Jedro

Pri preizkusu ravnanja po 263. členu ZGD-1 se presoja, ali je bilo odločanje vestno in pošteno ob trenutku ravnanja, na primer sklenitve pogodbe, in ob upoštevanju konkretnega položaja. Kasnejši resnični razvoj dogodkov načeloma ne vpliva na obstoj ali neobstoj odgovornosti članov uprave.

Kar pa se samih domnevnih kršitev določb različnih določb ZPP o izvajanju dokaznega postopka tiče, jih pritožnica ni z ničemer podrobneje opisala. To pa bi bila morala storiti (3. točka 335. člena in prvi odstavek 339. člena ZPP), če bi bila hotela doseči, da jih bo sodišče preizkusilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna vsakemu od tožencev povrniti pravdne stroške v višini po 1.578,01 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede odškodninske odgovornosti dveh nekdanjih članov uprave tožeče stranke.

2. Tožeča stranka se ukvarja z zdravstvenim zavarovanjem. Oba toženca sta bila v letih 2005, 2006 in 2007 člana uprave tožeče stranke. Z odvetnikom A. A. je imela tožeča stranka od leta 2005 naprej sklenjeno pogodbo, po kateri je tožeča stranka plačevala mesečni pavšal v višini 1.500,00 EUR. S to pogodbo pa po navedbah tožeče stranke niso bile vključene storitve zastopanja pred sodišči in drugimi državnimi organi (prvostopenjska sodba, r. št. 1). Dne 28. 9. 2006 so tožeča stranka in odvetnik A. A. sklenili „Pogodbo o nagradi“ (v nadaljevanju: Pogodba o nagradi). S to pogodbo sta se obe pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka izplačala posebno nagrado, če bo odvetnik A. A. dosegel v št. III Pogodbe o nagradi dogovorjen učinek. Tožeča stranka je tako izplačala skupaj 245.368,00 EUR v juniju in juliju 2007. 3. Razlog za sklenitev takšne pogodbe je bil v spremembi zakonodaje (Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, novela H, v nadaljevanju ZZVZZ-H) in v posledicah spremembe zakonodaje. Tožena stranka je imela najslabšo strukturo zavarovancev od vseh zavarovalnic. Glede na ta zakon je bila tožena stranka upravičena do izravnalnih plačil na pravnem temelju „izravnalnih shem“. Izravnalna plačila bi morale dati druge zavarovalnice z ugodnejšo strukturo zavarovancev. Takšni zavarovalnici pa sta bili dve: X in XX.

4. Tožeča stranka je imela pravico do izravnalnih plačil le, če je lahko predložila podatke od lekarn. Tožeča stranka je sicer za priskrbetje teh podatkov lekarnam plačevala, ni pa hotela plačati več kot 0,75 % od kosmatih obračunanih škod. Lekarne zato tožeči stranki podatkov niso hotele priskrbeti (prvostopenjska sodba, r. št. 21). Lekarne so začele groziti, da bodo pričele zavarovancem tožeče stranke svoje storitve zaračunavati neposredno. To naj bi pomenilo veliko škodo za tožečo stranko, saj bi lahko izgubila zavarovance (prvostopenjska sodba, r. št. 17). To bi se dogodilo zato, ker bi zavarovanci začeli odpovedovati pogodbe in sklepati pogodbe s konkurenčnima zavarovalnicama.

5. V odločbi Ministrstva za zdravje z dne 18. 9. 2006 o izravnavi je Ministrstvo za zdravje ugotovilo, da prag za izravnavo v obdobju od 1. 4. do 30. 6. 2004 ni bil dosežen in da konkurenčni zavarovalnici X in XX, tožeči stranki ne bodo izvršili izravnalnih plačil. Vendar pa so bile vse obveznosti in upravičenja iz tega obdobja (in sklepa) prenesene v naslednje referenčno obdobje. V obrazložitvi te odločbe je bilo zapisano, da tožeča stranka, pri posredovanju podatkov od ministrstva ni prejela ustreznih podatkov, zato ministrstvo pri izračunu izravnalnih plačil ni vključilo podatkov zavarovalnice Y s podatki za zdravila in medicinsko tehnično pomoč, ker jih lekarne v ustrezni obliki in roku niso priskrbele zavarovalnici. Te podatke bi morala zavarovalnica Y pridobiti od lekarn v ustrezni obliki in vsebini in jih posredovati ministrstvu v naslednjem referenčnem obdobju, da bodo vključeni v račun izravnave (prvostopenjska sodba, r. št. 21). Tožeča stranka naj bi tako ne pridobila protivrednosti v višini okoli 130 mio SIT (sedaj 580.000,00 EUR; prvostopenjska sodba, r. št. 17). Če pa bi tožeča stranka morala plačevati namesto 0,75 % več, namreč 3 %, potem bi to za tožečo stranko pomenilo dodatne stroške v višini več kot 5 mio EUR, ogrožena bi bila solventnost tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 17).

