Jedro

Invalid je v času čakanja na delo lahko poklican le na delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti glede na odločbo ZPIZ. Če mu je odrejeno delo, ki ne ustrezna njegovi zdravstveni zmožnosti, pa tako delo odkloni, mu delovno razmerje ne more zakonito prenehati iz razloga po 6. točki 100. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 16.4.1998, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 15.9.1998 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nazaj od 16.9.1998 dalje, ga poklicati na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo izplačati nadomestilo plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila ter mu priznati druge pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imel, če bi delal, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sklep direktorja tožene stranke z dne 16.4.1998, na podlagi katerega je tožniku dne 31.3.1998 prenehalo delovno razmerje oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka upoštevala odločbo ZPIZ Slovenije z dne 1.8.1997 in tožnika s sklepom 1.12.1997 prerazporedila na dela in naloge varnostnika. Iz organizacijskih razlogov na strani tožene stranke, tožnik ni mogel takoj po prerazporeditvi začeti s svojim delom, zato je tožena stranka izdala dne 23.2.1998 odločbo, v kateri je odločila, da tožnik nastopi čakanje na delo na domu dne 24.2.1998, hkrati pa je odločila, da se mora, v kolikor nastane potreba po njegovem delu, javiti na delo v roku 24 ur po prejemu pisnega obvestila. Tako je bil pozvan na delo in mu je bilo dne 30.3.1998 odrejeno delo čiščenje in pospravljanje brežin okrog stavbe tožene stranke, kar je tožnik zavrnil, navajajoč, da dela ne zmore opraviti. V zvezi z zdravstveno sposobnostjo tožnika se je sodišče oprlo na mnenje lečečega zdravnika in izvedensko mnenje specialista medicine dela. Tožena stranka meni, da se sodišče ne bi smelo oprijeti na mnenje lečečega zdravnika, saj obstoja med tožnikom in njim zaupno razmerje in bi v koliko bi le-ta podal izjavo, da je bilo odrejeno delo primerno, porušil to razmerje. Zaradi obstoja kolizije interesov sodišče ne bi smelo zaslišati lečečega zdravnika kot pričo in upoštevati njegovih izpovedb. Izvedenec medicine dela A. Č. pa je pojem čista delovna atmosfera razumel napačno, ker je menil, da delo na odprtem ne ustreza standardu vsebovanem v tem pojmu. Atmosfersko onesnaženje je prisotno povsod, tako v zaprtih prostorih kot na odprtem in se mu ni mogoče izogniti, lokalno onesnaženje pa je bilo zaradi barvanja na delu delovnega prostora minimalno in zanemarljivo. Meni tudi, da je izvedensko mnenje samo s seboj v nasprotju. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se mnenji izvedenca in lečečega zdravnika ne razlikujeta, saj je izvedenec kategorično izjavil, da tožnik ni bil zmožen opravljati odrejenega dela, ker delo ni bilo v čisti delovni atmosferi, lečeči zdravnik pa, da ni zmogel opraviti dela, ker se mu zmanjšuje kapaciteta pljuč zaradi težav s hrbtenico in zaradi neravnega terena. Tožena stranka tudi meni, da bi tožnik, v kolikor ni hotel opraviti dela čiščenje brežin, ki ga je odredil direktor, moral ostati v prostorih tožene stranke dokler se mu ne bi dalo drugo delo ali se mu ne bi ponovno izdala nova odločba za čakanje na delo doma.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi 6. tč. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik utemeljeno odklonil opravljanje del čiščenja okolice, katera mu je odredil direktor tožene stranke v času, ko je bil poslan na čakanje na delo domov. Zaradi omejene zdravstvene sposobnosti tožnika, ki je bil invalid III. kategorije, je bil predhodno prerazporejen na delovno mesto varnostnika, ki pa ga, kot navaja tudi tožena stranka, dejansko sploh ni začel opravljati, temveč je bil na čakanju na delu doma. V času čakanja je bil pozvan na delo čiščenja okolice.

Za ugotovitev zdravstvene sposobnosti tožnika je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnikovega lečečega zdravnika in postavilo izvedenca medicine dela. Lečeči zdravnik je izpovedal, da tožnik ni bil sposoben za opravljanje odrejenega mu dela, prav tako pa to izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicine dela.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta mnenji neskladni in da sodišče ne bi smelo zaslišati lečečega zdravnika tožnika. Pričanje ureja ZPP v členih 229 do 242. V 230. členu je določeno kdo ne sme biti priča in iz določb navedenega člena ne izhaja, da lečeči zdravnik ne bi smel biti zaslišan kot priča. Po določbi 231. člena ZPP pa zdravnik lahko odkloni pričanje o vprašanjih, ki jih mora ohraniti kot tajnost, vendar je to določeno kot benificija za pričo, da je sodišče zaradi odklonitve odgovora na določena vprašanja, ne more kaznovati. Nikakor pa to ne pomeni, da lečeči zdravnik ne bi smel biti zaslišan kot priča v zvezi z zdravstvenim stanjem svojega pacienta.

Neutemeljeni so pritožbeni razlogi, da mnenji lečečega zdravnika in izvedenca medicine dela nista skladni, saj iz obeh izhaja, da je imel tožnik zdravstvene težave z dihanjem, zaradi česar je bilo pomembno okolje, v katerem je opravljal delo. Neresno pa je pritožbeno navajanje, da je izvedenec medicine dela napačno razumel pojem čista delovna atmosfera. Izvedenec je namreč povsem jasno povedal, zakaj delovna atmosfera, v kateri bi moral tožnik delati, ni bila ustrezna. Neustrezna delovna atmosfera pa je bila kontraindikacija za opravljanje dela zaradi tožnikovih problemov s pljuči, saj je njegov lečeči zdravnik izpovedal, da je imel zmanjšano kapaciteto pljuč. Prav tako je logično, da tožnik zaradi zmanjšane kapacitete pljuč ni mogel delati na brežini, saj delo v sklonjenem položaju še zmanjšuje kapaciteto pljuč, zato so pritožbene navedbe o nasprotujočih si mnenjih zdravnikov neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik moral čakati v prostorih tožene stranke, da bi mu tožena stranka odredila drugo delo ali mu izdala nov sklep o čakanju na delo. Tožnik je bil namreč kot invalid razporejen na čakanje na delo na domu brez časovne omejitve iz razloga, ker mu tožena stranka ni mogla zagotoviti opravljanje ustreznega dela, na katerega je bil razporejen, to je del in nalog varnostnika. Zato ni bila potrebna izdaja nobene nove odločbe. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je invalid, ki je na čakanju na delo zaradi zagotovitve ustreznega dela glede na njegovo invalidnost, lahko v času tega čakanja razporejen le na delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, glede na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker sta tako lečeči zdravnik, kot izvedenec medicine dela, ugotovila, da tožnik ni bil sposoben za opravljanje dela, ki ga je odklonil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.