Jedro

Glede vodenja podatkov v matični evidenci zavarovanec je tožena stranka odvisna od podatkov, ki jih ji sporočijo zavezanci za posredovanje podatkov. S podatkom, kdaj je tožnik služil vojaški rok, tožena stranka očitno ni razpolagala. To pa je vodilo k napačni ugotovitvi tožnikove pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Tožnik je dobil pisno informacijo in bi enako, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik lahko odreagiral in toženo stranko opozoril na napako. Tega pa ni storil. Tudi kasneje, ko mu je bila izdana nova pisna informacija, ni opozoril avstrijskega nosilca zavarovanja o predhodno sporočenem napačnem podatku glede dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji. Torej tudi če ni tožena stranka avstrijskemu nosilcu zavarovanja po ugotovitvi napake posredovala popravljene podatke, to še ne pomeni, da gre za ravnanje, ki bi kazalo na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava oziroma da bi bilo ravnanje tožene stranke oziroma referentov, ki so vodili postopek, samovoljno oziroma arbitrarno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožniku plačati znesek 11.786,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2020 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani,

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tekom postopka uspel dokazati, da je tožena stranka ravnala malomarno in z nezadostno mero skrbnosti, kar je potrdila tudi zaslišana priča A. A. Tožnik je prepričan, da tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde, saj iz listinske dokumentacije kot tudi iz zaslišanja prič izhaja, da bi tožena stranka morala spremenjen podatek o pokojninski dobi tožnika, posredovati avstrijskemu nosilcu zavarovanja, podatke, ki jih izdaja, pa sproti preverjati. Priča A. A. je ob zaslišanju pojasnil, da je v danem primeru šlo za napako v matični evidenci, pri čemer je praksa organa takšna, da se podatki načeloma preverjajo. Pojasnil je tudi, da bi referent moral poslati nov obrazec E205 avstrijskemu nosilcu zavarovanja po tem, ko je bila ponovno izračunana pokojninska doba v letu 2017. Tožena stranka se ne more otresti odgovornosti za storjeno napako, s tem ko dolžnost preverjanja pravilnih informacij prelaga na tožnika. Izdaja posameznih dokumentov tožene stranke vpliva na višino pokojnine in na izpolnjevanje pogojev za pridobitev pokojnine, zato bi tožena stranka morala še s toliko večjo skrbnostjo izdajati dokumente in z gotovostjo jamčiti za točnost in pravilnost podatkov v njih. Vsekakor pa bi morala vsaj opozarjati na nepravilnost podatkov, ko le-te ugotovi in sanirati posledice ter nastalo škodo. Prav tako bi zaposleni pri toženi stranki morali posebej previdno vnašati podatke v matično evidenco, s katero se potem avtomatsko delajo določeni izračuni. Nikakor pa se tožena stranka ne more sklicevati na avtomatizem določenega programa, ko pa je rezultat, odvisen od njihovega vnosa podatkov. Tožena stranka bi morala poskrbeti, da so evidence usklajene ter da so vanje vpisani točni in ažurni podatki. Tožnik si je v zvezi z upokojevanjem oglašal tako pri avstrijskem nosilcu zavarovanja kot tudi pri toženi stranki in tudi pri delodajalcu. Najpomembneje pa je, da so mu tako pri toženi stranki kot pri avstrijskem nosilcu zavarovanja povedali, da zadevo urejajo sami med sabo ter da ga v tem postopku ne potrebujejo. V danem primeru so bili podatki tožene stranke napačni in so vplivali na izračun pokojninske dobe oziroma na višino