Jedro

Ker tožena stranka ni opozorila, da so na podlagi ZVet tekom sodnega postopka obveznosti do tožnice prešle na drugo pravno osebo in je bil obstoj delovnega razmerja za celotno sporno obdobje pri toženi stranki že pravnomočno ugotovljen, se tožena stranka v nadaljevanju spora glede denarnih obveznosti iz tega delovnega razmerja ni mogla več sklicevati na dejstvo, da dejansko ni več nosilec obveznosti iz tožničinega delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnica je v tej zadevi izpodbijala sklepe prvotno tožene stranke Veterinarskega zavoda M. p.o., iz decembra 1991 in z dne 24.2.1992, o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, z 31.1.1992 in uveljavljala pravice iz delovnega razmerja pri tej toženi stranki od 1.2.1992 do 5.9.1996, ko se je redno zaposlila drugje. S sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 239/97-3, z dne 5.6.1998, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 827/94, z dne 13.12.1996, sta bila sporna sklepa takrat tožene stranke razveljavljena. Hkrati je bilo pravnomočno ugotovljeno, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki Veterinarski zavod M. p.o., ni prenehalo dne 31.1.1992 in je trajalo vse do 5.9.1996, tej toženi stranki pa je bilo tudi naloženo, da tožnici za navedeno obdobje (z dvema krajšima presledkoma) vpiše delovno dobo v delovno knjižico. V navedenem obsegu je bilo z gornjima sodbama o zahtevkih v tem sporu pravnomočno razsojeno. Pravnomočno je bil tožnici v breme takrat tožene stranke dosojen tudi znesek regresa za letni dopust za leto 1992 in znesek regresa za letni dopust za leto 1995, glede preostalih denarnih zahtevkov, to je iz naslova regresa za letni dopust za leta 1993, 1994 in 1996 ter iz naslova plačila nadomestila plače za čas od 1.2.1992 do 5.9.1996 pa je bila sodba sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po obvestilu, da je tožena stranka s firmo Veterinarski zavod M. p.o., v letu 1999 prenehala obstojati, je tožnica v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje najprej kot toženo stranko označila firmo Veterinarsko bolnico M., d.o.o., kasneje pa tožbo razširila še na drugotoženo stranko Veterinarski zavod Slovenije, in uveljavljala plačilo denarnih pravic iz delovnega razmerja v spornem obdobju nerazdelno od obeh tako opredeljenih toženih strank.

Glede še spornega dela zahtevka je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožnici zahtevane mesečne zneske nadomestila plače za čas od 1.2.1992 do 30.6.1995 ter zneske iz naslova regresa za letni dopust za leta 1993, 1994 in 1996, drugotoženi stranki pa je naložilo plačilo tožničinega nadomestila plače v zahtevanih mesečnih zneskih za čas od 1.7.1995 do 5.9.1996. Višje zahtevke zoper posamezno toženo stranko je zavrnilo. Hkrati je toženkama naložilo nerazdelno plačilo tožničinih stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi drugotožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašala na to toženo stranko, razveljavilo in zavrnilo predlog za razširitev tožbe tudi na to stranko, tožnici pa naložilo, da tej toženi stranki povrne njene stroške postopka. Hkrati je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je prvotoženi stranki naložilo plačilo zahtevanega nadomestila plače z zamudnimi obrestmi ter plačilom davka in prispevkov tudi za čas od 1.7.1995 do 5.9.1996 in celotnih tožničinih stroškov postopka. V preostalem (glede solidarne zaveze drugotožene stranke) je tožničino pritožbo zavrnilo, prav tako pa je v celoti zavrnilo pritožbo prvotožene stranke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnica in prvotožena stranka.