6. Ministrstvo za zdravje je sprejelo „Pravilnik o vrsti podatkov za izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki so jih dolžni zagotavljati izvajalci zdravstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 7/2007)“. S tem pravilnikom so bili natančno opredeljeni podatki, ki so jih morale pošiljati lekarne tožeči stranki proti plačilu 0,75 %. Podatke je odslej torej pridobivala (ob prej navedenem strošku v višini 0,75 %). Na temelju poračuna izravnav za nazaj je pridobila celo znesek 580.000,00 EUR, čeprav zakon poračuna sploh ni predvidel. Sodišče v Novi Gorici je to plačilo sicer razveljavilo, odškodninski zahtevki zoper tožečo stranko pa so bili že zastarani in jih toženi stranki ni bilo treba plačati (prvostopenjska sodba, r. št. 22).

7. Vseh teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Sicer pa prvostopenjska sodba ugotavlja, da je tožeča stranka sama v tožbi opisovala težak položaj, v katerem se je znašla sama (prvostopenjska sodba, r. št. 2).

8. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku predvsem trdila, da sklenitev pogodbe ni bila potrebna, da je bila poslovno neutemeljena in škodljiva za tožečo stranko. Trdila je tudi, da izpolnitev predpostavk za izplačilo nagrade odvetniku A. A. ni bilo v ničemer odvisno od dela in prizadevanja odvetnika, temveč le od samih lekarn in Ministrstva za zdravje (prvostopenjska sodba, r. št. 1).

9. Toženca sta se branila, da je bila sklenitev takšne pogodbe potrebna glede na težak položaj, v katerem se je znašla tožena stranka.

10. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke plačilo štirih enakih zneskov (po 61.342,02 EUR), skupaj 245.368,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To pa je bilo toliko, kolikor je bilo plačano odvetniku A. A. in poleg tega še zakonske zamudne obresti.

11. Prvostopenjsko sodišče je vse tožbene zahtevke zavrnilo.

12. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbeno sodišče bo povzelo le bistvene razloge pritožbe. To bo storilo zlasti zato, ker pritožba vedno znova ponavlja iste razloge, zlasti da odvetnik A. A. ni mogel ni mogel vplivati na sprejetje za tožečo stranko ugodnih predpisov.

13. Tožeča stranka v pritožbi ne zanika, da se je v letih 2006 in 2007 ukvarjala s težavami, ki jih je prinesla sprememba zakonodaje. Ne zanika niti, da je odvetnik A. A. opravljal določene storitve in ne zanika, da bi bi bila katera od storitev nepotrebna. V pritožbi pa trdi, da naj bi v prvostopenjskem postopku dokazala, da je bil odvetnik A. A. za vse opravljene storitve plačan že na temelju odvetniške tarife in mesečnega pavšala v znesku 1.500,00 EUR na temelju Pogodbe o izvajanju odvetniških storitev z dne 21. 11. 2005. Vendar to razume pritožba le kot dodatni razlog za utemeljenost njene teze, da naj bi toženca ravnala neskrbno. Kot bistvo očitkov sama označuje to, da uresničitev ciljev in pogojev, ki so bili opisani v št. III Pogodbe o nagradi, ni bila v ničemer odvisna od storitev odvetnika A. A. Cilji so bili doseženi z „Navodilom za pripravo poročila o izvajanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v preteklem obdobju izravnave (z veljavnostjo od 28. 12. 2006) in kasneje s Pravilnikom, ki pa je začel veljati 27. 1. 2007. Dokončno naj bi bil cilj dosežen s prenosom vsebine Pravilnika v ZZVZZ-J, po plačilu nagrade. Omejitev nadomestila na 0,75 % zneskov kosmato obračunanih škod, naj bi bila določena že z ZZVZZ-H. Zahtevek tožeče stranke na plačilo najmanj 130 mio SIT izravnave za drugo polovico leta 2006 oziroma za prvo polovico leta 2007, naj bi izhajal neposredno iz zakona in iz odločbe ministrstva št. 5827-1/2006-13. 14. V nadaljevanju meni pritožba, da naj bi doseganje pozitivnega poslovnega izida v ničemer ne bi bilo odvisno od dela odvetnika A. A. Tožeča stranka trdi, da naj bi do izpolnitve navedenih ciljev in pogoje prišlo celo, če bi Pogodba o nagradi ne bi bila sklenjena oziroma neodvisno od tega, ali bi odvetnik A. A. kaj delal za tožečo stranko ali ne, ker bi odvetnik A. A. pravico do nagrade v celotnem znesku pridobil že na podlagi samega podpisa Pogodbe. Izpolnitev predpostavk za pridobitev nagrade naj bi namreč ne bila odvisna od dejavnosti odvetnika A. A. (pritožba, r. št. 5 – 12). Pritožba v nadaljevanju še očita prvostopenjski sodbi, da se sploh ni ukvarjalo s konkretno potrebo po angažiranju odvetnika A. A. s Pogodbo o nagradi, prav tako naj ne bi ocenjevalo potrebne skrbnosti in vestnosti tožencev pri podpisu Skupnega poročila (pritožba, r. št. 18). Očita tudi, da prvostopenjsko sodišče naj ne bi odgovorilo na očitke, da na dosežene cilje odvetnik A. A. ni mogel vplivati (pritožba, r. št. 20, 21, 22). Prvostopenjska sodba se naj ne bi opredelila do plačila 130 mio SIT (pritožba, r. št. 24).

