Jedro

V zvezi z darilno obljubo je sodna praksa zahtevala, da je morala biti obljuba darila dana na zapisnik. V paragrafu 943 ODZ je bila v zvezi z obliko predvidena "pismena listina", za katero pa se je s pravnimi pravili, ki so veljala obenem z določili ODZ, zahteval notarski zapis, torej o obljubi darila oz. kasneje, ko so notarske posle prevzela sodišča, je morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je darilna pogodba, sklenjena dne 25.8.1998, overjena pri notarki M.T.P. dne 23.9.1998, med K.Š. kot darovalko in G.K. kot obdarjencem, na podlagi katere je darovalka podarila obdarjencu stanovanje v K., vl. št. E 37 B-IV, k.o. K., v izmeri 44,49 m2 v I. nadstropju, brez pravnega učinka do tožnice F.K., in sicer v višini njenega solastnega deleža 1/2 na tem stanovanju, kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti tožnici listino, sposobno za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo ta pravnomočna sodba nadomestila tako listino. Toženim strankam je naložilo, da so solidarno dolžne plačati tožnici pravdne stroške v višini 497.971,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje prvotoženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom spremembe sodbe oz. razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da izpodbijana sodba nima natančne in celovite ocene izvedenih dokazov. Napačen je zaključek, da je obstajal med tožnico in toženko dogovor, da se bo preneslo lastništvo stanovanja na tožnico. To je v nasprotju z izpovedjo toženke in tožnice, saj niti iz njune izpovedi ne izhaja, da bi med njima bil takšen dogovor. Niti tožnica ni izpovedala, da bi obstajal dogovor o sestavi listine, o prepisu, o vsem tistem, kar je potrebno za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Če bi sodišče pravilno ocenilo izpoved tožnice, bi ugotovilo, da se je stanovanje v ulici V. v K. prodalo zato, ker sta tožnica in njen takratni mož morala vrniti posojilo toženkinemu prijatelju, ki sta ga vzela za nakup tega stanovanja, tožnica pa je privolila, da stanuje v toženkinem stanovanju, ker je bila toženka bolna. Predlog za prodajo stanovanja v ulici V. je dal tožničin mož, ne pa toženka. O tem, čigavo bo stanovanje v Ž. ulici v K. se stranke niso medsebojno dogovarjale. Med tožnico in toženko nikoli ni bilo nikakršnega dogovora o tem, da bo stanovanje v Ž. ulici, ki ga je toženka kupila po določbah Stanovanjskega zakona ( SZ ) lastnina tožnice in toženkinega sina, vsakega do 1/2. Iz izpovedi F.Š. izhaja, da je tožnica denar dala z namenom, da bo v stanovanju v Ž. ulici stanovala in da bo to stanovanje nekoč nanju prepisano. Zato se tudi iz te izpovedi da razbrati, da med tožnico in toženko v času, ko je toženka kot upravičenka do nakupa stanovanja po SZ to stanovanje kupila in tudi kasneje, ni bilo dogovora, da bo (so) lastnica spornega stanovanja tožnica. Sicer pa bi takšen dogovor moral biti sklenjen v pisni obliki, saj gre za pravni promet z nepremičnino. Dokazne ocene izpovedi M.K. in povezave te izpovedi s tožničino in toženkino ni. Iz izpovedi M.K. sledi, da se z materjo glede tega stanovanja ni ničesar pogovarjal, prodaja stanovanja v ulici V. je bila posledica stiske, saj je bilo posojilo treba vrniti J. Iz njegove izpovedi še izhaja, da sta se s tožnico pogovarjala, da jima bo to stanovanje pripadalo po materini smrti, niso pa se pogovarjali, da bi se že sedaj prepisalo stanovanje na vsakega do ene polovice. Med njimi kakšnega konkretnega dogovora o lastništvu stanovanja v Ž. ni bilo. To kar sta se tožnica in njen mož za toženkinim hrbtom in brez njene vednosti pogovarjala glede usode stanovanja po njeni smrti, toženke ne zavezuje na način, kot to napačno sklepa napadena sodba. Poenostavljeno je stališče tožnice, da se ji zdi logično, da je prodala stanovanje v ulici V. in da je z izročitvijo denarja toženki za kupnino že pridobila lastninsko upravičenje. Takšno ravnanje toženke ne zavezuje k prepisu stanovanja na tožnico, kot to napačno navaja napadena sodba. Toženka je jasno povedala, da je prejeti denar od tožnice in drugega toženca sprejela kot posojilo za nakup stanovanja. Snahi in sinu je dovolila, da v stanovanju prebivata, ker sta prejšnje stanovanje prodala. To, da sta tožnica in toženkin sin bivala v tem stanovanju, je pripisati zgolj temu, da ju je toženka vzela na stanovanje, saj je šlo za sina in snaho, ni pa mogoče iz teh dejstev sklepati na konkludentno ravnanje o titulusu za tožničino lastnino. Tožba ne zatrjuje tožničinega pridobitnega naslova iz konkludentnih ravnanj toženke, temveč zatrjuje dogovor med tožnico, njenim možem in toženko. Takega dogovora pa v dokaznem postopku ni potrdil nobeden izmed izvedenih dokazov, niti izpoved E.K., niti izpoved F.Š., kakor tudi ne izpoved tožnice. Zgrešeno je sklepanje napadene sodbe v zvezi z darilno pogodbo med toženko in vnukom G.K.. Ko je bila sklenjena darilna pogodba, ni imela tožnica do toženke nobene zapadle terjatve, saj tožnica v svojem zaslišanju postavlja prepis stanovanja v nedoločeno bodočnost, toženka pa je šele iz vložene tožbe izvedela za tožničine na ničemer oprte zahtevke po stanovanju. Svoje obveznosti iz posojilne pogodbe pa toženka ni nikoli zanikala. Obdarjenec ni vedel za zahtevke tožnice po stanovanju, zaradi česar je varovana njegova dobra vera pri sklepanju pridobitnega naslova za lastnino stanovanja, in ker ni bilo ovir pri pridobitnem načinu, to je vpisu v zemljiško knjigo, tretjetoženec izkazuje vse atribute za lastninsko pravico na spornem stanovanju. Tožnica ni dokazala pogojev za prenos lastninske pravice od prvo toženke nanjo. Tožnica ni dokazala, da je prišlo do veljavnega prenosa lastninske pravice od prvo toženke na tožnico in drugotoženca.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je v obravnavani zadevi trdila, da je bilo stanovanje v Ž. ulici v K. kupljeno na ime prvotoženke kot imetnice stanovanjske pravice po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj, odkup pa sta ji omogočila tožnica in drugotoženi, ki sta prodala garsonjero v ulici V. v K. in ji izročila del kupnine, in s tem denarjem je prvotoženka plačala kupnino za sporno stanovanje. Dogovorjeno pa je bilo, da bo prva toženka kasneje (z darilno pogodbo) prenesla lastninsko pravico na tem stanovanju na tožnico in drugotoženca, na vsakega do 1/2. Ker torej ni sporno, da je prvotoženka ob nakupu stanovanja leta 1993 postala lastnica le-tega, bi tožnica za uspeh v tej pravdi morala dokazati, da je prišlo do zatrjevanega pravnega posla kot podlage za prenos lastninske pravice na spornem stanovanju na tožnico in drugega toženca in s tem za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je v tej smeri sicer pravilno razmišljalo (tako v 2. odst. 3. strani izpodbijane sodbe), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so sodbeni razlogi v nadaljevanju nejasni in med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 4, 5) najprej izhaja, da je prvotoženka, ki je sprejela denarna sredstva in sprejela v stanovanje tožnico in drugotoženca, s tem (konkludentnim ravnanjem) pristala na zavezo za prenos lastništva na tem stanovanju na tožnico in drugotoženca, na vsakega do 1/2 (neopredeljeno kdaj - še za časa življenja prve toženke). Izrecnega dogovora (med tožnico, prvotoženko in drugotožencem) o prenosu lastništva sicer ni bilo, kar pa po mnenju prvostopenjskega sodišča ni pomembno, saj so bila denarna sredstva skupno premoženje tožnice in drugega toženca. Tožnica je denar izročila z namenom pridobitve lastništva, o čemer sta se pogovarjala z drugim tožencem, in to je prvotoženki povedala pred razvezo zakonske zveze (leta 1997), prvotoženka je takrat soglašala s prepisom lastništva, po razvezi pa si je premislila in obljube ni držala. V nadaljevanju (2. odst .6. strani izpodbijane sodbe) pa iz obrazložitve izhaja, da je bila podlaga prenosu lastninske pravice darilna pogodba, s katero bi prvotoženka prenesla lastninsko pravico na spornem stanovanju na drugega toženca, ker bi ji pri tem ne bilo potrebno plačati davka na promet nepremičnin, drugotoženi pa bi lahko s stanovanjem prosto razpolagal in ga lahko tudi prepisal do 1/2 na tožnico. Nato pa sodišče prve stopnje zaključuje (zadnji odstavek 6. strani in 1. odst. 7. strani izpodbijane sodbe), da je tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi veljavnega pravnega posla - darilne pogodbe - in ji mora prva toženka izdati listino, sposobno za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Takega dokaznega zaključka sodišče prve stopnje ni pojasnilo, pravilnosti le-tega zato tudi pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, saj v sodbi manjkajo potrebni argumenti za takšen končni dokazni sklep, ki je tudi v nasprotju z (povzeto) obrazložitvijo sodbe, da bi prva toženka z darilno pogodbo prenesla lastninsko pravico na spornem stanovanju na prvega toženca, oz. predhodno, da po razvezi zakonske zveze prva toženka "obljube o prenosu lastninske pravice" ni držala. Taka nasprotja in nejasnosti pa predstavljajo bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi pritožba utemeljeno graja prvostopenjski dokazni zaključek in dokazno oceno, ko opozarja, da niti tožnica sama v svoji izpovedi ni potrdila (zatrjevanega) dogovora (med njo, prvotoženko in drugim tožencem) o prenosu lastninske pravice na spornem stanovanju nanjo in drugega toženca, na vsakega do 1/2. Iz tožničine izpovedi izhaja, da je (njen takratni mož) drugotoženec leta 1993 predlagal, da se stanovanje v ulici V. v K. proda in kupi stanovanje v Ž. ulici v K.. Tašča (prva toženka) je bila bolehna, zato je tožnica s tem soglašala, (le) z možem sta se pogovarjala, da bi bilo stanovanje njuna last, vsakega do 1/2, skupnega dogovora o tem s taščo pa ni bilo. Pritožba tudi smiselno opozarja na prvostopenjsko ugotovitev (v 1. odst. 6. strani izpodbijane sodbe), ki ponuja zaključek, da je prišlo pred razvezo (leta 1997) do dogovora med tožnico in prvotoženko o prenosu lastninske pravice. Kaj takega pa tožnica niti zatrjevala ni. Sodišče pa je na tožbeno trditveno podlago vezano. Drugotoženec je izpovedal, da dogovora o prenosu lastninske pravice ni bilo, slednji je potrdil tožničino izpoved, da sta se o lastništvu spornega stanovanja pogovarjala le s tožnico. Dogovora ni potrdila niti prvotoženka, izpovedala je le o pogovorih, da bi stanovanje prepisala na drugotoženca, tudi priča F.Š. o zatrjevanem dogovoru ni nič izpovedala, priča E.K. (in ne F.Š. kot napačno navaja pritožba) je izpovedala, kar ji je povedala prvotoženka, da je bila zadovoljna z nakupom stanovanja, da bo tako v stanovanju živela do smrti, stanovanje pa bi se prepisalo na tožnico in na sina, ali takoj ali po smrti prvotoženke, pa tudi ta priča ni vedela nič povedati. Zato dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki je verjelo tožnici in pričam, ki da so potrdile tožničino izpoved o dogovoru o prenosu lastništva, tudi pritožbeno sodišče ne more slediti. Povsem mogoče je, da sta tožnica in drugotoženec razmišljala o prenosu lastninske pravice nanju (kot sta oba izpovedala), kar bi bilo tudi življenjsko logično glede na izročitev denarja za nakup stanovanja, in so se s toženko o tem tudi pogovarjali (čeprav je slednja izpovedala le o pogovorih o prenosu lastninske pravice na spornem stanovanju na sina) , ki je to omenila priči E.K., ki je edina govorila o nameravanem prepisu lastništva. Vendar je potrebno v obravnavani zadevi ugotoviti tisto odločilno dejstvo, ki bi ustanavljalo pravico tožnice oz. utemeljilo obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnica je zatrjevala zavezo toženke k daritvi, ki pa bi morala biti vsaj realizirana. V zvezi z darilno obljubo pa je sodna praksa zahtevala, da je morala biti obljuba darila dana na zapisnik. Ker darilna pogodba v ZOR (ki bi se v danem primeru še uporabljal glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika) ni bila urejena, se je treba opreti na določila ODZ. V paragrafu 943 ODZ je bila v zvezi z obliko predvidena "pismena listina", za katero pa se je s pravnimi pravili, ki so veljala obenem z določili ODZ, zahteval notarski zapis, torej o obljubi darila oz. kasneje, ko so notarske posle prevzela sodišča, je morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik. Taka je bila tudi ustaljena sodna praksa. Podobno kot za darilno obljubo je veljala stroga oblika sodnega zapisnika tudi za darilo za primer smrti (torej za darilo, ki se izpolni po darovalčevi smrti). Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo zato moralo sodišče prve stopnje opraviti celovito in analitično dokazno oceno izpovedi vseh zaslišanih in presoditi, ali je bila in kakšna zaveza prvotoženke ob prejemu denarja za nakup stanovanja v Ž. ulici v K. v letu 1993 in če je, ali je z le to tožnica pridobila vtoževano pravico. Ustrezni napotki izhajajo že iz razlogov tega sklepa. Opozoriti je na jasne sodbene razloge, brez nasprotij, saj vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kot v obravnavanem primeru, kar je narekovalo sodišču druge stopnje, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP.