Jedro

Tožeča stranka je obresti (oziroma pravico do njihovega izplačila) prejela, namesto dejanskega izplačila pa jih je ponovno „izročila“ zapustniku (oziroma jih pri njem pustila), kot novo glavnico. Situacija je enaka, kot če bi zapustnik tožeči stranki dejansko izplačal znesek, ki predstavlja obresti, nato pa bi mu ta isti znesek tožeča stranka ponovno posodila. Za takšno (novo) posojilo bi bila, v primeru zamude z vračilom, seveda upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od nove glavnice.

Določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP se uporabi, če je prijava terjatve nepopolna, če ne vsebuje (vseh) dejstev in ji niso predloženi (vsi) dokazi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti in odločiti o njeni utemeljenosti. Gre za sankcioniranje upnika, ki je z nepopolno prijavo povzročil situacijo, da se stečajni upravitelj o tej terjatvi, prav zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti, ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga tudi prerekal.

Izrek

I. Pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi, in se ta v drugi povedi spremeni tako, da se ugotovi tudi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1.383,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2013 dalje do plačila.

II. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 128,72 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 41.514,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2013 dalje. V presežku, to je glede obstoja terjatve v znesku 1.383,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2013 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 1.967,25 EUR toženčevih pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del 1. točke izreka in zoper 2. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnjenem delu in v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da znesek 1.383,20 EUR predstavlja obresti od neplačanih obresti, do katerih bi tožnik, po 381. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), lahko bil upravičen šele od trenutka, ko bi pri sodišču vložil zahtevek za njihovo plačilo. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru tožeča stranka takšnih obresti ne zahteva. Iz njenih navedb (ki jim, kot izpostavlja pritožba, tožena stranka ni nasprotovala in bi jih sodišče prve stopnje posledično moralo šteti za priznane) izhaja, da je znesek 4.271,57 EUR predstavljal glavnico, ki ni bila vezana in se je obrestovala po obrestni meri 4%. Čeprav je A. A. (zapustnikova soproga, zaslišana kot priča) povedala, da znesek 4.271,57 EUR, vpisan v knjižici št. 23, predstavlja glavnico, preneseno iz prejšnje knjižice in pripisane obresti od vezave iz prejšnje knjižice kot tudi obresti od glavnice po tej knjižici, to niso navedbe strank (le-teh z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomeščati). Poleg tega bi celo v primeru, da bi stranki podali takšne navedbe, bil napačen zaključek, da tožeča stranka do obresti od tako sestavljene glavnice ne more biti upravičena. Tožeča stranka je namreč obresti (oziroma pravico do njihovega izplačila) prejela, namesto dejanskega izplačila pa jih je ponovno „izročila“ zapustniku (oziroma jih pri njem pustila), kot novo glavnico. Situacija je enaka, kot če bi zapustnik tožeči stranki dejansko izplačal znesek, ki predstavlja obresti, nato pa bi mu ta isti znesek tožeča stranka ponovno posodila. Za takšno (novo) posojilo bi bila, v primeru zamude z vračilom, seveda upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od nove glavnice.

6. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja (da gre za obresti od neplačanih obresti) je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (381. člen OZ) in posledično napačno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 1.383,20 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodilo (355. člen ZPP).

7. Neutemeljena pa je pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke, ker iz njene prijave terjatve v stečajnem postopku, ni bilo dovolj jasno razvidno, kakšno je bilo pravno razmerje med njo in pokojnim zapustnikom, iz predloženih dokazov (fotokopij knjižic) pa ni bilo razvidno, kaj vpisani zneski predstavljajo.

9. Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka. Določilo se uporabi, če je prijava terjatve nepopolna, če ne vsebuje (vseh) dejstev in ji niso predloženi (vsi) dokazi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti in odločiti o njeni utemeljenosti. V primeru, ko prijava ne vsebuje takšnega opisa dejstev ali če ji dokazi niso priloženi, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, pač pa upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana. Gre za sankcioniranje upnika, ki je z nepopolno prijavo povzročil situacijo, da se stečajni upravitelj o tej terjatvi, prav zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti, ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga tudi prerekal. 10. Prav takšna situacija je podana v obravnavanem primeru. Stečajni upravitelj je tožnikovo prijavljeno terjatev prerekal z argumentacijo, da je iz prilog razvidno, da je njegov dolžnik pravna oseba X, z. b. o. in ne zapustnik. To dejansko pomeni, da jo je prerekal iz razloga njene vsebinske nepopolnosti. Tožeča stranka namreč v prijavi ni navedla nobenih okoliščin v zvezi s tem, v kakšnem razmerju je bila z zapustnikom (da mu je posojala denar, kakšne zneske mu je posodila, kdaj in za kakšno obdobje, kakšen je bil dogovor glede obresti in kakšna podlaga posojil, ipd.) niti v zvezi s tem, zakaj je na tako imenovanih hranilnih knjižicah navedeno le „S.Z.“, nikjer pa ni razvidno, kakšna je bila v zvezi z njimi vloga zapustnika. Vsa potrebna pojasnila in dokazila v zvezi s tem je podala šele tekom pravdnega postopka. Čeprav se je posledično razlog prerekanja res izkazal za neutemeljenega, pa tožena stranka ob prerekanju terjatve tega (zaradi pomanjkljivih informacij, ki jih je v prijavi terjatve podala tožeča stranka) ni mogla vedeti in je zato terjatev upravičeno prerekala. Ni namreč dolžnost stečajnega upravitelja, da sam dopolnjuje prijave ter ugotavlja dejstva in zbira dokaze o njih, da bi na njihovi podlagi lahko ugotovil, kakšen (konkreten) zahtevek tožeča stranka sploh uveljavlja.(1) Zato ne morejo biti utemeljeni pritožbeni očitki, da je stečajni upravitelj razpolagal s seznamom upnikov zapustnika na katerem je bil naveden tudi tožnik (ki seznama prijavi terjatve ni predložil), da je vedel, da se je slednji ukvarjal s posojanjem denarja (kar naj bi izhajalo iz poročila upravitelja, ki je bilo izdelano več kot eno leto po tem, ko je upravitelj prerekal terjatev tožeče stranke), da je podobne terjatve prijavilo več upnikov in da je zato upravitelj ravnal premalo skrbno, ko ni natančneje raziskal za kaj gre. Ker navedene okoliščine za odločitev niso bistvenega pomena, pa sodišče prve stopnje, čeprav se do njih ni posebej opredeljevalo, ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. in 14. točke drugega odstavke 339. člena ZPP), niti ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Njegova odločitev v tem delu je pravilna, zato jo je višje sodišče potrdilo in pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 42% (uspela je z zahtevkom za plačilo 1.383,20 EUR, od pritožbeno spornih 3.350,45 EUR), zato ji mora tožena stranka povrniti potrebne pritožbene stroške v takšnem obsegu (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo 110,40 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 20% DDV ter 150,00 EUR sodne takse. Navedeno skupaj znese 306,48 EUR, 42% pa 128,72 EUR. Takšen znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Op. št. (1): Podobno VSL sklep I Cpg 1626/2013