15. Prvostopenjsko sodišče naj bi prekoračilo trditveno podlago in kršilo razpravno načelo in kot dejstva upoštevalo izpovedi prič in strank (pritožba, r. št. 19).

16. Pritožba v nadaljevanju očita prvostopenjski sodbi še, da ni povzela vseh izjav priče B. B., zlasti še izpovedi, da sprejetje Pravilnika ni bila posledica kakršnegakoli pritiska. Prvostopenjsko sodišče bi moralo glede na izpoved prič B. B. in C. C. ugotoviti, da ne drži navedba tožencev, da je odvetnik A. A. izposloval sprejetje Pravilnika (pritožba, r. št. 28). Dokaz z zaslišanjem priče D. D. in obema tožencema naj bi bil informativen (pritožba, r. št. 35).

17. Pritožba očita prvostopenjski sodbi še, da ni obrazloženo odgovorila na trditve tožeče stranke, da ne drži zapis v Skupnem poročilu, da naj bi odvetnik A. A. vložil napore in prizadevanja v pogajanjih z lekarnami in lekarniško zbornico. Lekarne naj bi namreč tudi po sprejetju Pravilnika le-temu nasprotovale (r. št. 32 in nasl.).

18. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Navedla je razloge, ki po njenem mnenju nasprotujejo uspehu pritožbe in opozorilo na tista mesta v sodbi, s katerimi je bila obrazložena odločitev prvostopenjskega sodišča. 19. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

I. RAZLOGI

20. Tožeča stranka je uveljavljala svoj zahtevek na temelju 2. odstavka 263. člena ZGD-1. Glede na navedeno določbo odgovarja član uprave, če so pri vodenju družbe ravnali nevestno in nepošteno. Dokazno breme glede nasprotnega nosijo sami.

21. Tožeča stranka je delniška družba, toženca sta bivša člana uprave. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka navajala, da je 28. 9. 2006 med tožečo stranko in odvetnikom A. A. sklenjena „Pogodba o nagradi“ bila pogodba, pri kateri naj bi toženca kršila svoje dolžnosti. Tožeči stranki naj bi zato nastala škoda v višini nagrade, ki jo je tožeča stranka izplačala odvetniku A. A. 22. Pravno stanje v času sklenitve pogodbe je bilo takšno: ZZVZZ-H (Ur. l. RS, št. 76/2005 z dne 12. 8. 2005) je uvedel sistem izravnalnih plačil. Ta so bila urejena v (novem) členu 62.d in naslednjih. Namen izravnalnih plačil je bil jasen: z njimi naj bi zavarovalnice z boljšo strukturo zavarovancem plačevale zavarovalnicam s slabšo strukturo zavarovancev. Na ta način se naj bi izravnale tiste razlike med donosnostjo zdravstvenih zavarovalnic, ki so bile zgolj posledice strukture zavarovancev. Bistvena razlika je nastajala zaradi različne povprečne starosti zavarovancev. Celotna ureditev se je nanašala izključno na dopolnilno zdravstveno zavarovanje, to pa je bila prav dejavnost tožeče stranke in obeh konkurentk.

