Jedro

V tej zadevi je bila družba D. d.o.o. iz sodnega registra na Hrvaškem izbrisana že 11. 12. 2015 (objava sklepa 12. 12. 2015), to pomeni, da je bilo že uvodno ravnanje (podaja ponudbe oziroma predračuna za izvedena dela) izvedena s strani neobstoječe družbe, kar pomeni, da v njenem imenu D. S. kot (bivši) zakoniti zastopnik ni mogel izraziti volje družbe za prevzem spornega posla pri toženi stranki in terjatev niti ni mogla nastati že neobstoječi družbi D. d.o.o. V takem primeru nadalje ni moglo priti do nikakršnega prenosa premoženja družbe (ker to ni obstajalo) na družbenika D. S. in nadalje na tožečo stranko kot kasneje ustanovljeno pravno osebo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94055/2016 z dne 20. 9. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); tožeči stranki je naložilo v plačilo 981,22 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev pravice do enakega varstva pravic strank iz 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje tožeči stranki naj ne bi dalo možnosti soočenja med njenim zakonitim zastopnikom in pričo M. K. Tožeča stranka je imela v postopku pooblaščenca, ki je imel na naroku dne 7. 9. 2018 možnost postavljati vprašanja priči M. K. Pravdna dejanja pooblaščenca imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člena ZPP). S tem je bila tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka. Tožeča stranka pa ne konkretizira, v čem naj bi soočenje med njenim zakonitim zastopnikom prispevalo k drugačni odločitvi. Med strankama ni sporno, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke (ki v času izvedbe del na plovilu tožene stranke še ni obstajala) dela na plovilu tožene stranke fizično izvajal, sporno je vprašanje pravnega nasledstva med družbo D. d. o. o. in tožečo stranko. Pri tem pa gre za pravno vprašanje, za katerega zaslišanje (v konkretnem primeru soočenje) prič ni primeren dokaz. Ob tem višje sodišče še dodaja, da na naroku tožeča stranka po opravljenem zaslišanju priče M. K. niti ni vztrajala pri njegovem soočenju z zakonitim zastopnikom tožeče stranke.

6. Prav tako nista podani absolutno bistveni kršitvi iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba po presoji sodišča prve stopnje vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Drugačna dokazna ocena listine o plačilu dela opravljenih storitev z dne 20. 4. 2016 ne pomeni protispisnosti, temveč gre za nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Ne drži pritožbena navedba, da so pogovori o izvedbi spornega posla med D. S. in M. K. kot pooblaščeno osebo tožene stranke tekli že leta 2015. Še v dopolnitvi tožbe je tožeča stranka izrecno navedla, da je bil kontakt med D. S. in toženo stranko preko M. K. v zvezi s konkretnim poslom navezan šele v januarju 2016 (tč.1, str. 1 vloge z dne 15. 12. 2016), šele v kasnejši fazi postopka pa je navedla, da je bil kontakt s toženo stranko (preko M. K.) v zvezi s konkretnim poslom vzpostavljen že v letu 2015. Da bi bil kontakt v zvezi s spornim poslom izveden že v letu 2015, je tožena stranka izrecno prerekala, tega pa nista potrdila niti njen zakoniti zastopnik niti priča M. K. Upoštevajoč vse navedeno višje sodišče zaključuje, da podana pritožbena navedba ni resnična in je prilagojena potrebam pritožbe.

