Jedro

Čeprav sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, pravica pritožnikov do obravnavanja v postopku ni bila bistveno okrnjena. Pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna, sodišče pa je sprejemljivo pojasnilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo.

V primeru, da stranko v pravdi zastopa odvetnik, so obveznosti sodišča, ki izvirajo iz načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), zmanjšane na minimum.

Sodišče se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da sta bili toženki oktobra 2006, ko je prišlo do vpisa spornih obveznic na njuna računa v centralnem registru pri KDD, v dobri veri, da so sporne obveznice spadale v zapuščino po njunem pokojnem očetu, razlogov, da bi o tem dvomili, pa nista imeli. Pravilno je zaključilo, da sta toženki po tretjem odstavku 16. člena ZNVP na izvirni način postali zakoniti imetnici spornih obveznic, kar pomeni, da sta z njimi smeli razpolagati in zato ob njihovi poznejši prodaji in prejemu kupnine nista bili obogateni brez pravnega temelja na škodo tožnikov.

Toženki bi kot pravni naslednici po pokojnem očetu (A. A. ml.), ki je v denacionalizacijskem postopku po svojem očetu (A. A. st.) opravljal funkcijo skrbnika za poseben primer, morali tožnikom prepustiti njihov del spornih obveznic. Ta njuna obveznost, ki je prešla na toženki z dedovanjem, je zapadla naslednji dan po zapustnikovi smrti; ker je A. A. ml. umrl ... 2004, tožniki pa so svoje dedne pravice po A. A. st. prvič uveljavljali šele novembra 2011, ko so predlagali uvedbo zapuščinskega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njihova terjatev že pred tem zastarala, saj bi jo morali uveljaviti najpozneje v splošnem petletnem zastaralnem roku (prvi odstavek 335. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (t.j. glede pritožnikov) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki (pritožniki in prva toženka) krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so (po spremembi tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo) zahtevali, naj se ugotovi, da so na podlagi zakona sodediči po pokojnem A. A. st., ki je umrl ... 1956, in da v zapuščino spada odškodnina v višini 219.533,64 DEM, kar predstavlja 2.195 obveznic SOD z borzno oznako SOS2E oziroma protivrednost teh obveznic v višini glavnice 112.230,35 EUR in obresti 95.295,94 EUR. Zahtevali so tudi, naj se prvima dvema toženkama naloži, da v zapuščino vrneta protivrednost navedenih obveznic, s procesnimi obrestmi vred, in sicer vsaka polovico te vrednosti, ter izročita vsakemu od sodedičev v njihovo last in posest ustrezajoči znesek oziroma znesek izročita kot skupno premoženje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnikom pa naložilo, da morajo tožencem povrniti njihove pravdne stroške, prvi toženki 3.611,20 EUR, drugi toženki 127,28 EUR, preostalim pa 2.927,41 EUR, vse z obrestmi.

