Jedro

Pravni interes pri ugotovitveni tožbi je podan, kadar je tožnik glede svojega pravnega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odstranjena. Za razsojeno stvar gre, kadar sta razsojena zadeva in obravnavana zadeva identični v naslednjih elementih: identičnost strank, identičnost zahtevka in identičnost dejanske podlage tožbenega zahtevka. Kadar tožnik na novo uveljavlja lastniški oz. solastniški delež na celotni stvari, so solastniki te stvari nujni sosporniki na toženi strani.

Izrek

1. Pritožbi se u g o d i in se izpodbijana sodba: - v točki 1 (glede ugotovitve, da je tožena stranka v skladu s pravnomočno sodbo dolžna tožniku priznati solastni delež na nepremičnini v obsegu 7/10) r a z v e l j a v i in se tožba v tem delu z a v r ž e ; ter - v točkah 2 in 3 (glede izstavitve zemljiškoknjižne listine, ter odločbe o pravdnih stroških) r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje. 2. O stroških odgovora na pritožbo bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožnika in ugotovilo, da so toženci dolžni priznati, da je tožnik po pravnomočni sodbi do 7/10 solastnik stanovanjske hiše D. v. ... na parc. št. ... vl.št. ... k.o. ... (točka 1 izreka) in tožencem naložilo, da tožniku izstavijo temu ustrezno zemljiškoknjižno listino, primerno za odpis parc. št. ... iz vl. št. ... in vpis te parcele v novo vl. št. z vknjižbo solastnega deleža 7/10 za tožnika (točka 2 izreka). Odločilo je še, da so toženci dolžni tožniku povrniti 241.390,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi obrestmi. Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge. Navajala je, da so že v izreku podane bistvene kršitve določbe Zakona o pravdnem postopku. Zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka dolžna priznati pravnomočno sodbo, ni smiseln. Če bi to bilo res, pravda sploh ne bi bila potrebna, ker bi lahko tožeča stranka sodbo sprovedla v izvršbi. Sodišče poleg tega ne more odločati dvakrat o isti stvari. Sodišče je odločilo o stvari, ki je delno že pravnomočno odločena, delno pa še ni in v tem obsegu bi moralo sodišče opraviti novo dokazno oceno vseh dokazov. V delu, kjer sodba nalaga toženi stranki izstavitev zemljiškoknjižne listine, ni izvršljiva, ker ni mogoče odpisati parcele v novo vložno številko in vpisati solastninsko pravico le do 7/10, za ostale 3/10 pa nič. Hiša in funkcionalno zemljišče predstavljata celoto, zato bi se moralo odmeriti še funkcionalno zemljišče, solastninski deleži pa ugotoviti od celotne vrednosti. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče pritožbo zavrne. Pritožba je utemeljena. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so toženci dolžni priznati, da je tožnik po pravnomočni sodbi do 7/10 solastnik stanovanjske hiše, res ni postavljen v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku. Pogosto je zahtevek ugotovitvene tožbe formuliran tudi tako, da je postavljen v obliki dajatvene tožbe, t.j. da je tožena stranka dolžna nekaj priznati. Takšen zahtevek pa je dajatven le po obliki, v resnici pa gre za ugotovitveni zahtevek. Zakon o pravdnem postopku, ZPP/77, v 187.členu določa, da lahko tožnik s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oz. nepristnost kakšne listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oz. nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Ugotovitvena tožba je torej dopustna samo, če ima tožnik pravni interes po ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja. Pravni interes po ugotovitvi je posebna, izrecno predpisana predpostavka za dopustnost te tožbe. Če ni podana, je tožba nedopustna in se zavrže. Pravni interes pa je podan, kadar je tožnik glede svojega pravnega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odstranjena. V konkretnem primeru zahteva tožnik ugotovitev obstoja določene pravice, glede katere ne le, da ni negotov, temveč je celo že bilo pravnomočno odločeno s sodbo, na katero se tožnik v zahtevku dodatno sklicuje. Torej nima pravnega interesa za to, da od sodišča zahteva ugotovitev, da je kdorkoli dolžan priznati nekaj, o čemer je bilo že pravnomočno razsojeno. V tem primeru torej ni pomembno, če je tožena stranka morebiti sodelovala v prejšnjem postopku, katerega rezultat je citirana pravnomočna sodba. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da tako postavljen zahtevek ni smiselen. Ko je sodišče kljub temu vsebinsko odločalo o njem, je nepravilno uporabilo določbo 187.člena ZPP, zaradi česar je sodba v tem delu nezakonita (1.odstavek 354.člena ZPP/77). Sodišče druge stopnje je sodbo v tem obsegu razveljavilo, tožbo pa zavrglo, prav tako v delu glede napačno postavljenega ugotovitvenega zahtevka (369.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Tudi drugi zahtevek tožnika ni postavljen povsem korektno, ker ne upošteva dejstva, da se opravi vpis v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti, kadar je podlaga za vpis pravnomočna odločba, s katero sodišče odloči o pravicah na nepremičnini (1.točka 2.odstavka 68.člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK). Ker pa je v njem zajet zahtevek po ugotovitvi obstoja zatrjevane solastninske pravice, ga je moralo sodišče obravnavati in o njem odločiti. Tu je potrebno še dodati, da ne gre za identičen zahtevek z zgoraj opisanim ugotovitvenem zahtevkom, o katerem je sodišče druge stopnje odločilo, da ga je potrebno zavreči. Zahtevka se namreč med seboj bistveno razlikujeta po časovnem momentu. Prvi zahtevek meri na ugotovitev, da je tožnik solastnik nepremičnin, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Temeljnega oz. Višjega sodišča v Celju s sodbo dne 17.9.1987 in torej z ozirom na takratne okoliščine. Drugi zahtevek pa ni več časovno posebej opredeljen, torej mora sodišče o njem odločati tako, da upošteva vse okoliščine, ki obstojijo v trenutku zaključka obravnavanja, ki je navadno tudi čas izdaje sodbe (v konkretnem primeru torej na dan 29.6.1999). Nadaljnja obrazložitev pa ni mogoča brez kratke obnove dejanskega stanja, ki je med strankami nesporno: - nepremičnina vl.št. ... k.o. ... je sestavljena iz dveh parcel: travnika (parc.št. ...) in stanovanjske hiše s stavbiščem (parc.št. ...).; - s pravnomočno sodbo z dne 17.9.1987, opr.št. P 218/85, v zv. s sodbo višjega sodišča je bilo ugotovljeno, da je tožnik F. V. do 7/10 solastnik parcele št. ... - stanovanjske hiše, toženim strankam M. V., R. H. in R. V. pa je bila naložena izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Revizijo toženih strank je Vrhovno sodišče RS zavrnilo dne 8.12.1988; - dne 21.2.1989 je sodišče odredilo izbris prepovedi odtujitve in obremenitve pri nepremičnini vl.št.... v zemljiški knjigi, ker je bil pravdni postopek pravnomočno končan; - dne 13.10.1989 je bil v zemljiški knjigi opravljen vpis, s katerim so se spremenili solastniki kakor tudi njihovi solastninski deleži pri nepremičnini vl.št. ... Vpis je bil izvršen na podlagi izročilne pogodbe, s katero je R. V. svoj solastninski delež prenesla na M. V. (ki je že prej bil solastnik) in na A. V. (ki je s tem postala nova solastnica); - dne 27.10.1989 je sodišče s sklepom o izvršbi ugodilo tožniku, ki je zahteval prisilni odpis parc.št.... v novo vložno številko, kjer bi se na podlagi sodbe vpisala njegova solastninska pravica do 7/10. Vendar je bil sklep razveljavljen, izvršba pa ustavljena, ker vpis ni bil izvršljiv. Sodba sama namreč ni nudila podlage za vpis solastninskih deležev ostalih solastnikov, poleg tega pa so se slednji še zamenjali in niso bili več isti kot ob izdaji sodbe, ki jo je uveljavljal tožnik v predlogu; - zato je tožnik dne 5.8.1996 še enkrat vložil tožbo zaradi uveljavitve svojega solastninskega deleža, le da tokrat proti M. V. (solastniku do 4/8), R. V. (solastnici do 1/8) in A. V. (solastnici do 3/8). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik do 7/10 solastnik sporne nepremičnine in toženi stranki naložilo izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče druge stopnje pa je moralo najprej presoditi, ali ni sodišče prve stopnje odločalo o zadevi, ki je "res iudicata", torej že razsojena. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (2.odstavek 333.člena ZPP/77). V tej določbi je izražen institut t.i. materialne pravnomočnosti, ki pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodbe, za sodišče pa prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. Za razsojeno stvar gre, kadar sta razsojena zadeva in obravnavana zadeva identični v naslednjih elementih: - identičnost strank, - identičnost zahtevka, - identičnost dejanske podlage tožbenega zahtevka. V konkretni zadevi je identičnost podana pri vsebini tožbenega zahtevka. Tako v prejšnji kot v tekoči pravdi se zahteva uveljavitev do 7/10 solastninske pravice tožnika na nepremičnini parc.št. .... V obeh primerih je tožnik ponudil tudi enako utemeljitev zahtevka, to je pridobitev solastninske pravice zaradi vlaganj v nepremičnino. Po presoji sodišča druge stopnje pa identičnost ni podana glede strank postopka in sicer na toženi strani. To je očitno upoštevalo že sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo, da je bilo sicer res že enkrat razsojeno o tožnikovemu zahtevku, a da meni, da ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, ker se je ena oseba na strani tožene stranke spremenila, poleg tega pa so se spremenili tudi solastninski deleži na sporni nepremičnini. Pri vprašanju, ali gre za identičnost strank ali ne, pa je treba razčistiti, ali so toženci, ki so gotovo materialni sosporniki, ker so glede na sporni predmet v pravni skupnosti (1.točka 1.odstavka 196.člena ZPP), navadni, enotni ali celo nujni sosporniki. V pravni teoriji in praksi sodišč obstojijo o tem različna stališča, če gre za primer, da je toženih več solastnikov: - da celo niso enotni, ker lahko vsak s svojim deležem prosto razpolaga, torej tudi tedaj, ko je v vlogi tožene stranke, kar bi po pravilih pravdnega postopka lahko pripeljalo do različnih odločitev za vsakega posameznika na toženi strani; - drugo mnenje je, da so enotni, če nekdo zahteva ugotovitev, da je on lastnik oz. solastnik stvari, ker mu morajo to potem priznati vsi in ne le nekateri. To mnenje nekateri še nadgrajujejo z opombo, da pa tožniku ni treba v tožbi zajeti vseh solastnikov in da lahko toži tudi samo nekatere, vendar pa mu bo potem sodišče le sorazmerno ugodilo, če bo svoj zahtevek utemeljil; - ostali pa menijo, da ne le, da so enotni, temveč so celo nujni, če gre za ugotavljanje novih solastniških odnosov in nato tudi višine na novo opredeljenih solastniških deležev posameznih solastnikov na določeni nepremičnini. Gre za materialnopravno vprašanje, katerega rešitev je odvisna od okoliščin vsakega primera, predvsem pa od tožbene podlage. Po presoji sodišča druge stopnje gre v konkretnem primeru za enotne sospornike, vsaj v tem pogledu, da so vsi solastniki novemu solastniku dolžni priznati obstoj solastninske pravice, če jo ta utemelji, ne glede na to, ali s tožbo zajame vse solastnike ali ne. Toda s tem je povezana tudi njihova dolžnost, da mu v sorazmernem obsegu dopustijo izvajanje upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Če bi tožnik tožbo uperil npr. le proti enemu solastniku in tožbeni zahtevek tudi utemeljil, bi v nasprotnem primeru še vedno obstajala nevarnost, da bi ostali solastniki novemu ne priznavali upravičenj z izgovorom, da njih sodba, izdana v postopku v katerem niso sodelovali, ne veže. V naravi bi bila formalno ugotovljena pravica negirana v bistvenem delu, ker tožnik stvari ne bi mogel posedovati in je uporabljati. Nemalokrat dosedaj je bilo v zvezi s tem poudarjeno, da je posledica enotnega sosporništva ta, da pravnomočnost sodbe, izrečene zoper enega sospornika, učinkuje tudi zoper ostale, čeprav niso bili istočasno zajeti s tožbo. Gre za raztegnitev subjektivnih meja pravnomočnosti v težnji enotne rešitve spora za vse sospornike. Negativni vidik take ureditve pa je v tem, da gre pri tistih potencialnih sospornikih, ki niso sodelovali v pravdi, za kršitev načela kontradiktornosti. Toda v konkretnem primeru je edina prava rešitev ta, da se tožence obravnava kot nujne sospornike, kar pomeni, da mora tožnik v tožbi zajeti vse potencialne sospornike, ker v nasprotnem primeru ni tožil prave stranke. Pri skupni lastnini deleži niso vnaprej določeni, pri solastnini pa je del vsakega izmed solastnikov določen v sorazmerju s celoto (idealni del). V konkretni zadevi pa gre za primer, ko že zaradi zahtevka "novega" solastnika ne moremo več govoriti o deležih, ki so določeni v sorazmerju s celoto, ampak je položaj podoben skupni lastnini. Poleg tega odgovor na vprašanje, koliko je posamezen toženec dolžan izpolniti (odstopiti) tožniku, ni