izplačane pokojnine, zaradi česar je tožniku nastala škoda. Tožnik je bil prepričan, da bo tožena stranka avstrijskemu nosilcu zavarovanja sporočila točne podatke za izračun pokojnine. Tožena stranka pa je napačen izračun pokojninske dobe poslala direktno k avstrijskemu nosilcu zavarovanja, s čimer tožnik sploh ni bil seznanjen, niti ni vedel, ali sta si tožena stranka in avstrijski nosilec zavarovanja v vmesnem času izmenjevala še kakšne druge dokumente. Tožena stranka je v letu 2017 izdala informativni izračun o pokojninski dobi tožnika in navedla, da se ne uporablja v postopkih uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sedaj pa navaja nasprotno in sicer, da naj bi tožnik sam moral informacije predložiti avstrijskemu nosilcu zavarovanja. Z obrazcem E205 iz leta 2016 in iz leta 2019, ki je bil s strani tožene stranke direktno posredovan avstrijskemu nosilcu zavarovanja, pa tožnik sploh ni bil seznanjen. Sodba je prezrla tudi dopis tožene stranke z dne 6. 9. 2019, kjer je vodja oddelka za pokojninsko in invalidsko ter mednarodno zavarovanje A. A., Zavodu RS za zaposlovanje, Območna služba B. sporočil, da je bilo ugotovljeno, da je bila avstrijskemu nosilcu zavarovanja sporočena napačna pokojninska doba ter da tožniku to dejstvo ni bilo znano. Izpodbijana sodba tudi prezre izpoved priče A. A., da se podatki vedno preverjajo ter da bi moral referent po tem, ko je bila v letu 2017 ponovno izračunana pokojninska doba in je bil ugotovljen napačen oziroma drugačen izračun od prejšnjega, le-to sporočiti avstrijskemu nosilcu zavarovanja. Tako tudi ne morejo držati trditve izpodbijane sodbe, da toženi stranki ni moč očitati odstopanja od običajne metode dela in potrebne skrbnosti pri podajanju informacij. Gre zgolj za pavšalne navedbe, ki tekom postopka niso bile dokazane. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je tožnik pri avstrijskem nosilcu zavarovanja sam urejal zadeve oziroma jih je urejal s pomočjo svojega avstrijskega delodajalca (oziroma sindikata). Pri tem tožena stranka ni sodelovala in tudi ni mogla vedeti, kaj bo tožnik od avstrijskega nosilca zahteval ter kakšne pravice bo uveljavljal oziroma kako bo uredil svoj status. Tožnik se je tudi sam odločil za prekinitev delovnega razmerja in se z avstrijskim nosilcem zavarovanja dogovoril, da bo s 1. 12. 2017 šel na premostitveno oziroma čakajočo dobo ter da bo na tej podlagi zavarovan do 31. 5. 2019. Tožnik bi moral sam preveriti vse relevantne podatke in pravilnost dokumentacije, s katero je razpolagal avstrijski nosilec zavarovanja oziroma avstrijski delodajalec, saj tožena stranka zato nima nikakršnih pristojnosti in pooblastil. Tožnik je bil dolžan ob prejemu odločbe avstrijskega nosilca zavarovanja z dne 9. 8. 2019 podatke preveriti in takrat zoper izdano odločbo vložiti tožbo oziroma uveljavljati pravico iz pravnega pouka, v kolikor je menil, da je prišlo do odločitve organa na podlagi napačnih podatkov ter da je bila upoštevana napačna doba. Nesporno dejstvo je namreč, da je tožnik s pravilnim podatkom dobe, dosežene v Republiki Sloveniji razpolagal že avgusta 2017, medtem ko je vlogo za upokojitev, pri avstrijskem nosilcu zavarovanja podal 12. 2. 2019, avstrijski nosilec zavarovanja pa je o pravici odločil z odločbo z dne 9. 8. 