3. Zoper navedeno sodbo se je pritožilo prvih šest tožnikov. V pritožbi se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajajo, da sta prvi dve toženki neupravičeno pridobili in potrošili premoženje, do katerega nista bili upravičeni, ker pripada vsem pravdnim strankam po enakih deležih. Sodišču očitajo, da je kršilo njihovo pravico do enakosti pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic, ker je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem grafološke stroke, s katerim so tožniki želeli dokazati nedobrovernost prve in druge toženke. Njihov dokazni predlog je bil dovolj konkretiziran, sicer bi jih sodišče po načelu materialnega procesnega vodstva moralo pozvati k dopolnitvi predloga. Namesto tega je pavšalno obrazložilo zavrnitev predlaganih dokazov. Objektivne presoje ugotovljenih dejstev ni zmoglo, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo, ko je odločilo, da sta prvi dve toženki postali zakoniti imetnici spornih obveznic. Sodišče verodostojnosti prve toženke ni presojalo na podlagi izvedenih dokazov, temveč je prva toženka sodišče prepričala z dramatiziranjem in prisegami, čeprav se je le nekaj minut pred svojim solznim nastopom veselila ob zaslišanju enega od tožnikov. Sodišče bi moralo zaslišati tudi drugo toženko. Končno sta obe toženki v svojih vlogah priznali, da sta bili seznanjeni z dejstvom, da oče ureja postopek denacionalizacije, in z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 17. 7. 2003. Šele kasneje sta začeli zatrjevati, da nista ničesar vedeli. Prva toženka je izpovedala, da se s starši ni razumela, pa vendar ji je oče ob poroki podaril kar 1/4 nepremičnine parc. št. ... k. o. X, mati pa je pazila njene otroke, ko so bili majhni. Če bi toženki bili res tako sprti, da nimata stikov že devet let, gotovo ne bi sklenili dednega dogovora, prva toženka pa ne bi odšla na kavo s soprogom svoje sprte sestre. Tudi obveznice sta prodali takoj ena za drugo. Takšno izrazito nemoralno ravnanje očitno kaže na njuno nedobrovernost. Toženki sta dobro vedeli, da njunemu očetu za njemu podržavljeno zemljo ni pripadlo tolikšno število obveznic. Očitno sta bili premalo skrbni. Prvi toženki ni moglo ostati neznano, da je oče skrbnik premoženja po starem očetu, medtem ko je drugo toženko njen mož, priča B. B., seznanjal s postopki. Zakaj sta potemtakem pritožnikom ponudili, da vsaka od njiju v zapuščino vrne po 12.000,00 EUR? Priča C. C. je jasno povedal, da je prva toženka po zapuščinski obravnavi 27. 3. 2012, ko so dediči skupaj odšli na kavo, izjavila, da je vedela, da so sporne obveznice stvar dedovanja po zapustniku, po katerem dedujejo vsi strici in tete. Iz tega je mogoče sklepati tudi o nedobrovernosti prvih dveh toženk v letu 2006. Izpoved priče B. B. je vse prej kot prepričljiva in verodostojna. Sodišče se ni vprašalo, od kod priči zamisel, da bi lahko šlo za iste obveznice, ko je na zapuščinski obravnavi v zadevi I D 792/2011 predlagal, naj to preveri zapuščinsko sodišče. Čeprav so pred zakonom vsi enaki, je sporočilo izpodbijane sodbe prav nasprotno. Pritožniki pa izpodbijajo tudi stroškovno odločitev. Ker se toženci, od četrtega do sedme toženke, niso želeli pridružiti tožnikom, so jih bili tožniki primorani zajeti s tožbo, zato pa do stroškov niso upravičeni, posebej ker odgovor na tožbo obsega le eno stran.

4. Na pritožbo so odgovorili prvi trije toženci. Prva toženka vztraja, da je postala zakonita imetnica spornih obveznic že na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Njena dobra vera se domneva. Sicer pa pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Takšen je tudi predlog druge toženke. Pojasnjuje, da sta s prvo toženko tožnikom res ponudili poravnavo, a le zato, ker ju je pravda psihično obremenjevala. Tretji toženec se v svojem odgovoru izrecno strinja s pritožbenimi navedbami pritožnikov. Ker je v pravdi priznal vsa dejstva, pa mu morajo tožniki povrniti njegove pravdne stroške.

5. Tretji tožnik in peta tožnica v repliki vztrajata pri tem, da je treba neupravičeno pridobljeno dediščino vrniti in jo pravično razdeliti.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je svoje dejanske in pravne ugotovitve, ki jih je pregledno in obširno pojasnilo v izpodbijani sodbi, oprlo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter na ustrezno materialnopravno podlago. Tudi procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, ne uradoma upoštevnih in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

