Jedro

Ker bi bil tudi vsak drugi izvedenec pri izračunavanju hitrosti omejen z razpoložljivimi podatki, angažiranje novega izvedenca ni smiselno. Ponovitev dokazovanja z izvedencem bi bila potrebna zgolj v primeru nepopolnega, nejasnega izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma v pravilnost izdelanega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v veljavi vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 99510/2016 z dne 4. 10. 2016, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila glavnice 5.028,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2016 dalje in 59,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2016 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 265,08 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da se dokazna ocena vrti okrog alkoholiziranosti. Sodišče bi moralo ostati znotraj trditvene podlage, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, ker naj bi se izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Priča K. R. je zanikala, da bi govorila o opitosti moškega; izjavila je, da je bil moški vihrav. Ni videla, da bi moški, po tem, ko je izstopil iz vozila, vstopil v drugo vozilo. Procesna kršitev je podana, ker je sodišče dokaze izvajalo samoiniciativno. Dokaznega predloga, da se od Policijske postaje pridobi zapisnik o prometni nesreči, ni podala nobena od pravdnih strank. Pravdni stranki sta predlagali pribavo zapisnika o ogledu prometne nesreče, skice kraja prometne nesreče, album fotografij ter uradne zaznamke o izjavah udeležencev in morebitnih prič. Ta kršitev je povzročila drugo, ki jo sodišče priznava v 10. točki obrazložitve. Na razliko v zapisnikih je sodišče samoiniciativno opozorilo tožečo stranko in jo celo pozvalo, da listine pregleda. Šele nato je tožeča stranka podala dodaten dokazni predlog. Nadaljnja kršitev je razvidna iz listovne številke 76. Po prejemu spisa Policijske postaje Š. je sodišče samoiniciativno zaprosilo Okrožno državno tožilstvo v X. za uradne zanamke o zbranih obvestilih T. P., K. R., I. P., S. G. in S. L. Pridobivanje dokazov po uradni dolžnosti je nedopustno. Po vpogledu uradnih zaznamkov je tožeča stranka predlagala zaslišanje T. P. in K. R. Odločitev je oprta na izpoved K. R. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in v nasprotju z okviri materialno procesnega vodstva. Tožena stranka je v neenakopravnem položaju. Kršitev je bila storjena tudi z neupoštevanjem navedb tožene stranke, podanih na drugem naroku za glavno obravnavo. Z dodatnimi navedbami se postopek ni zavlekel. Tožena stranka je navedla razloge za podajanje navedb na naroku in ne v vlogi. Ni argumentirana zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje M. G. Zaslišanje te priče je bistveno zaradi zaključka, da se je toženec izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Pri zaključku, da je toženec zapustil kraj prometne nesreče, je spregledano, da gre za prometno nesrečo I. kategorije in da udeleženca nista bila dolžna o njej obveščati policije. Pa tudi, da je toženec kraj zapustil, še preden je S. L. klical policijo. Toženec ni vedel, da je obveščena policija. Toženec ni izgubil zavarovalnih pravic, ker ni bil dolžan obveščati policije in ker ni vedel, da je bila policija obveščena. Pred tem je bil z udeleženko dogovorjen postopek uveljavljanja odškodnine. Pogodbena domneva o izmaknitvi alkoholiziranosti je zato izključena. Tudi tožencu ni jasno, s kakšnim namenom je S. L. po odhodu toženca, ne da bi ga o tem obvestil, o prometni nesreči obvestil policijo; še manj pa, zakaj je poskušal doseči, da bi bil sam naveden kot voznik v nesreči udeleženega vozila. Odločitev temelji na nezakonito pridobljenem uradnem zaznamku o izjavi K. R. in njenem zaslišanju. Izpostavlja, da izvedenčeve ugotovitve o trčni hitrosti ne pomenijo, da je I. P. z enako hitrostjo vozila tudi pred trčenjem. Pa tudi tega ne, da ni zavirala. Če bi zavirala, do trčenja ne bi prišlo, saj je trčila v zadnji bočni del toženčevega vozila. Njena preglednost je znašala 200 m, kar pomeni, da je videla toženca, ki se je vključeval na prednostno cesto. Ničesar ni storila, da bi nastanek nesreče preprečila. Prekoračila je dovoljeno hitrost. Ker je ključno, s kakšno hitrostjo je I. P. vozila, je tožena stranka predlagala novega izvedenca. Opisala je pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, pa nov izvedenec kljub temu ni bil angažiran. Ker je izvedensko mnenje neugodno za toženo stranko, bi moralo biti toženi stranki omogočeno, da svoje dvome o pravilnosti izvedenskega mnenja utemelji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V regresni tožbi na osnovi drugega odstavka 7. čl. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji) tožeča stranka (zavarovalnica) uveljavlja regresni zahtevek za škodo, ki jo je oškodovanki I. P. dne 24. 6. 2016 povrnila v višini 5.028,94 EUR. Regresni zahtevek utemeljuje s trditvijo, da je toženec, ki je nesrečo povzročil, vozilo upravljal pod vplivom alkohola (4. točka prvega odstavka 7. čl. Splošnih pogojev). Očita mu, da se je z zapustitvijo kraja nesreče izognil preiskavi alkoholiziranosti. Za tak primer je v Splošnih pogojih predvidena domneva alkoholiziranosti. Tožničino plačilo odškodnine in njena višina nista sporna.