Tožnica vlaga revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da k plačilu vseh vtoževanih zneskov solidarno zaveže tudi drugotoženo stranko. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi ob reševanju pritožbe drugotožene stranke upoštevalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ko je odločilo o zahtevku, razširjenem na drugotoženo stranko, čeprav drugotožena stranka v pritožbi te kršitve ni izrecno ugovarjala. Poleg tega naj bi sodišče druge stopnje glede pravnega nasledstva materialno pravo zmotno uporabilo, saj pravno nasledstvo drugotožene stranke glede obveznosti do tožnice izhaja že iz določb 146. in 147. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet, Ur. l. RS, št. 82/94).

Prvotožena stranka vlaga revizijo iz razlogov po 1. in 3. točki (dejansko pa tudi po 2. točki) prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zavrnitev zahtevka zoper njo, podredno pa predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem zmotno uporabo materialnega prava vidi v zmotnem pojmovanju pravnega nasledstva prvotno tožene stranke Veterinarski zavod Maribor p.o. Ker je delovno mesto, na katerem je delala tožnica, prešlo k drugotoženi stranki, je na podlagi določb Zakona o veterinarstvu (ZVet) glede obveznosti do tožnice pravni naslednik tudi ali celo izključno drugotožena stranka. Prvotožena stranka se je vseskozi branila vstopiti v pravdo, ker v tem sporu ni pasivno legitimirana. Ker jo je sodišče kljub temu štelo za stranko v sporu, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišči prve oziroma druge stopnje bi morali tožbo zoper njo zavreči. Hkrati očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker prvotoženo stranko izenačuje s prvotno toženo stranko, to je Veterinarskim zavodom M. p.o. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo tudi s tem, ko je ob razveljavitvi sodbe, ki je zavezovala drugotoženo stranko, in odklonitvi razširitve tožbe na to stranko, z delom zahtevka, s katerim je bila s sodbo sodišča prve stopnje obremenjena drugotožena stranka, v posledici procesne napake sodišča prve stopnje obremenilo prvotoženo stranko. Ker je tožnica ta del svojega zahtevka naslovila na drugotoženo stranko, je sodišče druge stopnje v tem delu odločalo preko oziroma mimo zahtevka, prvotoženi stranki pa je s tem preprečilo ugovarjanje zastaranja terjatve. Sicer pa je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka že s tem, da sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje takoj, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dopustilo razširitev tožbe na drugotoženo stranko brez njenega soglasja v nasprotju z določili 2. odstavka 191. člena ZPP.

Reviziji sta bili v skladu z določili 375. člena ZPP vročeni preostalima strankama v sporu, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Očitek zmotne uporabe materialnega prava pri presoji v tem sporu relevantnega pravnega nasledstva prvotno tožene stranke, to je Veterinarskega zavoda M. p.o., v obeh revizijah ni utemeljen.

Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil že v letu 1995 ustanovljen Veterinarski zavod Slovenije, ki ima status javnega zavoda (sklep o ustanovitvi Veterinarskega zavoda Slovenije - Ur. l. RS, št. 6/95). V skladu s 146. in 147. členom ZVet so bila določena sredstva prvotno tožene stranke in delavci, ki so izključno ali pretežno opravljali dejavnost, ki jo po ZVet lahko opravlja le javni veterinarski zavod, prenešeni v novoustanovljeni Veterinarski zavod Slovenije. Med drugim je bila v ta javni zavod prenešena tudi enota laboratorija prvotno tožene stranke, v kateri naj bi v letu 1992 tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo.