8. Čeprav sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, pravica pritožnikov do obravnavanja v postopku ni bila bistveno okrnjena. Pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna, sodišče pa je sprejemljivo pojasnilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo. Dejstvo, da naj bi prva toženka namesto svojega očeta A. A. ml. prevzemala njemu namenjena pisanja v denacionalizacijskem postopku, kar naj bi dokazovali njeni podpisi na poštnih povratnicah, ni dovolj za sklepanje o tem, da se je seznanila tudi z vsebino pošiljk oziroma s ključnimi podatki iz denacionalizacijskega postopka. Predlagani dokaz torej ni bil primeren, da bi tožniki z njim lahko izpodbili domnevo toženkine dobrovernosti. Izpodbijana sodba zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče pa je upravičeno opustilo tudi zaslišanje druge toženke, saj se ta vabilu ni odzvala (drugi odstavek 258. člena ZPP). Ker se stranke ne sme prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je odveč pritožbeni očitek, da bi sodišče drugo toženko v vsakem primeru moralo zaslišati. Dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana sodba, je skladna s formalnimi okviri proste dokazne presoje (8. člen ZPP), torej vestna in skrbna ter analitično-sintetična, zato ni podana niti zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako neutemeljen je očitek o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu, saj tožnike v pravdi zastopa odvetnica, v takšnem primeru pa so obveznosti sodišča, ki izvirajo iz načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), zmanjšane na minimum. Nezadovoljstvo tožnikov z izzidom pravde ne zadošča za očitek o domnevni kršitvi njihovih ustavnih procesnih jamstev; sicer pa je pritožbeni preizkus pokazal, da je sodišče prve stopnje pritožnikom utemeljeno odreklo zahtevano pravno varstvo.

9. Sodišče se je namreč po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da sta bila prva in druga toženka (v nadaljevanju: toženki) oktobra 2006, ko je prišlo do vpisa spornih obveznic na njuna računa v centralnem registru pri KDD, v dobri veri, da so sporne obveznice spadale v zapuščino po njunem pokojnem očetu A. A. ml., razlogov, da bi o tem dvomili, pa nista imeli. Pravilno je zaključilo, da sta toženki po tretjem odstavku 16. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) na izvirni način postali zakoniti imetnici spornih obveznic, kar pomeni, da sta z njimi smeli razpolagati in zato ob njihovi poznejši prodaji in prejemu kupnine nista bili obogateni brez pravnega temelja na škodo tožnikov. Nadalje je ugotovilo, da so se izplačila iz spornih obveznic, ki so zapadle do smrti pokojnega A. A. ml., stekala na njegov račun, denarna sredstva na njem pa je po dednem dogovoru prevzela mati toženk D. A., medtem ko tožnikom ni uspelo dokazati, da bi s temi sredstvi morebiti razpolagali tudi toženki. Pač pa bi toženki kot pravni naslednici A. A. ml., ki je v denacionalizacijskem postopku po A. A. st. opravljal funkcijo skrbnika za poseben primer, morali tožnikom prepustiti njihov del spornih obveznic. Ta njuna obveznost, ki je prešla na toženki z dedovanjem, je zapadla naslednji dan po zapustnikovi smrti; ker je A. A. ml. umrl ... 2004, tožniki pa so svoje dedne pravice po A. A. st. prvič uveljavljali šele novembra 2011, ko so predlagali uvedbo zapuščinskega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njihova terjatev že pred tem zastarala, saj bi jo morali uveljaviti najpozneje v splošnem petletnem zastaralnem roku (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika). Ob tem je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi tezo tožnikov, da sta toženki kot dedinji vstopili v pravni položaj očeta kot skrbnika za poseben primer, saj je njegova skrbniška funkcija s smrtjo prenehala in se ni prenesla na njegove dediče. Toženkama zato ni mogoče očitati, da bi morali predlagati uvedbo zapuščinskega postopka po A. A. st. namesto njunega očeta.

10. Tožniki v pritožbi nasprotujejo predvsem dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki se je odrazila v zaključku, da sta bili toženki ob pridobitvi spornih obveznic dobroverni. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi v tem delu vsebinsko dovolj prepričljiva, torej logična, razumna in dosledna, pa tudi izčrpno obrazložena. Pritožbeni pomisleki je zato ne morejo omajati.