8. Prav tako ne drži, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka opravile vtoževane storitve, niti da razlikovanje med tem, ali jih je opravila pravna oseba ali njen ustanovitelj D. S., ni bistveno. Tožena stranka v postopku ves čas prereka, da bi tožeča stranka (pravna oseba s sedežem v Bolgariji, ustanovljena 26. 5. 2019) opravila kakršnekoli storitve za toženo stranko, zato nedvomno ni resnična navedba, da je obstoj izvedenih del tožeče stranke nesporen. Glede na izvedbo del na plovilu tožene stranke v času pred ustanovitvijo tožene stranke je bistveno (pravno) vprašanje obravnavane zadeve, ali je tožeča stranka pravni naslednik družbe D. d. o. o. in na tej podlagi upnik terjatve za plačilo opravljenih del na plovilu tožene stranke. Zato je nedvomno pomembno razlikovati med tem, ali je kot izvajalca storitev v razmerju do tožene stranke šteti D. S., tožečo stranko ali družbo D. d. o. o. Upoštevaje vse navedeno tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na načelo enakovrednosti dajatev iz 8. člena Obligacijskega zakonika – OZ oziroma načelo izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ. Glede na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pravni naslednik družbe D. d. o. o., medsebojnih dajatev oziroma obveznosti med pravdnima strankama ni, zato tudi ni mogoča primerjava enakovrednosti medsebojnih dajatev niti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke ne zavezuje načelo izpolnitve obveznosti. Iz istega razloga, torej neobstoja medsebojnih obveznosti, tožeča stranka ne more uspeti niti z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve tožene stranke, saj zaradi neobstoječega medsebojnega razmerja tožena stranka ni mogla biti obogatena v razmerju do tožeče stranke.

9. Ni pravilno niti materialnopravno naziranje tožeče stranke, da je tožbeni zahtevek utemeljen po določbi 629. člena OZ, ki podjemniku omogoča opravo podjema po drugem izvajalcu. Storitve, ki jih tožeča stranka navaja, so bile opravljene pred ustanovitvijo tožeče stranke dne 26. 5. 2016. To pomeni, da tožeča stranka že pojmovno ni mogla dela izvesti po drugem izvajalcu, saj ni bila zmožna izraziti volje za sklenitev podizvajalske pogodbe z D. S. Niso pa podani niti pogoji za uporabo določbe 631. člena OZ, ki dopuščajo neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika, ker tožeča stranka ni izvedla nobenih storitev za naročnika; te so bile izvedene pred njeno ustanovitvijo. Posledično ji torej nedvomno ne gre priznati položaja podizvajalca.

10. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so potrdilo z dne 9. 4. 2016, potrdilo z dne 28. 4. 2016 in pogodba o asignaciji z dne 4. 10. 2016 brez dokazne vrednosti za obravnavano zadevo. Sodišče prve stopnje se je pri presoji njihove verodostojnosti oprlo na dejstvo, da so datirane na čas po izbrisu družbe D. d. o. o. iz sodnega registra, kar pomeni, da pogodbe z neobstoječo stranko niso mogle biti veljavno sklenjene.

11. Nobena od odločb Vrhovnega sodišča RS niti odločba Višjega sodišča v Mariboru, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso primerljive z obravnavano zadevo. V tej zadevi je bila družba D. d. o. o. iz sodnega registra na Hrvaškem izbrisana že 11. 12. 2015 (objava sklepa 12. 12. 2015), to pomeni, da je bilo že uvodno ravnanje (podaja ponudbe oziroma predračuna za izvedena dela) izvedena s strani neobstoječe družbe, kar pomeni, da v njenem imenu D. S. kot (bivši) zakoniti zastopnik ni mogel izraziti volje družbe za prevzem spornega posla pri toženi stranki in terjatev niti ni mogla nastati že neobstoječi družbi D. d. o. o. V takem primeru nadalje ni moglo priti do nikakršnega prenosa premoženja družbe (ker to ni obstajalo) na družbenika D. S. in nadalje na tožečo stranko kot kasneje ustanovljeno pravno osebo (13. točka obrazložitve). Obrazložitev sodišča prve stopnje glede neobstoječe aktivne legitimacije tožeče stranke je jasna, prepričljiva in izčrpno obrazložena, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje.

12. Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče, upoštevajoč razloge za neutemeljenost pritožbe glede glavne terjatve, soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbi.