Jedro

Posledica prirasti je bila ugasnitev stvarnih pravic na vgrajenih stvareh, kar vključuje tudi neposestna stvarnopravna zavarovanja, in razširitev lastninske pravice lastnika nepremičnine ter zastavne pravice hipotekarnega upnika na predmete lizinga.

Ob dejstvu, da je celo prišlo do prirasti, namen strank pa je bil vgradnja predmetov v bioplinarno, imajo konkretne pogodbe o finančnem lizingu v delu, ki je pomemben za odločitev v tem gospodarskem sporu, torej predvsem značilnosti prodaje na obroke. To hkrati pomeni, da pogodbe ob začetku stečajnega postopka niso imele narave vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju (I.) zavrglo tožbo za (I.1) ugotovitev obstoja vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb; (I.2) ugotovitev obstoja lastninske pravice na točno določenih stvareh in (II.) zavrnilo zahtevek na plačilo terjatev iz naslova vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb kot stroškov stečajnega postopka (603.530,70 EUR s pp; prvi odstavek); zahtevek za izročitev premičnih stvari (vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ kot izločitveni zahtevek; drugi odstavek); stroškovni zahtevek za pravdne stroške tožeče stranke (tretji odstavek) in (III.) tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka prvotožene stranke. Višje sodišče je sodbo razveljavilo s sklepom I Cpg 114/2016 z dne 14. 2. 2017 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V novem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: (I.1 prvi odstavek) da se ugotovi obstoj vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (petih pogodb o finančnem lizingu premičnin, navedenih v izreku); (I.1 drugi odstavek) za plačilo terjatev iz naslova vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb kot stroškov stečajnega postopka (603.530,70 EUR s pp); (I.2 prvi odstavek) da se ugotovi lastninska pravica tožeče stranka na kogeneracijski enoti, transformatorski postaji, potopnem mešalu, mlinu za organske odpadke, napravi za sežig odvečnega plina in (II. 2. drugi odstavek) za izročitev teh stvari v roku 15 dni; (I.3) zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke in (II.) odločilo, da mora tožeča stranka prvotoženi stranki v roku 15 dni plačati 11.594,95 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

3. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Bistveni pritožbeni razlogi so: absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (pomanjkljiva obrazložitev glede kogeneracijske enote in kolizije dveh lastninskih pravic); preostala pritožbena razloga se nanašata na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vse premične stvari sestavine nepremičnine.

4. Na pritožbo je odgovorila drugotožena stranka in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru je pritrdila razlogom sodišča prve stopnje, opozorila na uspeh dokazovanja z izvedencem, sodbo Vrhovnega sodišča (VS RS, III Ips 95/2015 z dne 25. 10. 2016) in na ugotovljeno funkcionalno povezanost predmetov lizinga z bioplinarno. Odgovorila je tudi na navedbe glede zastavnih pravic drugotožene stranke na drugih premičnih stvareh, na katerih so bile drugotoženi stranki priznane ločitvene pravice. Glede vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe je navedla, da je lastninska pravica na premičnih stvareh prešla na prvotoženo stranko, zato prvotožena stranka ne potrebuje izkoristiti odkupne pravice in je ta pogodbena določba postala nepomembna.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Višje sodišče je v tej zadevi že odločalo, zato v ponovljenem sojenju povzema le tisti del procesnega gradiva, ki je glede na potek časa, odločitev sodišča prve stopnje in argumente, izpostavljene v tem pritožbenem postopku, še pomembno. To velja tudi za razloge te sodbe.