5. Ugotovitev, da je toženec v roku 10 minut po nezgodi, še preden je na kraj dogodka prišla policija, zapustil kraj nezgode, je podlaga za domnevo toženčeve alkoholiziranosti. Ni pa razlogov, da tudi na osnovi izpovedi prič in drugih dokazov sodišče na toženčevo alkoholiziranost ne bi smelo sklepati.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da dokazovanja z zapisnikom prometne nesreče, pridobljenim od Policijske postaje Š., ni predlagala nobena od pravdnih strank. Dokazovanje s policijskim zapisnikom PP Š. je tožeča stranka predlagala v I. točki tožbe. Tožbi je predložila Slovenskemu zavarovalnemu združenju poslano poročilo o prometni nesreči (listina A1). Na prvem naroku za glavno obravnavo je predlagala pridobitev celotnega spisa Policijske postaje Š. in zahtevala dokazovanje z listinami iz tega spisa: zapisnik o ogledu prometne nesreče, skica kraja prometne nesreče, album fotografij, uradni zaznamki o izjavah vseh udeleženih in prič dogodka, plačilni nalog in ostale listine. Celo tožena stranka je na tem naroku predlagala pridobitev vseh listin iz spisa Policijske postaje Š. Vse te dokaze je sodišče pribavilo in listine prebralo. Iz dokaznega predloga tožeče stranke je razvidno, da želi dokazovanje z vsemi listinami, ki so bile s strani policije izdelane v zvezi z obravnavano prometno nesrečo. 7. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je pravdni stranki opozorilo, da Zapisnik o ogledu prometne nesreče (listina C2) vsebuje več podatkov kot Poročilo slovenskemu zavarovalnemu združenju (listina A1). V zapisniku o ogledu so vsebovane ravno podrobnosti o toženčevem odhodu s kraja dogodka, ki v Slovenskemu zavarovalnemu združenju posredovanem poročilu niso vsebovane. Ker gre za okoliščine, nanašajoče se na temeljno sporno dejstvo, jih je bilo sodišče dolžno razčistiti. Pri tem sodišče nima le pasivne vloge, ampak si mora prizadevati, da se dejansko stanje vsestransko razišče. Z 285. čl. ZPP mu je naložena naloga, da poskrbi, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank in ponudijo ali dopolnijo dokazila. Pritožbeno sodišče ravnanje prvostopenjskega sodišča ocenjuje za skrbno, natančno in popolnoma skladno z 285. čl. ZPP. Táko ravnanje se od sodišča prve stopnje pričakuje. Sodišče je ugotavljalo dejstva, ki sta jih stranki zatrjevali, upoštevajoč dokazno gradivo, katerega pridobitev sta predlagali pravdni stranki. Razpravno načelo, vsebovano v 7. čl. ZPP, je bilo spoštovano in ne kršeno.

