Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odločitev za samomor ni nujno vselej posledicaduševne bolezni oziroma prizadetosti posameznikove voljne sfere. Prisilne hospitalizacije zato ni mogoče opravičevati s pacientovo samomorilskostjo, idejami, samoimorilskimi težnjami ipd., če želja po samomoru ni posledica duševne bolezni (konec koncev je lahko tudi plod povsem razumske odločitve).
Reviziji se ugodi in se sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavita.
Sodišče prve stopnje je s sklepom pridržalo R.K. na zdravljenju v Psihiatrični bolnici Vojnik za dobo najdalj štirih tednov. Proti temu sklepu se je pritožila njegova zagovornica, vendar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Proti sklepu pritožbenega sodišča je zagovornica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma, naj sklepa spremeni tako, da ne dopusti prisilnega pridržanja. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni izreklo o pritožbenih navedbah, da R.K. ne odklanja hrane in pijače ter da to (odklanjanje hrane in pijače) ne izhaja iz spremnega zapisnika ali iz ugotovitev zdravnikov, pa tudi ne iz njegovega zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb, da izvedeni dokazi ne dajejo opore za zaključek, da obstaja konkretna nevarnost samomora. R.K. je misel na samomor na obeh zaslišanjih vztrajno zanikal, pa tudi njegova mati o tem ni povedala drugega, kot da je bil doma žalosten, da je jokal in da je rekel, da se bo ubil. Ti duševni problemi pa so posledica dejstva, da je izgubil službo ter da ga je bivši delodajalec ogoljufal. R.K. je povedal, da mu samomor nikoli ni prišel na misel. Povedal je tudi, da se psihiatrinja ne želi pogovarjati z njim, ker ni pripravljen priznati, da halucinira. Prav tako se z njim ne želi pogovarjati o vrsti in količini zdravil, ki mu jih predpisuje. V pogovoru s sodiščem je to potrdila, vendar v tem vidi elemente psihotičnosti. Tudi do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Navedlo je, da je treba R. K. prisilno pridržati tudi zaradi ugotovitve končne diagnoze. Sodišče govori o sumu na paranoidno psihozo, nato pa, da je ta diagnoza ugotovljena, ter da je zato izpolnjena predpostavka duševne bolezni. Vendar sodišče te bolezni ni ugotovilo, niti se ni opredelilo, kakšno naj bi bilo duševno stanje R.K. Menilo je, da ga je treba prisilno pridržati, da bi se ugotovila končna diagnoza.
Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta se zadovoljili z ugotovitvijo abstraktne nevarnosti, da bo R.K. ogrožal svoje življenje. Nevarnost bi morala biti neposredna in konkretna. Taka pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Zgolj sum na paranoidno psihozo nič ne pove o duševnem stanju, kakršno je bilo v trenutku odločanja o prisilni hospitalizaciji. Nepojasnjeno je, kateri so tisti elementi vedenja pridržanega, zaradi katerih bi ga bilo treba prisilno pridržati. R.K. pa je kljub temu, da pri njem ni ugotovljen obstoj duševne bolezni ali duševno stanje, ki bi narekovalo zdravljenje, podvržen vsakodnevnemu zdravljenju z antipsihotiki. Tako se postavlja vprašanje, koliko časa bo trajala prisilna hospitalizacija, če R.K. tudi po preteku štirih tednov ne bo priznaval potrebe po zdravilih in po zdravljenju na zaprtem oddelku.
Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija je utemeljena.
Pravica stranke do kontradiktornega postopka vključuje tudi dolžnost sodišča, da obravnava njene trditve, ter da se o tistih, ki so nosilnega pomena, in ki niso očitno neutemeljene in nesmiselne, tudi opredeli. Pritožbeno sodišče je ravnalo v skladu s to zahtevo in zagovornici pojasnilo, zakaj sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je R.K. "duševno indiciran" in da pri njem obstaja sum na paranoidno psihozo oziroma SCH. Prav tako se je opredelilo do pritožbenih trditev, s katerimi je zagovornica izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje, da R.K. s suicidalnimi idejami ogroža svoje življenje. Dolžnost sodišča opredeliti se do relevantnih navedb strank pa seveda ne pomeni tudi dolžnost sprejeti strankino tezo. Pravica do kontradiktornega sojenja in do opredelitve namreč ne vključuje tudi zahteve, da sodišče pravilno ugotovi dejansko stanje. Pravica stranke do kontradiktornega postopka zato ni kršena niti tedaj, ko se je sodišče do njenih trditev sicer opredelilo, a je ta opredelitev vsebinsko neprepričljiva ali napačna (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).
V konkretnem primeru je razlog prisilnega pridržanja pridržančevo ogrožanje svojega življenja ("prisotnost suicidalnih idej pred sprejemom" oziroma "nevarnost samomorilskih teženj"). Ogrožanje svojega življenja pa terja drugačen pristop in tudi drugačno normativno konkretizacijo pravnega standarda "nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom". Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I - Uradni list RS, št. 69/2004 - URS) v 51. členu namreč zagotavlja pravico do prostovoljnega zdravljenja, saj je spoštovanje človekove svobodne volje tudi pri zdravljenju vrhovno načelo. Če je ravnanje, ki je lastnemu zdravju škodljivo, odklonitev zdravljenja ali celo samomor posledica svobodne volje in zavestne odločitve, človeka k drugačnemu ravnanju ni mogoče prisiliti. Ogrožanje lastnega življenja ali povzročanje hude škode lastnemu zdravju ali premoženju zato še ne more opravičevati prisilne hospitalizacije. Pravica do prostovoljnega zdravljenja torej temelji na postavki o spoštovanju človekove svobodne volje, kar pomeni, da je bolnikovo odklanjanje zdravljenja mogoče ignorirati le v primeru, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja. Če to sposobnost ima, je njegova odklonitev zdravljenja za zdravnika pravno zavezujoča, pa četudi bo zato ogroženo bolnikovo življenje in zdravje. Odločitev o tem, ali bolnik kljub bolezni še lahko oblikuje pravno relevantne izjave volje sicer zahteva pravno presojo, vendar zdravniški izvid tvori nujno podlago te odločitve.
To pomeni, da je bistvena sestavina izvedenskega mnenja v takih primerih (torej v primerih, ko je prisilna hospitalizacija nujna, ker pacient ogroža svoje življenje) mnenje izvedenca o tem, ali je zaradi duševne bolezni prizadeta bolnikova voljna sfera. Izvedenec mora povedati, ali je bolnikova voljna sfera pod vplivom različnih psihopatoloških doživetij na področju volje, mišljenja, motenj zavesti, čustvovanja (prim. V. Žvan, Bolezenska psihiatrična stanja, ki najpogosteje zahtevajo hospitalizacijo proti volji bolnika, Zbornik Dileme ob neprostovoljni hospitalizaciji, Begunje 1994, str. 40). Odklonitev zdravljenja je v takšnih primerih posledica duševne bolezni in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja in ne posledica zavestne, razumske odločitve.
Glede tega pa sodišči prve in druge stopnje ne povesta ničesar, čeprav tak pristop (da je v primerih ogrožanja samega sebe prisilna hospitalizacija dopustna le tedaj, ko je to ogrožanje posledica bolezenske prizadetosti bolnikove voljne sfere ne pa zavestne, razumske odločitve) terja pravilna razlaga 70. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 - 20/88 in Uradni list RS, št. 131/2003 - ZNP). Ne le zaradi restriktivnosti razlage (prisilna hospitalizacija pomeni poseg v kar troje ustavnih pravic - v ustavno pravico do osebne svobode - 19/1 URS, v ustavno pravico do varstva duševne integritete - 35. člen URS in v ustavno pravico do prostovoljnosti zdravljenja - 51/3 člen URS), marveč zaradi spoštovanja posameznikove svobodne volje in zavestne odločitve. Tudi odločitev za samomor ni nujno vselej posledica duševne bolezni oziroma prizadetosti posameznikove voljne sfere. Prisilne hospitalizacije zato ni mogoče opravičevati s pacientovo suicidalnostjo, suicidalnimi idejami, samomorilskimi težnjami ipd., če želja po samomoru ni posledica duševne bolezni (konec koncev je lahko tudi plod povsem razumske odločitve - kot npr. samomor znanega dunajskega filozofa Otta Weiningerja iz začetka 20. stoletja).
Kadar gre torej za prisilno hospitalizacijo zaradi tega, ker psihiatrični bolnik ogroža svoje življenje ali povzroča hudo škodo sebi, je treba vselej ugotoviti, ali je zaradi duševne bolezni prizadeta bolnikova voljna sfera ter ali je to vzrok ogrožanja svojega življenja ali povzročanja hude škode sebi. Če ni, prisilna hospitalizacija ni dopustna (vsak ima pravico ogrožati sebe in si povzročati škodo). Vpliva (morebitne) pridržančeve duševne bolezni oziroma duševne motnje na njegovo (domnevno suicidalno) voljo pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili.
Razen tega se tudi nista ukvarjali z vprašanjem, ali je prisilna hospitalizacija zadnja možnost (ultima ratio). Tak značaj daje temu ukrepu že zakon, saj določa, da naj se uporabi le, če nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi (izven zaprtega oddelka psihiatrične bolnišnice). Sodišči bi morali tako presojati, ali je za preprečitev nevarnosti samomora res nujna prisilna hospitalizacija (prim. sklep tega sodišča II Ips 139/97 in V. Jelen Kosi, Pravna (ne)urejenost neprostovoljne hospitalizacije, PP, št. 20/2004, str. 8 in 9). Na tretji strani sklepa je sodišče prve stopnje sicer zapisalo, da ni mogoče izključiti tudi ogroženosti koga drugega, vendar kakšna naj bi ta ogroženost bila, katere dobrine naj bi bile ogrožene, sodišče niti posredno ne pove (tudi pritožbeno sodišče o tem ne reče ničesar). Razlog za hospitalizacijo vidi namreč le v pridržančevem ogrožanju samega sebe.
Ker torej sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vzročne povezanosti med duševno boleznijo (oz. motnjo) in pacientovo (domnevno suicidalno) voljo in ker tudi nista ugotovili, ali je prisilna hospitalizacija zadnja možnost obvarovanja R.K. pred samim seboj (ugotovitev obojega terja pravilna uporaba 70. člena ZNP), je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijana sklepa razveljavilo (drugi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 v zvezi s 37. členom ZNP). Ker je (najdaljši) čas pridržanja že iztekel, zadeve ni vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.