7. Pritožnica (tožeča stranka) kot lizingodajalec in prvotožena stranka kot lizingojemalec sta sklenili pet pogodb o finančnem lizingu premičnin (v nadaljevanju Pogodbe). Vsaka pogodba je imela samostojen predmet lizinga (kogeneracijska enota, transformatorska postaja, potopno mešalo, mlin za organske odpadke, naprava za sežig odvečnega plina; v nadaljevanju tudi Predmeti lizinga). Pogodbe so bile sklenjene za 84 mesecev, po 84 mesecih je zapadel zadnji, odkupni obrok, ki je enak prejšnjim (iz prvih štirih 28. 9. 2016, iz zadnje 10. 10. 2016). Vmes so mesečno redno zapadali v plačilo obroki v enaki višini. S plačilom zadnjega obroka (ob pogoju, da so poravnane vse obveznosti lizingojemalca) bi lizingojemalec izkoristil opcijo odkupa predmeta lizinga in prejel predmet lizinga v last. Lizingodajalec se je v pogodbah zavezal, da bo po plačilu zadnjega obroka izdal listino, primerno za prenos lastninske pravice. Nad prvotoženo stranko je bil 20. 2. 2015 začet stečajni postopek (St ...). Poleg izločitvene pravice je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev iz Pogodb kot navadno terjatev (702.473,33 EUR). Navadna terjatev ji je bila v stečajnem postopku priznana, izločitvena pravica pa prerekana. Hkrati je zahtevala tudi plačilo do začetka stečaja že zapadlih obrokov v višini 603.530,70 EUR s pp, in sicer na podlagi določb o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah (v smislu 2. točke tretjega odstavka 355. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP).

8. Tožeča stranka je v bistvenem navajala, da so Pogodbe vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, od katerih prvotožena stranka v stečajnem postopku ni odstopila. Prvotožena stranka obrokov ni plačala, zato ni nastopilo odkupno upravičenje, tožeča stranka posledično na prvotoženo stranko ni prenesla lastninske pravice. Ker vsaka od strank obveznosti iz Pogodb delno ni izpolnila, zahteva plačilo neplačanih obrokov kot plačilo stroškov stečajnega postopka. Hkrati vlaga izločitveni zahtevek, ker je lastnica stvari in ima izločitveno pravico.

9. Tožena stranka se je branila, da ne gre za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ker je lastninska pravica na premičninah že prešla na prvotoženo stranko, in sicer na podlagi 8. in 16. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Predmeti lizinga so bili že leta 2008 vgrajeni v bioplinarno. Tožeča stranka iz Pogodb nima nobenega izpolnitvenega ravnanja. Sicer pa je kumuliranje denarnega in izločitvenega zahtevka nevzdržno. Drugotožena stranka je ločitveni upnik, ki ima hipoteko na nepremičninah, na katerih je zgrajena bioplinarna, vanjo pa so vgrajeni Predmeti lizinga.

10. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je, da so Predmeti lizinga tako spojeni z nepremičnino (bioplinarno, ki stoji na nepremičnini stečajnega dolžnika), da so sestavine le-te. Zaradi prirasta, do katerega je prišlo pred začetkom stečajnega postopka, je prenehala lastninska pravica tožeče stranke na teh stvareh.

11. Izločitvena pravica je pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP).

12. Pritožnica vztraja, da je lastnica Predmetov lizinga. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi bile stvari spojene z nepremičnino, s čimer naj bi na podlagi 8. in 16. člena SPZ zaradi spojitve z nepremičnino prenehala njena lastninska pravica. Izvedenec je ugotovil, da je Predmete lizinga mogoče relativno enostavno odstraniti. Njihova povezava z nepremičnino ni niti trdna in trajna niti ni izpolnjen kriterij sestavine po splošnem prepričanju (v funkcionalnem smislu). Gre za opremo, ki je del tehnološkega procesa (ki ne obstaja več). Kot taka se izrabi, zastara in se torej menja. Kogeneracijska enota, ki je klasičen kontejner s samostojno opremo, je nameščena izven objekta in se jo lahko preprosto odklopi, dvigne in odstrani. Da je potrebna za delovanje bioplinarne, je logično, ker sicer ne bi bila nikoli naročena (enako velja za vsako osnovno opremo, na primer proizvodno linijo v tovarni). Sodišče tudi ni upoštevalo vseh kriterijev, ki so se razvili v teoriji pri presoji, ali je neka premičnina postala sestavina nepremičnine (v tem delu pritožnica opozori na razlikovanje z zadevo VR RS, sodba III Ips 95/2015 z dne 25. 10. 2016, in stališča dr. Matjaža Tratnika). Ti kriteriji so: volja strank, ki so povezavo vzpostavile, narava objekta in njegova pričakovana življenjska doba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le obstoj kriterija nujne prisotnosti te opreme za delovanje bioplinarne, ki pa niti več ne obratuje. Glede volje strank je sodišče celo ugotovilo, da ni bila volja strank takšna, da bi tožeča stranka na premičninah izgubila lastninsko pravico. Vendar te okoliščine sodišče ni upoštevalo. Tudi ni upoštevalo bistva lizing pogodb, ki je v tem, da lizingodajalec ostane lastnik predmeta lizinga zaradi zavarovanja terjatve.

13. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, zato jih višje sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, zaradi odgovora na pritožbo pa navaja naslednje.

14. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tudi za to zadevo mogoče uporabiti razloge, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi VS RS, III Ips 95/2015 z dne 26. 10. 2016. Pritožnica vztraja, da je bila v tisti zadevi pomembna okoliščina ta, da je šlo za sale and lease back leasing, vendar ne samo to – sodišče prve stopnje je prezrlo razloge, ki so v tisti zadevi bistveno drugačni: to so razlogi, ki se nanašajo na element volje strank, predmet lizinga je bil vgrajen v nepremičnino pred sklenitvijo lizing pogodbe, prav tako je prej obstajala hipoteka. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje teh razlogov ni prezrlo (glej 15. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zakaj so razlogi sodišča prve stopnje pravilni, bo višje sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

15. Lastninska pravica na nepremičnini se razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine (54. člen SPZ). Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari (16. člena SPZ). Kriterij po splošnem prepričanju je podan v dveh primerih: 1. če sta glavna stvar in sestavina tako trdno povezani, da ju ni mogoče ločiti, ne da bi poškodovali eno ali drugo; 2. če se glavna stvar brez sestavine šteje za nekompletno oziroma nedokončano. Ni sporno, to pa je pokazal tudi dokazni postopek, da bi bilo vse Predmete lizinga mogoče ločiti od glavne stvari brez poškodb (glej 7. stran izvedenskega mnenja). Zato prvi primer ni bil podan.

16. Višje sodišče se strinja, da je podan drugi primer, ko je treba šteti, da je prišlo do prirasti k nepremičnini, zato je lastninska pravica tožeče stranke s prirastjo ugasnila. V drugem primeru so predmeti z nepremičnino spojeni tako, da se jih da ločiti brez škode za njihovo tvarino, vendar se zaradi ločitve glavno stvar šteje za nekompletno oziroma nedokončano glede na njen namen. Če glavna stvar lahko služi svojemu namenu brez sestavine, ki bi se naj izločila iz glavne stvari, je predmet (sestavina) samostojna stvar (primerjaj dr. Matjaž Tratnik v M. Juhart ... et. al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, 119 do 120; glej tudi Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 95/2015 z dne 25. 10. 2016). V tem primeru je lastninski (stvarnopravni) režim na glavni stvari in sestavini lahko različen. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je v celoti pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, jasno izhaja ugotovitev, da delovanje bioplinarne brez teh predmetov ni mogoče. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da sedaj bioplinarna ne deluje, ni pravno odločilno, ker je pomembno stanje ob vgradnji oziroma najkasneje ob začetku stečajnega postopka (sicer pa se obseg prodaje, unovčenja stečajne mase določa v stečajnem postopku po pravilih ZFPPIPP). Izvedenec je pojasnil, da je mlin za organske odpadke potreben za mletje organskih odpadkov, ki prispejo v obrat. Te organske odpadke (ko so že v obliki mase) se po higenizaciji (lahko) da neposredno v digestorje. Tam se masa meša s potopnimi mešali (ki so namenjeni večjemu izkoristku in preprečujejo sesedanje mase, kar bi postopek ustavilo). Bioplin se predela v električno in toplotno energijo v kogeneracijski enoti, sprejemu in oddaji električne energije pa služi transformatorska postaja. Če je proizvodnja plina prevelika ali ne dela kogeneracijska enota, se višek plina sežge v napravi za sežig odvečnega plina, saj plin ne sme uhajati v okolje.

17. Glede kogeneracijske enote je izvedenec povedal, da sta za normalno delovanje potrebni dve enoti iz več razlogov: zagotavljanje proizvodnje v času vzdrževanja druge enote, zagotavljanje proizvodnje z največjo močjo, če bi delovala samo ena enota, bi bilo treba višek plina uničiti (z napravo za sežig odvečnega plina). Res je izvedenec povedal, da bi lahko bioplinarna delovala tudi samo z eno kogeneracijsko enoto, vendar bi bilo to negospodarno; najmanj, kar bi bilo potrebno, bi bilo treba del plina, iz katerega se pridobiva električno in toplotno energijo, uničiti. Izvedenec je še pojasnil, da bi to vplivalo na življenjsko dobo plinske bakle. Zato ne drži, da je sodba v tem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni razlogov o tem, da zadošča že ena enota. Hkrati pa tudi ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je sodišče za kogeneracijsko enoto zmotno uporabilo materialno pravo, ker funkcionalna povezava med sestavino in glavno stvarjo ni podana.

18. Posledica prirasti je, da stvarne pravice na sprva samostojnih stvareh, ki postanejo sestavine nepremičnine, prenehajo (54. člen SPZ; na primer lastninska pravica, fiduciarna lastnina, neposestna zastavna pravica; glej Tratnik, stran 295; VS RS, sodba III Ips 95/2015 z dne 25. 10. 2015). To velja tudi za lastninsko pravico kot absolutno stvarno pravico. S prirastom k nepremičnini je prenehala lastninska pravica tožeče stranke kot lizingodajalca na predmetu lizinga. Posledica prenehanja lastninske pravice je, da lizingodajalec na sestavini, ki je bila pred spojitvijo z glavno stvarjo samostojna stvar in kot taka predmet lizinga, ne more uveljavljati izločitvene pravice v stečaju lastnika zemljišča (primerja 1. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP; dr. Renato Vrenčur v Pravna obravnava pritiklin in sestavin ter razvrščanje izvedenih stvarnih pravic v insolvenčnih postopkih s pregledom in komentarjem aktualne sodne prakse, Pravosodni bilten, št. 3/2017, stran 95). Posledica prirasti je torej ugasnitev stvarnih pravic na vgrajenih stvareh, kar vključuje tudi neposestna stvarnopravna zavarovanja, in razširitev lastninske pravice lastnika nepremičnine ter zastavne pravice hipotekarnega upnika na Predmete lizinga (primerjaj Tratnik, stran 295; Vrenčur, stran 94).

19. Ker je prirast originarni način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, voljni element, na katerega opozarja pritožnica, ni odločilnega pomena. Četudi sta pogodbeni stranki izrazili voljo, da preide lastninska pravica na lizingojemalca šele s plačilom zadnjega obroka, je dejstvo, da je bil predmet lizinga tak, da je lastninska pravica po sili zakona prešla na lizingojemalca v trenutku prirasta k nepremičnini, ki je obremenjena s hipoteko (primerjaj tudi Tratnik, v točki 2., stran 295; isti avtor tudi na strani 121, ko avtor posebej opozarja na morebitne probleme pri lizingu, ko služi predmet lizinga vgradnji v novo stvar, pri čemer je glavna stvar obremenjena z zastavno pravico). Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko, kot navaja pritožba, pri presoji prirasti k nepremičnini ni upoštevalo volje strank, ki so povezavo vzpostavile. Nasprotno. Sodišče prve stopnje je tako voljo strank ugotovilo, vendar pravilno presodilo, da to ni edini kriterij za odločitev. Upoštevalo je, da je zaradi pravila o prirasti k nepremičnini prišlo po sili zakona do prehoda lastninske pravice. Da je odločitev pravilna in pravilno utemeljena, je višje sodišče pravkar povedalo. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na sporno vprašanje kolizije dveh stvarnih (lastninskih) pravic in da je lastninska pravica (do zasebne lastnine, 33. člen Ustave) ustavna kategorija.

20. S tem je višje sodišče prišlo k drugemu sklopu, ki ga sodišče prve stopnje sicer ni v celoti razdelalo (vendar je kljub temu odločitev o neobstoju vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pravilna), to je vprašanje pravne narave pogodb.