8. Ni res, da je sodišče prve stopnje samoiniciativno, brez predloga strank, zaprosilo Okrožno državno tožilstvo v X. za uradne zaznamke o zbranih obvestilih T. P., K. R., I. P., S. G. in S. L. Že na prvem naroku (20. 9. 2017) je tožeča stranka predlagala (tudi) pribavo uradnih zaznamkov o izjavah udeležencev in morebitnih prič dogodka. Sklepala je, da bo dokaze mogoče pridobiti pri Policijski postaji Š., ki je dogodek obravnavala. Iz načina podajanja dokaznih predlogov tožeče stranke je razbrati zahtevo po pridobitvi in branju vseh listin, ki se tičejo obravnavnega dohodka oz. so bile v zvezi s prometno nesrečo izdelane. Takoj, ko se je na naroku 25. 10. 2017 ob zaslišanju policistov izkazalo, da bi bile listine lahko tudi med dokumentacijo, na podlagi katere se je obravnavalo kaznivo dejanje goljufije, očitano priči S. L., je tožeča stranka predlagala tudi pridobitev listin, na osnovi katerih je bilo obravnavano dejanje S. L. Tudi ta dokazni predlog je tožeča stranka pravočasno podala, saj je za sum kaznivega dejanja priče izvedela na tem naroku. Uradne zaznamke je sodišče skušalo pridobiti od Policijske postaje Š. Ker je iz odgovora Policijske postaje Š. (list. št. 62 – 75) razvidno, da so bili zahtevani uradni zanamki predloženi Okrožnemu državnemu tožilstvu v X., jih je sodišče legitimno pridobilo od tega organa.

9. Če bi tožena stranka na naroku 25. 10. 2017 podajala nova pravno odločilna dejstva, s katerimi ne bi odgovarjala na predhodno podane trditve tožeče stranke, bi bile njene navedbe prepozne. Podane bi bile namreč po izteku sodno določenega roka za odgovor na trditve tožeče stranke. Ker pa se je tožena stranka na naroku opredeljevala (tudi) do s strani policije predložene dokumentacije, ki jo je šele pred narokom lahko pregledala, uveljavljanje deljene odgovornosti ni bilo prepozno. Izrecno je navedla, da na soodgovornost druge udeleženke sklepa iz ugotovitev policije. Stališču sodišča prve stopnje iz 8. točke obrazložitve, da naj bi bile na tem naroku podane navedbe o soodgovornosti I. P. prepozne, zato ni mogoče pritrditi. Ker pa je sodišče prve stopnje spoštovalo zahtevo (obeh) pravdnih strank, da v celoti in popolno ugotovi ravnanje obeh udeležencev prometne nesreče, pri čemer soprispevek I. P. k nastali škodi ni bil ugotovljen, načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Nobenega od zatrjevanih dejstev sodišče prve stopnje ni spregledalo ali opustilo njegovega ugotavljanja.

10. Priča M. G. naj bi izpovedala, da sta se na dan škodnega dogodka policista zglasila na toženčevem domu in od nje pridobila toženčevo telefonsko številko (dokazni predlog, podan na prvem naroku). Gre za dejstva, ki jih je potrdil policist J. K., zaslišan kot priča, delno izhajajo tudi iz listin. Ker teh dejstev tožeča stranka ne zanika, gre za nesporna dejstva, katerih ugotavljanje ni bilo potrebno.

