 15.4.2011, 31.800 EUR do celote nasprotni udeleženec V.Ma.; parcelo številko z začasno oznako 649/-B, s površino 379 m², v naravi dvorišče, stavbišče z gospodarskim poslopjem in porušenim gospodarskim poslopjem, v ocenjeni vrednosti na dan 15.4.2011, 33.950 EUR, pa dobita kot solastnino predlagatelja V.M. do ene polovice in V.E. do ene polovice. Sestavni del izreka izpodbijanega sklepa je skica delitve parcele geodetskega sodnega izvedenca P.G. z dne 30.5.2011. Predlagateljema je sodišče naložilo, da sta dolžna nasprotnemu udeležencu plačati vsak 537,50 EUR oziroma skupaj 1.075 EUR razlike več prejete vrednosti, najkasneje v 3 mesecih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema tega sklepa do plačila. Odločilo je, da so nepravdne stranke dolžne izročiti v posest parcelo, ki jim pripada po delitvi in da vsak udeleženec trpi stroške tega postopka, skupne stroške, ki znašajo 4.722,14 EUR pa je porazdelilo med nepravdne udeležence, v sorazmerju z velikostjo solastninskih deležev zato predlagatelja trpita vsak po 1.180,53 EUR stroškov, nasprotni udeleženec pa 2.361,07 EUR. Nasprotni udeleženec je dolžan povrniti predlagateljema 97,98 EUR skupnih stroškov oziroma obema skupaj 195,96 EUR v 15-ih dneh od pravnomočnost sklepa, zatem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Zoper sklep o delitvi se je pritožil nasprotni udeleženec iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je predlagal delitev na način, da bi predlagateljema izplačal ustrezno vrednost v denarju. S predlagateljema je bil v kontaktih za tak način delitve, vendar do dogovora ni prišlo, ker sta predlagatelja zahtevala preveč. Meni, da predlagatelja nista izkazala ustreznega interesa do fizične delitve in sta pri takšni delitvi vztrajala predvsem iz razloga, da povzročata škodo nasprotnemu udeležencu. Z delitvijo, ki jo je opravilo sodišče, se bo uporabnost površine bistveno zmanjšala. Nasprotni udeleženec ima prednost pri pridobitvi tistega dela nepremičnine, ki predstavlja njegovo rojstno hišo in na katerem se nahaja manjše gospodarsko poslopje. Ta del meri samo 164 m², poleg tega je obremenjen še s služnostjo potjo v površini 52,40 m². To pomeni, da je nepremičnina bistveno osiromašena. Sodišče ni pojasnilo, zakaj imata predlagatelja na parceli s stavbno namembnostjo interes, da prejmeta del v naravi. Dokazovala in pojasnjevala sta, da imata v bližini druge kmetijske nepremičnine, katerih površina znaša več 1.000 m². Nista pa niti navedla, da bi te kmetijske površine obdelovala, zato je njun interes, da pridobita sporni del nepremičnine vprašljiv. Očitno povzročata nasprotnemu udeležencu samo škodo in jima do posesti niti ni, razen da nagajata nasprotnemu udeležencu. Lokacijska informacija se nanaša na celotno nedeljivo parcelo, zato je vprašljivo, ali bo sploh možna nadomestna gradnja, saj se lahko na tem mestu zgradi le enak objekt, to je z enakimi gabariti, kot je že obstoječa gradnja. Za novo gradnjo bi bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in nobenega jamstva ni, da bo to sploh mogoče pridobiti. Protispisna je navedba na sedmi strani obrazložitve sklepa, da se del nepremičnine, ki ga pridobi nasprotni udeleženec lahko funkcionalno poveže z nepremičnino, v kateri nasprotni udeleženec živi. To ni res, saj nasprotni udeleženec ne meji na nepremičnino, ki je predmet delitve, čeprav je res, da se nekako proti vzhodu nahaja tudi hiša, v kateri živi. Vendar te hiše in predmetne nepremičnine ni mogoče funkcionalno povezati, ker je med njima razdalja cca. 200 m in je vmes še lastnina drugega lastnika. Tudi navedba glede javnega parkirišča za stanovalce na lokalni cesti je absurdna. Lokalna cesta ni javno parkirišče, kje bi bilo javno parkirišče pa sodišče ne pove. Zato obstoji le teoretična možnost parkiranja pred vhodom v hišo, bil bi pa potreben še gradbeni poseg, saj glede na konfiguracijo parkiranje ni mogoče. Ustrezno parkirišče je v današnjem času pomemben standard za presojo funkcionalnosti objekta in ta standard se s fizično delitvijo, kot je bila izvedena negira. Toliko bolj to velja za objekt, ki se nahaja izven centra, kamor ljudje hodijo na delo. Tak objekt je nefunkcionalen, ne samo iz vidika uporabe samega lastnika, ampak onemogoča, da bi lastnik sploh lahko dobil kakšen obisk, če parkiranje dejansko ni mogoče. Iz teh razlogov nasprotni udeleženec predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nepravdni udeleženci so solastniki nepremičnine, za katero predlagatelja zahtevata delitev. Vsak solastnik ima načelno priznano pravico zahtevati delitev stvari, ker je solastnina lahko za solastnike obremenjujoča, saj s takšno stvarjo skupno upravljajo in imajo vsi pravico imeti stvar v posesti ter jo skupaj uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Če med njimi ni glede teh pravic soglasja, je najprimerneje stvar razdeliti. Načini delitve solastnine so urejeni v 70. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Zakon kot najprimernejši način predvideva sporazumno delitev. Vendar ta v konkretnem primeru ni bila dosežena, kot pritožnik sam priznava, saj ni bil pripravljen solastninskega deleža predlagateljev odkupiti po ceni, ki sta jo zahtevala.

5. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, mora o načinu delitve odločiti sodišče, ki pa mora v skladu s členom 70. SPZ upoštevati predpisana pravila. Ta člen določa, da se v nepravdnem postopku delitev opravi tako, da dobijo solastniki v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičeni interes. Samo če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča, niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali jo je mogoče le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, da se stvar proda in razdeli kupnina, torej opravi civilno delitev. V konkretnem primeru je sodišče postavilo dva izvedenca gradbene stroke S.P. in M.N. in oba izvedenca sta bila glede bistvenih okoliščin enakega mnenja. Oba izvedenca sta bila enotna, da je nepremičnino, ki je v solastnini udeležencev, mogoče fizično deliti v naravi tako, da nastaneta dve zaokroženi funkcionalni in enakovredni celoti. V tem smislu sta izdelala tudi predlog delitve, ki ga je sodišče sprejelo kot podlago za svojo odločitev, potem, ko se je tudi samo na ogledu prepričalo, da je parcela fizično deljiva. Ob takšnih dejstvih je zahteva predlagateljev, da pridobita svoj del v naravi, utemeljena in je sodišče prve stopnje v skladu s predstavljeno zakonsko določbo pravilno opravilo fizično delitev stvari.

6. SPZ poudarja dolžnost sodišča, da si prizadeva za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Zmotno pritožba navaja, da predlagatelja nista izkazala ustreznega interesa do fizične delitve. Čim sta zahtevala fizično delitev in se je izkazalo, da je takšna delitev možna, je že bila dolžnost sodišča, da delitev opravi na ta način. Samo če fizična delitev stvari ne bi bila primerna, bi sodišče izvedlo civilno delitev, ali pa na predlog solastnika odločilo, da namesto prodaje stvari, pripada stvar v celoti enemu od solastnikov, ki izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Vendar v konkretnem primeru takšno izplačilo ob ugotovitvi, da je fizična delitev mogoča, sodišče niti ni moglo sprejeti. O takšni delitvi bi se v tem primeru lahko udeleženci le sporazumno dogovorili. Ker pa takšnega dogovora med njimi ni bilo, je sodišče moralo o delitvi odločiti po pravilih, ki so zapisana v 70. členu SPZ. Pri tem je upoštevalo tudi upravičen interes nasprotnega udeleženca, ki je zahteval zase hišo, v kateri je bi rojen. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje upravičenega interesa pri odločanju o delitvi v tem primeru ni upoštevalo.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepremičnino razdelilo v dve približno enako vredni celoti tako, da je udeležencem dodelilo v naravi dele, ki so sorazmerni njihovim prejšnjim solastninskim deležem. To je za odločitev bistveno. Vse ostale okoliščine, ki jih navaja v pritožbi nasprotni udeleženec, niso pomembne. Kot je že pojasnjeno, ima vsak solastnik pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času (69. člen SPZ). V konkretni zadevi nasprotni udeleženec ni izkazal, da bi se predlagala delitev v neprimernem času, zato so pritožbene navedbe, da je odločitev izpodbijanega sklepa napačna, neutemeljene. Tudi, če je sodišče zapisalo, da lahko nasprotni udeleženec poveže funkcionalno v tem delitvenem postopku pridobljeno stvar s svojo nepremičnino in temu ni tako, to na odločitev o delitvi ne vpliva. Prav tako niso pomembne v tem postopku navedbe v zvezi s parkiriščem. Dejansko je standard za presojo funkcionalnosti objekta v današnjem času res takšen, da želi vsak imeti pred objektom tudi parkirišče, ni pa to okoliščina, ki bi, če nepremičnina ni tako velika, da bi se lahko na parceli uredilo tudi parkirišče, ovirala delitev. Zato tudi te pritožbene navedbe niso omajale odločitve v izpodbijanem sklepu.

8. Sodišče prve stopnje je vse pomembne okoliščine za odločitev o delitvi nepremičnine ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 70. člena SPZ, v postopku tudi ni prišlo do kakšnih bistvenih kršitev, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).