21. V skladu z določbo prvega odstavka 265. člena ZFPPIPP za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka iz pododdelka 5.3.2 ZFPPIPP. Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba po drugem odstavku 24. člena ZFPPIPP je dvostranska pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali nihče od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. Pravnemu pojmu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ustreza dejanska situacija, ko obstaja obveznost izpolnitve na strani obeh pogodbenih strank (VS RS, sklep III Ips 47/2014 z dne 16. 6. 2015).

22. Lizing pogodba je inominaten kontrakt, zato zgolj dejstvo, da so bile med strankama sklenjene pogodbe o finančnem lizingu, še ne pove dosti o njihovi pravni naravi. V pravni teoriji (primerjaj dr. Peter Grilc v Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, GV, 1996, stran 167) se lizing pogodba približuje različnim tipom pogodb, najpogosteje najemni in prodajni pogodbi oziroma njenim modelitetam. V pritožbi zatrjevan namen financiranja ni tako bistven za vprašanje pravne narave konkretne pogodbe, kot to poudarja pritožnica. Finančni lizing je vselej (gospodarski) posel financiranja investicij, je finančna operacija, katere varnost naj bi na strani lizingodajalca zagotavljalo dejstvo, da lizingodajalec ostane lastnik stvari. Vendar pa finančni vidik še ne določa njene pravne narave. Pogodba o finančnem lizingu z odkupno klavzulo ima praviloma kot tipičen poslovni namen financiranje nakupa predmet lizinga (primerjaj dr. Nina Plavšak v Pravne značilnosti pogodbe o finančnem leasingu, Aktualna vprašanja gospodarskega prava, Nebra, 2017, stran 253). V desetem členu Pogodbe (na primer A6) je določeno, da lizingojemalec s plačilom zadnjega obroka lizinga (ob pogoju, da so izpolnjene vse njegove obveznosti po tej pogodbi) izkoristi opcijo odkupa predmeta lizinga in s takim plačilom prejme predmet lizinga v last. Iz 2. točke drugega odstavka 5. člena Pogodbe izhaja, da je odkupni obrok enak prejšnjim obrokom. Višje sodišče meni, da ima takšna pogodba tudi značilnosti prodajne pogodbe (prodaja na obroke ali pridržek lastninske pravice; primerjaj tudi VS RS, sodba II Ips 27/2016 z dne 15. 9. 2016; Plavšak, stran 257). Ob dejstvu, da je celo prišlo do prirasti, namen strank pa je bil vgradnja predmetov v bioplinarno, imajo Pogodbe v delu, ki je pomemben za odločitev v tem gospodarskem sporu, torej predvsem značilnosti prodaje na obroke.

23. Pogodbe o finančnem lizingu v njihovi običajni obliki imajo v primeru stečaja nad lizingojemalcem praviloma naravo vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe: lizingojemalec ima pravico zahtevati, da lizingodajalec nanj prenese lastninsko pravico na predmetu lizinga; ta pravica je vzajemna z njegovo obveznostjo plačati vse obroke lizinga in morebitni končni, odkupni obrok (primerjaj Plavšak, strani 256 do 258). Ker pa je v presojanem primeru lastninska pravica z lizingodajalca (tožeče stranke) prešla na lizingojemalca (prvotoženo stranko) zaradi pravila o prirastu (54. člen SPZ) že pred začetkom stečajnega postopka, Pogodbe ob začetku stečajnega postopka niso imele narave vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo.

24. Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene argumente, ki so bili odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sem ne sodijo navedbe, s katerimi želi pritožnica to zadevo, glede vprašanja odnosa glavne stvarni in sestavine, primerjati z jedrsko elektrarno in termoelektrarno na eni strani ter jedrskimi palicami in premogom na drugi strani ali nasploh izpostavlja probleme, ki nastanejo pri financiranju osnovne (investicijske) opreme s pogodbami o finančnem lizingu. Sodna odločba kot individualni konkretni pravni akt je veljavna in ima pravne posledice le v konkretni zadevi. Ureja določeno pravno razmerje, upoštevajoč konkretne okoliščine tega razmerja.

25. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.