11. Dejstvo, da se je toženec z odhodom s kraja škodnega dogodka izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, je argumentirano v 13. točki obrazložitve. Ugotovitev je oprta na izpovedi prič I. P., A. P., S. L., F. V., K. R. in policistov K. K. ter J. K.; z izpovedmi skladni so listinski dokazi. Priča S. L. sicer ni potrdil, da mu je toženec naročil, naj pove, da je bil on (S. L.) voznik, je pa to očitno iz dejstva, da je S. L. táko izjavo na kraju dogodka policistoma dal. Spremenil jo je šele, ko mu je bilo, že na kraju samem, predočeno, da policija s podatki o vozniku razpolaga. Ni videti razumnega razloga, da bi priča samoiniciativno in brez razloga krivdo za nesrečo prevzemala nase. Sodišče prve stopnje navaja še več okoliščin, ki kažejo, da se je toženec s kraja nesreče odstranil takoj, ko je mogel; da je svoj odhod skušal prikriti; pa tudi, da ga tega dne ni bilo mogoče izslediti niti v njegovem podjetju niti na njegovem domu; na telefon se ni oglašal. Povsem nepomembno se v takih okoliščinah pokaže pritožbeno opozorilo, da zato, ker je nastala samo materialna škoda, udeleženca nesreče policije nista bila dolžna klicati.

12. Zaključek o odgovornosti za nastanek nesreče pritožnik graja z opozarjanjem na neugotovljeno hitrost vožnje voznice I. P. Sodni izvedenec A. A. je ugotovil hitrost vozil ob trku. Tožnik, ki je zavijal levo na prednostno cesto, je v trenutku trčenja vozil s hitrostjo od 18 do 20 km/h. Voznica I. P., ki je po prednostni cesti vozila naravnost, je v trenutku trčenja vozila s hitrostjo med 48 in 50 km/h. Izvedenec je ugotovil, da toženec svojega vozila na stičišču stranske ceste s prednostno ni ustavil, kar bi bil glede na prometno signalizacijo dolžan storiti. Ta ugotovitev je skladna z izpovedjo I. P., da je toženčevo vozilo „z vso močjo priletelo iz stranske na glavno cesto“. Zanikala je, da bi toženčevo vozilo počasi speljevalo, kar bi glede na prometno signalizacijo moralo. Te okoliščine zanikajo, da bi I. P. hitrost svojega vozila postopno zmanjševala. Izvedenec je izključil možnost, da bi I. P. pred trkom zavirala s polno močjo; sledov zaviranja ni. Njeno vozilo se je ustavilo 22 m od točke trčenja, pri čemer tudi na poti ustavljanja sledov intenzivnega zaviranja ni. Vse te okoliščine so podlaga za zaključek, da voznica I. P. k nastanku škodnega dogodka ali obsegu škode ni prispevala.

13. Izvedenec je pojasnil, da iz podatkov, s katerimi razpolaga – sledi zaviranja na poti vožnje do mesta trčenja niso bile najdene – ni mogoče izračunati, če je in koliko je voznica I. P. pred trčenjem uspela zmanjšati hitrost vožnje. Je pa sklepal, da I. P. hitrosti vožnje pred trčenjem, zaradi v prejšnji točki navedenih okoliščin, ni občutno zmanjšala. Tudi na vsa ostala vprašanja je razumljivo in popolno odgovoril. Ker je tožeča stranka pomislek o preveliki hitrosti I. P. izrazila že v pripombah na izvedensko mnenje, je izvedenec v ustno podanem mnenju svoje ugotovitve o hitrosti vožnje obeh vozil, dovoljeni hitrosti, preglednosti vozišča in drugih okoliščinah še dodatno utemeljil in pojasnil svoja stališča. Ker bi bil tudi vsak drugi izvedenec pri izračunavanju hitrosti omejen z razpoložljivimi podatki, angažiranje novega izvedenca ni smiselno. Ponovitev dokazovanja z izvedencem bi bila potrebna ali celo nujna zgolj v primeru nepopolnega, nejasnega izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma v pravilnost izdelanega mnenja (254. čl. ZPP). Nobene od navedenih hib izvedensko mnenje izvedenca A. A. nima.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).