2019. Tudi v kolikor je v času dogovarjanja (v letu 2017) imel avstrijski nosilec zavarovanja sporočeno (še) napačno slovensko dobo (16 let, 4 mesece, 15 dni), tožena stranka meni, da bi tožnik moral sam opozoriti svojega avstrijskega delodajalca (sindikat) oziroma avstrijskega nosilca zavarovanja, da tolikšne dobe v Republiki Sloveniji nima. Tožnik je namreč razpolagal s podatkom o "pravi" slovenski pokojninski dobi (15 let, 1 mesec in 11 dni), saj mu je bila le-ta posredovana s predhodno pisno informacijo z dne 28. 8. 2017. Tožnik bi tako lahko pri avstrijskem nosilcu zavarovanja ob vložitvi zahteve dne 12. 2. 2019 zahteval, da se pogoji ponovno preverijo oziroma da se po potrebi odjava oziroma prijava v zavarovanje datumsko spremeni. Obrazci, ki si jih medsebojno izmenjujejo nosilci zavarovanj različnih držav, niso dokončni in zavezujoči, saj se podatki nemalokrat popravljajo in spreminjajo, kar je bilo podano tudi v konkretnem primeru. V letu 2019 je bil tako avstrijskemu nosilcu zavarovanja posredovan nov obrazec z novimi (popravljenimi) podatki. V kolikor bi se tožnik pred nastopom premostitvene dobe (1. 12. 2017) oglasil pri avstrijskem nosilcu zavarovanja in tudi sam preveril podatke, do prekinitve delovnega razmerja in nato do odjave iz zavarovanja ne bi prišlo. Tudi sicer bi lahko tožnik s 1. 6. 2019 pridobil pravico do predčasne pokojnine v Avstriji, a tožnik tega ni želel, saj je hotel polno starostno pokojnino. Prav tako pa bi lahko tožnik po odločitvi avstrijskega nosilca zavarovanja ponovno sklenil delovno razmerje v Avstriji in bi lahko tudi na ta način zadevo "saniral". Tožena stranka potem, ko je bila 28. 8. 2017 tožniku izdana nova pisna informacija s pravilno slovensko dobo, ni bila dolžna te informacije ali podatka o (popravljeni) dobi sporočiti tudi avstrijskemu nosilcu zavarovanja, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Tožena stranka namreč takrat takšne zahteve od tujega nosilca zavarovanja ni prejela, tega tudi ni zahteval tožnik, ki je bil tedaj v Avstriji še zaposlen. Prav tako tudi referent tožene stranke ni bil dolžan preverjati in primerjati podatkov oziroma obrazcev za nazaj. V sistemu matične evidence zavarovancev je namreč šlo za avtomatski popravek dobe (brez štetja vojske) in ni šlo za ročni popravek podatkov. Referent tožene stranke tega "popravka" pri podaji informacij v letu 2017 ni mogel opaziti, niti takrat ni vedel, zakaj tožnik ponovno pisno informacijo o izpolnitvi pogojev sploh potrebuje. Takrat ni šlo za noben "mednarodni" postopek in izmenjavo podatkov s tujim nosilcem zavarovanja. Šlo je za podajo pisnega informativnega izračuna pogojev na zahtevo tožnika. Tudi tako ni šlo za postopek upokojevanja v Avstriji, da bi se tožena stranka morala v postopek na kakršenkoli način vključiti. Pritožbenih navedb tudi nista potrdili zaslišani priči kot to v pritožbi poskuša prikazati tožnik. Skrbnost je bila torej na strani tožnika, kar sta potrdili tako priča C. C. kot tudi priča A. A. Tožnik bi namreč moral že v letu 2015 sam opaziti, da je doba napačno izračunana, saj je vedel, da je služil vojaški rok in da sistem matične evidence napake sam ni mogel zaznati, saj je bila v primeru tožnika vpisana neprekinjena doba. V kolikor bi tožnik na navedeno opozoril, bi tožena stranka omenjeno že tedaj preverila, kot je to izpovedala zaslišana priča A. A., in sicer da se podatki "načeloma preverijo", vendar ker v konkretnem primeru sistem napake ni zaznal, tožnik pa tudi ni na nič opozoril, preverjanja podatkov glede dobe v letu 2015 ni bilo. Tožena stranka tudi ni razpolagala ne z delovno ne z vojaško knjižico. Kako naj bi torej vedela, da podatki glede dobe v matični evidenci zavarovancu v letu 2015 niso bili pravilni. Glede pritožbenih navedb, da bi moral referent popravek sporočiti avstrijskemu nosilcu zavarovanja, pa tožena stranka opozarja, da je priča A. A. izpovedala, da bi referent to moral storiti, če bi ugotovil, da gre za napačne podatke. V konkretnem primeru do tega ni prišlo. V letu 2017 je namreč ugotovil, da je bila v pisni informaciji upoštevana druga (popravljena) doba, pri čemer pa ni bil dolžan preverjati obrazcev za nazaj. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je bil odškodninski zahtevek tožnika pravilno zavrnjen, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja tožene stranke. Protipravnost ravnanja naj bi bila v tem, ker tožena stranka avstrijskemu nosilcu obveznega pokojninskega zavarovanja ni sporočila pravilnih podatkov o doseženi pokojninski dobi v Republiki Sloveniji. Posledično naj bi tožniku zaradi tega nastala premoženjska škoda v višini 11.786,46 EUR.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, ki določa, da tožena stranka odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju, ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Navedena določba odkazuje na uporabo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)3 in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Kot to pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, morajo biti skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ izpolnjene kumulativno predpisane 4 predpostavke in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri predpostavke niso izpolnjene sočasno, odškodninska odgovornost ni podana. Prav tako prvostopenjsko sodišče ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso4 pravilno pojasnjuje, da mora biti za odškodninsko odgovornost toženega zavoda ravnanje zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njihovega ravnanja izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno in bi torej moralo odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku 13. 2. 2015 izdala predhodno pisno informacijo o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine ter 14. 2. 2015 tudi informacijo o pričakovani višini starostne pokojnine. Iz informacije izhaja, da naj bi tožnikova pokojninska doba brez dokupa znašala 16 let, 4 mesece in 15 dni. Navedeni podatek je bil na obrazcu E205, dne 22. 11. 2016 posredovan tudi avstrijskemu nosilcu pokojninskega zavarovanja. Kasneje se je izkazalo, da so navedeni podatki nepravilni. Ko je tožnik 9. 1. 2017 ponovno vložil zahtevo za predhodno pisno informacijo je bilo ugotovljeno, da se prekrivata delovna doba in pa obdobje, ko je tožnik služil vojaški rok, to je čas od 26. 2. 1976 do 13. 5. 1977. Iz pisne informacije z dne 28. 8. 2017, ki je bila posredovana tožniku izhaja, da tožnikova pokojninska doba pravilno znaša 15 let, 1 mesec in 11 dni. Na zaprosilo avstrijskega nosilca zavarovanja je bilo z obrazcem E205 SI z dne 4. 3. 2019 temu organu posredovana informacija, da ima tožnik 15 let, 1 mesec in 10 dni pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Že pred tem je avstrijski nosilec tožniku na njegovo zahtevo z dne 15. 9. 2016, dne 25. 7. 2017 sporočil, da bo tožnik pogoje za upokojitev zaradi težaškega dela izpolnil 1. 6. 2019. Očitno so bili torej upoštevani napačni podatki o pokojninski dobi, dopolnjeni v Republiki Sloveniji, torej 16 let, 4 mesece in 15 dni. Tožnik je 1. 12. 2017 uveljavljal premostitveno oziroma čakajočo dobo ter mu je s tem v zvezi tudi prenehalo zavarovanje.