11. Sklicevanje pritožnikov na domnevno manipulativnost prve toženke, ki naj bi se pokazala z njenim domnevno neprimernim vedenjem na glavni obravnavi, nima opore v zapisniku z dne 17. 1. 2017. Tudi preostale okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, so le nepovezani indici in brez zadostne teže, da bi bilo z njimi mogoče izpodbiti domnevo dobrovernosti toženk ob pridobitvi spornih obveznic. Očetovo darilo prvi toženki, na katerega opozarja pritožba, nikakor ni bilo nesorazmerno njegovemu premoženjskemu stanju, za običajno pa je šteti tudi materino pomoč prvi toženki pri varstvu njenih otrok. Sicer pa je bistveno, kakšni so bili odnosi med prvo toženko in njenim očetom pozneje, v času, ko je tekel denacionalizacijski postopek po A. A. st.; prva toženka je dovolj prepričljivo izpovedala, da so bili ohlajeni, predvsem pa, da ni imela vpogleda v očetove premoženjske zadeve. Tudi priča B. B. je kot pooblaščenec le enkrat pristopil na narok pri upravnem organu v denacionalizacijskem postopku, medtem ko je bila odločba po ugotovitvi sodišča prve stopnje vročena neposredno A. A. ml., zato ni verjetno, da bi se toženki lahko seznanili s tem, kolikšna odškodnina je za odvzeto premoženje pripadla A. A. st., kolikšna pa njunemu očetu. V nasprotnem primeru priča B. B. gotovo ne bi na zapuščinski obravnavi po pokojnem A. A. st. predlagal, naj sodišče preveri, za katere obveznice gre. Kako bi lahko na dokazno oceno vplivalo dejstvo, da priča E. E., ki je vodila denacionalizacijski postopek, stanuje v isti soseki kot prva toženka, pritožba ne pove. Tudi vztrajno ponavljanje pritožnikov, da naj bi prva toženka po koncu prve zapuščinske obravnave 27. 3. 2012 pred ostalimi dediči priznala, da je vedela, da so sporne obveznice stvar dedovanja po zapustniku, je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo zavrnilo. Bistveno je, da tožniki niti zatrjevali niso, da naj bi prva toženka izjavila, da je za navedeno okoliščino izvedela že leta 2006, ob pridobitvi spornih obveznic, in ne morebiti šele pozneje. Kot je tožnikom pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je za presojo dobrovernosti toženk odločilen trenutek, ko sta pridobili sporne obveznice. Zgolj dejstvo, da naj bi obe toženki vedeli za denacionalizacijski postopek, ne zadošča za dvom o njuni dobrovernosti. Končno ni utemeljen niti očitek o njuni pomanjkljivi skrbnosti, saj sta se toženki, tako kot tudi sodišče v zapuščinskem postopku po njenem očetu, smeli zanesti na sporočilo KDD o številu obveznic, ki naj bi pripadale njunemu očetu. Gre namreč za javno listino, za katero se domneva, da je resnična (prvi odstavek 224. člena ZPP), tožniki pa v tej pravdi niso dokazali obstoja okoliščin, na podlagi katerih bi bilo toženkama mogoče očitati, da sta opustili običajno skrbnost, ker nista še dodatno poizvedovali o izvoru spornih obveznic. Odveč pa so tudi pritožbeni očitki o domnevno nemoralnem ravnanju toženk, ki sta obveznice po nastanku spora prodali. Če bi tožniki pravočasno uveljavljali svojo dedno pravico po A. A. st., bi jim morali toženki namesto obveznic pač vrniti njihovo denarno protivrednost. 12. Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pravilno pa je odločilo tudi o stroških postopka. Odločilno merilo za stroškovno odločitev je uspeh v pravdi (154. člen ZPP) in dodatno še potrebnost posameznih pravdnih stroškov. V posebej določenih primerih lahko sodišče uporabi merilo krivde za nastanek stroškov (156. člen ZPP), ni pa podlage za uporabo načela pravičnosti, za katerega se zavzema pritožba. Pritožniki glede na izid pravde neutemeljeno nasprotujejo povrnitvi stroškov četrti toženki, petemu tožencu, šesti toženki in sedmi toženki, ki so skupaj odgovorili na tožbo. Njihova pooblaščenka je po odvetniški tarifi med drugim upravičena tudi do posebne nagrade za zastopanje več oseb (tar. št. 1200 ZOdvT). Dejstvo, da so našteti toženci pripoznali tožbeni zahtevek, pa za stroškovno odločitev ne more biti odločilno, ker bi lahko to veljavno storili le vsi toženci skupaj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

13. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo glede prvih šestih tožnikov potrdilo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker so pritožniki s pritožbo propadli, do povračila nastalih stroškov niso upravičeni. Prva toženka s svojim odgovorom ni ničesar prispevala k odločitvi o pritožbi, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama. Druga toženka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, medtem ko tretji toženec svoje stroškovne zahteve ni konkretiziral.