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno poudarja, da se prvotno tožena stranka ni sklicevala na navedene prenose in ni opozorila, da so tudi obveznosti iz delovnega razmerja tožnice prišle na novoustanovljeni Veterinarski zavod Slovenije. Tudi zato je bilo z odločbama sodišča prve in druge stopnje z dne 13.12.1996 in 5.6.1998 pravnomočno ugotovljeno, da je bila tožnica od 1.2.1992 do 5.9.1996 v delovnem razmerju pri takratni toženi stranki. Ker so bili predmet preostalega dela tega spora le denarne pravice iz navedenega delovnega razmerja, je bilo za pravno nasledstvo tožene stranke v tem sporu pomembno le pravno nasledstvo prvotno tožene stranke v obsegu njene pravne osebnosti iz časa izdaje navedene pravnomočne sodbe glede ugotovitve tožničinega delovnega razmerja. Glede preostalega dela tožničinih zahtevkov nasledstva drugotožene stranke pred izdajo navedene pravnomočne sodbe, ki je bilo vezano na predhodno izvedbo 146. in 147. člena ZVet, v nadaljevanju tega spora zato ni bilo mogoče upoštevati.

Na podlagi delnega izpiska iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.6.1999, ki se nahaja v sodnem spisu, izhaja, da je bila dne 21.5.1999 v registrskem vložku št. 1/148-00 kot posledica lastninskega preoblikovanja prvotno tožene stranke Veterinarski zavod M. d.o.o., M. vpisana prvotožena stranka, to je Veterinarska bolnica M. d.o.o., s sedežem v M. Tako je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi prvotno toženo stranko, pri kateri je bil pravnomočno ugotovljen obstoj tožničinega delovnega razmerja, na katerega se nanaša v tej zadevi sporni zahtevek, v smislu pravnega nasledstva utemeljeno izenačevalo s prvotoženo stranko. Glede tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje tudi ni nobenega nasprotja oziroma drugih napak, ki bi pomenile bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih v reviziji očita prvotožena stranka.

Tudi drugi revizijski očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni.

Drugotožena stranka je v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izrecno grajala ravnanje sodišča, da ni upoštevalo, da ni z zakonom določenih pogojev za razširitev tožbe nanjo. Pravilno opozarja tožnica v reviziji, da pomeni subjektivna razširitev tožbe na drugotoženo stranko brez njenega soglasja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče upošteva le na ugovor stranke. Ob prikazani vsebini pritožbe drugotožene stranke revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil tak ugovor vsekakor vsebinsko podan in je nanj sodišče druge stopnje utemeljeno reagiralo z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje v tem delu.

Sodišče druge stopnje ni naložilo prvotoženi stranki zahtevanih izplačil za čas od 1.7.1995 do 5.9.1996 v posledici kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in ni odločilo preko meja zahtevka, kot to v reviziji očita prvotožena stranka. Sodbo glede zahtevka za čas od 1.7.1995 do 5.9.1996 je spremenilo na pritožbo tožnice, ki je izrecno izpodbijala zavrnitev solidarno opredeljenih zahtevkov.

Tožnica je pred zaključkom postopka na prvi stopnji na obravnavi dne 20.10.1999 izrecno opredelila tožbeni zahtevek tako, da je plačilo vseh zahtevanih zneskov uveljavljala solidarno od obeh toženih strank. Ob takšnem zahtevku je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevane zneske, vključno s stroški postopka, v celoti naložilo v plačilo prvotoženi stranki. Ker pomeni solidarni zahtevek, da tožnica uveljavlja celotni zahtevek tako zoper prvotoženo, kot zoper drugotoženo stranko, sodišče druge stopnje s tem ni odločalo preko meja zahtevka, prvotožena stranka pa bi ob takšnem oblikovanju zahtevka že v postopku pred sodiščem prve stopnje lahko v celoti uveljavljala svoje ugovore.

Kolikor prvotožena stranka v reviziji opozarja, da bi moralo sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da niso bili izpolnjeni pogoji za subjektivno spremembo tožbe po 2. odstavku 191. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje, revizijsko sodišče ugotavlja, da takšna napaka sodišča druge stopnje ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi v skladu z 2. točko 1. odstavka 370. člena ZPP lahko pomenila revizijski razlog.

Glede na dejansko stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, revizijsko sodišče tudi sicer soglaša s pravno presojo tožničinih zahtevkov pred sodiščem druge stopnje.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijsko sodišče obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.