9. Ključno v tej zadevi je, da je tožena stranka pri posredovanju prve informacije 13. 2. 2015 oziroma 14. 2. 2015 razpolagala s podatki, razvidnimi iz matične evidence zavarovancev. V tej evidenci je prišlo do prekrivanja delovne dobe in pa obdobja, ko je bil tožnik na služenju vojaškega roka. Podatek o služenju vojaškega roka očitno referentu ni bil znan, tožnik pa se nanj tudi ni skliceval. Ker gre za predhodno pisno informacijo, bi lahko tudi tožnik sam ustrezno odreagiral in opozoril toženo stranko na nepravilne podatke v matični evidenci zavarovancu. Ker tožena stranka ni zaznala napake, je na zahtevo avstrijskega nosilca zavarovanja le temu na obrazcu E205 posredovala napačen podatek o dopolnjeni pokojninski dobi tožnika v Republiki Sloveniji. Napaka je bila ugotovljena šele kasneje, ko je tožnik ponovno uveljavljal informativni izračun, kdaj bo izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojninske v Republiki Sloveniji. Tedaj je uveljavljal tudi upoštevanje vojaškega roka, s tem da je toženi stranki sporočil, da je služil vojaški rok od 26. 2. 1976 do 13. 5. 1977. Tožena stranka je torej šele na podlagi omenjene informacije ugotovila napako pri izračunu pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji in tožniku 28. 8. 2017 sporočila pravilen podatek, torej da je v Republiki Sloveniji dopolnil 15 let, 1 mesec in 11 dni pokojninske dobe. Na zaprosilo avstrijskega nosilca zavarovanja je bil ta podatek sporočen tudi navedenemu nosilcu in sicer dne 24. 5. 2019. 10. Glede vodenja podatkov v matični evidenci zavarovanec je tožena stranka odvisna od podatkov, ki jih ji sporočijo zavezanci za posredovanje podatkov. S podatkom, kdaj je tožnik služil vojaški rok, tožena stranka očitno ni razpolagala. To pa je vodilo k napačni ugotovitvi tožnikove pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Tožnik je dobil pisno informacijo in bi enako kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik lahko odreagiral in toženo stranko opozoril na napako. Tega pa ni storil. Tudi kasneje, ko mu je bila izdana nova pisna informacija, ni opozoril avstrijskega nosilca zavarovanja o predhodno sporočenem napačnem podatku glede dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji. Torej tudi če ni tožena stranka avstrijskemu nosilcu zavarovanja, po ugotovitvi napake, posredovala popravljene podatke, to še ne pomeni, da gre za ravnanje, ki bi kazalo na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava oziroma da bi bilo ravnanje tožene stranke oziroma referentov, ki so vodili postopek, samovoljno oziroma arbitrarno. Tožena stranka namreč ni bila seznanjena s samim postopkom, ki ga je tožnik vodil pri avstrijskem nosilcu zavarovanja. Glede sporočanja podatkov pa je bila vezana na morebitna zaprosila omenjenega organa o doseženi pokojninski dobi v Republiki Sloveniji. Ko je dobila zaprosilo, je avstrijskemu nosilcu zavarovanja tudi sporočila pravilne podatke. Tožnik pa je že vse od 28. 8. 2017 dalje vedel, koliko dejansko znaša dopolnjena pokojninska doba v Republiki Sloveniji, vendar očitno niti tožene stranke ni obvestil, da pri avstrijskem nosilcu zavarovanja poteka postopek glede njegove upokojitve in da naj tožena stranka temu organu posreduje pravilne podatke, niti sam avstrijskega nosilca zavarovanja ni opozoril, koliko znaša njegova dejansko dopolnjena pokojninska doba v Republiki Sloveniji.

11. Glede na navedeno, tudi po stališču pritožbenega sodišča, toženi stranki ni mogoče očitati krivdnega ravnanja in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Glede pritožbenih navedb v zvezi z izpovedbo zaslišanih prič, kako naj bi ravnali v primeru, ko se ugotovi napaka, pa pritožbeno sodišče poudarja, da če bi bili s strani tožnika seznanjeni o teku postopka v Republiki Avstriji bi referent, kot to izhaja tudi iz njegove izpovedbe, o pravilni pokojninski dobi obvestil avstrijskega nosilca zavarovanja. Nenazadnje pritožbeno sodišče še opozarja na ravnanje tožene stranke, ki je potem, ko je ugotovila napako, tožniku tudi z ustreznimi nasveti pomagala, da se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in tam prejemal nadomestilo ter da mu je posledično tudi tekla pokojninska doba.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Glej Psp 443/2013, Psp 323/2017, Psp 184/2020, Psp 37/2018.