odvisen zgolj od njunega razmerja, temveč od razmerij (deležev) vseh solastnikov skupaj. Sodba namreč ne sme spreminjati oz. posegati v tista razmerja med prvotnimi solastniki, za katera bi se med obravnavanjem ugotovilo, da so pravilna (kar bi se moralo v pravdi rešiti kot predhodno vprašanje). Dodaten argument k nujnem sosporništvu na toženi strani je dejstvo, da tožnik kot "tretji" oz. "zunanji" uveljavlja solastninski delež v sorazmerju do celotne stvari, kar pomeni, da so deleži solastnikov vse do ugotovitve njihovega števila in velikosti nedoločeni. Vsi solastniki so v nedeljivi skupnosti in kot taki nujni sosporniki. Z nedoločenim deležem pa posamezniku ni omogočeno razpolaganje. Ker gre torej na toženi strani za nujne sospornike, v tekoči pravdi nastopa druga pravdna stranka, proti kateri tožnik še ni uveljavljal zahtevka in je torej sodišče o zahtevku dolžno odločiti. Sodišče prve stopnje se je prav tako postavilo na takšno stališče ter pravilno presodilo, da ne gre za že razsojeno stvar, niti deloma. Pritožba pa je utemeljena zato, ker ima prav v delu, kjer trdi, da v izpodbijani sodbi manjkajo bistveni razlogi za izrečeno razsodbo. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo tako, kakor da je tožniku ugodilo zgolj iz razloga, ker je bilo o njegovem zahtevku enkrat že tako odločeno in se je na to sodbo tudi sklicevalo. Vendar tožnikov zahtevek ni identičen s tistim, o katerem je že bilo razsojeno. Obrazloženo je že bilo, da je sodišče pri razsoji dolžno upoštevati drug časovni moment, poleg tega pa tudi spremenjene okoliščine z ozirom na drugo toženo stranko in spremembo obsega solastniških deležev, ki se je zgodila v času od razsoje l.1987 pa do danes. Nadalje bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do dejstev in dokazov, ki jih je v utemeljitev svojega zahtevka v obravnavani tožbi ponudil tožnik, ter presoditi, ali obstoji materialnopravna podlaga za to, da se tožbenemu zahtevku ugodi - v skladu s pravili stvarnega prava, ki urejajo pridobitev (so)lastninske pravice. Vsega tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni, zato sodba nima razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (13.točka 2.odstavka 354.člena ZPP/77) in razlog za razveljavitev sodbe (1.odstavek 369.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99) še v preostalem delu, kolikor ni bilo že po zgoraj obrazloženem razveljavljeno in zavrženo. O zadevi pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti, odločitev pa utemeljiti z bistvenimi razlogi. Že sedaj pa ni odveč posebej poudariti, da je resnično že iz dogodkov, ki so pripeljali do te pravde, razvidno, da bo potrebno paziti tudi na izvršljivost morebitne sodbe, ki bo sledila ponovljenemu postopku. To je prvotno naloga tožnika, da postavi tožbeni zahtevek, ki je izvršljiv, a tudi sodišče mora paziti, da se nudi sodno varstvo le takim zahtevkom, ki lahko tudi praktično pomenijo rešitev spornih razmerij. Pri tem sodišče druge stopnje meri na določbo 126.člena Zakona o zemljiški knjigi, ki določa, da če se nepremičnina odpiše od zemljiškoknjižnega vložka in vpiše v drug vložek, se v ta vložek prenesejo vpisi iz prvotnega vložka, ki se nanašajo na odpisano nepremičnino. To pomeni, da bi se ob ugoditvi tožbenemu zahtevku v nov zemljiškoknjižni vložek prenesli tudi vpisi, ki se nanašajo na tožence, ki bi bili dotlej vpisani kot solastniki. Seveda pa njihovi deleži ne bi bili enaki kot dotlej, ravno zaradi tožnikove intervencije. Nedopustno pa je, da bi se s tem, ko bi se na eni strani uredil tožnikov pravni položaj, po drugi strani povzročila nova neurejena stanja, tokrat na strani prejšnjih solastnikov. Zopet je tožnik tisti, ki mora paziti na to, da je tožbeni zahtevek ustrezno postavljen. On je tisti, ki mora pojasniti, kolikšen delež zahteva in zatorej, koliko se od vsakega solastniškega deleža odpiše v tožnikovo korist, oz. skladno s tem tudi, kakšni so novi vpisi tudi ostalih solastnikov, v razmerja katerih je posegel. Ker je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stroških, o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo s končno odločbo. Enako velja za pritožbene stroške (3.odstavek 166.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).