Jedro

Dejanska in pravna podlaga za vrnitev nepremičnine je verjetno izkazana, če nepremičnina, ki je bila podržavljena jugoslovanskemu državljanu na podlagi predpisov iz 3. člena oz. na način iz 4. in 5. člena ZDen še obstoji in spada v premoženje zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi 10. in 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92), je tožena stranka tožeči stranki prepovedala razpolaganje z lokalom ... v pritličju zgradbe , ki stoji na parc. št. 204, vl.št. 211 in z enosobnim stanovanjem v prvem nadstropju iste zgradbe ter v tem obsegu tudi lastninsko preoblikovanje podjetja (1. točka izreka). Obenem je odločila, da je tožeča stranka dolžna navedene nepremičnine popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar (2. točka izreka). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je upravičenka, ki je zahtevala izdajo začasne odredbe, svoji zahtevi priložila vso potrebno dokumentacijo, iz katere izhaja upravičenost njene zahteve. Navedbe predlagateljice se ujemajo s spisnimi podatki, razen tega pa je dejanska in pravna podlaga za začasno odredbo po vsebini in obsegu izkazana.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v celoti sledila predlogu predlagateljice in ni upoštevala ugovorov, ki jih je dne 31.3.1993 podala tožeča stranka. Že takrat je namreč ugovarjala, da je vprašljiva vrnitev nepremičnine v naravi iz razlogov 4. točke 19. člena ZDen in navajala, da bi bila z vrnitvijo dela gostinskega lokala ..., ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, prizadeta kompleksnost in tehnološka funkcionalnost njene poslovne enote. Gostinski lokal ... je namreč enota, katere del se nahaja v zgradbi, ki je predmet zahtevka, preostali del pa v sosednji zgradbi, ki ni predmet vračila in ga je tožeča stranka enako kot ta del, ki je predmet vračila, pridobila odplačno s pogodbo. Da bi se pravilno ugotovilo dejansko stanje v zadevi, je tožeča stranka predlagala ogled na kraju samem in postavitev izvedenca gradbene stroke, vendar tožena stranka njenih predlogov in ugovorov ni upoštevala in je izdala izpodbijani sklep, ne da bi izvedla predlagane dokaze v smislu zakona o spošnem upravnem postopku, zaradi česar je zmotno ugotovila dejansko stanje v zadevi. Navaja, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni natančno določila obsega zavarovanja, saj prepoveduje v 1. točki izreka razpolaganje z nepremičnino - restavracijo ... in enosobnim stanovanjem v prvem nadstropju iste zgradbe, s čemer pa je po njenem mnenju tožena stranka presegla obseg predlaganega zavarovanja, netočne pa so tudi navedbe glede stanovanja v prvem nadstropju, saj gre dejansko za poslovne prostore in ne za stanovanje. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za začasno odredbo, izdano na podlagi 10. in 12. člena ZLPP, katera je izdana v zavarovanje zahtevka na vrnitev nepremičnine v naravi po zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 55/92). Po določbi 12. člena ZLPP pristojni organ lahko z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja. Če so izpolnjeni navedeni pogoji, se lahko izda začasna odredba ne glede na določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je namreč vprašanje zavarovanja zahtevkov za vračanje premoženja po predpisih o denacionalizaciji, v procesih lastninskega preoblikovanja posebej uredil. Zato za izdajo začasne odredbe po tem zakonu veljajo določbe tega zakona in ne določbe ZUP.

Za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP zadostuje, da je zahtevek verjetno izkazan. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je vložena zahteva za vrnitev obravnavanega poslovnega prostora in stanovanja, ki je bilo spremenjeno v poslovni prostor in da so bili ti prostori podržavljeni po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52/58). Sporno tudi ni, da je bila lastnica poslovnega prostora v pritličju hiše na parc.št. 204 ob podržavljenju B.D., ki je v času podržavljenja bila jugoslovanska državljanka in da nepremičnine, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo sedaj spadajo v premoženje tožeče stranke. Te odločilne dejanske okoliščine so tudi po oceni sodišča zadostna podlaga za sprejeti sklep, da je verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga predloga na vrnitev spornih nepremičnin, s čemer je bil izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe.

Na odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki se nanašajo na samo obliko denacionalizacije. Z vprašanjem, ali bo nepremičnine, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, mogoče vrniti predlagateljici v naravi, se bo tožena stranka morala ukvarjati v nadaljnem postopku denacionalizacije in o tem odločiti z odločbo o denacionalizaciji. V obravnavani zadevi pa gre le za zavarovanje zahtevka prejšnjega lastnika nepremičnine po prej navedenih določbah ZLPP, ki ne bo vplivalo na odločitev o zahtevi za denacionalizacijo. Neutemeljen je po mnenju sodišča tudi tožbeni ugovor, da tožena stanka ni dovolj natančno določila obsega zavarovanja in da je presegla obseg predlaganega zavarovanja. S tem, da je tožena stranka navedla parc. št. 204, na kateri stoji zgradba, v kateri se nahajajo sporni poslovni prostori, je po presoji sodišča dovolj jasno, da se zavarovanje nanaša le na nepremičnine, ki so bile podržavljene predlagateljici in ne tudi na preostali del nepremičnine, ki ni predmet zahteve za denacionalizacijo in stoji na drugi parceli.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot republiški predpis.