23. Bistveno merilo za določitev izravnalnega plačila so bili nedvomno zneski obračunanih škod in nadomestil (2. stavek 1. odstavka 62.d člena ZZVZZ). Da je bilo izravnalno plačilo sploh mogoče izračunati, je morala najprej tožeča stranka pridobiti potrebne podatke. Te so sicer bili „izvajalci zdravstvenih storitev, ki so vključeni v mrežo javne zdravstvene službe“ dolžni priskrbeti tožeči stranki, in sicer praviloma v elektronski obliki (7. točka 2. odstavka 62. člena ZZVZZ (v besedilu, kot ga je 62. členu dala prav novela ZZVZZ-H). O višini nadomestila za obdelavo in posredovanje podatkov sta se lahko stranki sicer dogovorili, vendar pa je bila višina nadomestila omejena na 0,75 % (3. stavek 1. odstavka 62.d člena ZZVZZ). Očitna pomanjkljivost te ureditve je bila, da niso bili natančno določeni podatki, ki naj bi jih bili izvajalci zdravstvenih storitev, med njimi pa predvsem lekarne, dolžni priskrbeti tožeči stranki. To je hkrati tudi pomenilo, da je bila maksimizacija plačila, kot si jo je zamislil 3. stavek 1. odstavka 62.d člena ZZVZZ, praktično brez učinka. Izvajalci zdravstvenih storitev so lahko zahtevali tudi višje plačilo za podatke, in pri tem tožeča stranka ni imela zanesljivega pravnega temelja za to, da bi takšnim zahtevam nasprotovala. Prvostopenjska sodba je ugotovila, da lekarne zares niso pošiljale za izračun izravnalnih plačil potrebnih podatkov proti plačilu 0,75 % od kosmatih obračunanih škod, temveč so zahtevale plačilo v višini 3 % od kosmatih obračunanih škod in toliko sta obe konkurenčni zavarovalnici tudi plačevali. Tožeča stranke je bila pripravljena plačati 0,75 %. Posledica je bila, da tožeča stranka podatkov od lekarn zato ni prejemala (prvostopenjska sodba, r. št. 21).

24. Takšno stanje je obstajalo še 28. 9. 2006, ko je bila sklenjena Pogodba o nagradi. Pritožnikovo mnenje, da naj bi tožeča stranka prejela najmanj 130 mio SIT na temelju izravnave za drugo polovico leta 2006 oziroma za prvo polovico leta 2007 zanesljivo ni moglo izhajati neposredno iz zakona in tudi ne iz odločbe Ministrstva za zdravje št. 5827-1/2006-13 z dne 18. 9. 2006 (priloga A59). Odločba je namreč zgolj ugotovila, da prag za izravnavo v obdobju od 1. 4. do 30. 6. 2006 ni bil dosežen. Obe ostali konkurentki tožeče stranke, zavarovalnici X in XX, tožeči stranki zato nista bili dolžni plačati sploh nobenega izravnalnega plačila (prvostopenjska sodba, r. št. 21; gl. tudi navedeno odločbo, št. 2, 3 in 5). Znesek morebitnih izravnalnih plačil je bil (glede na besedilo odločbe, gl. št. 5 v navedeni odločbi) prenesen v naslednje referenčno obdobje. Glede na to, da so grozile v naslednjem referenčnem obdobju iste težave pri izračunavanju izravnalnih plačil kot v tem obdobju (na katerega se je nanašala navedena odločba), je bilo jasno, da tožeča stranka tudi v naslednjem referenčnem obdobju ne bo deležna nobenega plačila, če ne bo zmogla predložiti potrebnih podatkov.

25. Glede na ta ugotovljena dejstva je več kot dovolj jasno, da iz ZZVZZ in iz navedene odločbe nikakor ni izhajalo, da bo tožeča stranka prejela najmanj 130 mio SIT. Pritožba, r. št. 9 sicer meni drugače, je pa to mnenje v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, ki jih pritožba niti ne izpodbija, in z materialnim pravom.

26. Glede na povedano je jasno, da je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je uprava morala ukrepati, da bi od tožeča stranke odvrnila grozečo (dokončno) izgubo izravnalnih plačil, grozečo insolventnost (prvostopenjska sodba, npr. r. št. 19) in grozečo izgubo zavarovancev. Da je bila pogodba z odvetnikom A. A. lahko sredstvo za odvrnitev teh nevarnosti, je očitno.

27. Do 28. 9. 2006 sta tožeča stranka in odvetnik A. A. sicer že sklenili vsaj eno pogodbo, in sicer „Pogodbo o izvajanju odvetniških storitev“ (priloga A4). Ta pogodba je bila sklenjena 21. 11. 2005. Z njo pa se je odvetnik zgolj zavezal nuditi posamezne pravne nasvete dnevno (št. II navedene pogodbe) za protiplačilo v višini 1.500,00 EUR na mesec. Za plačilo za zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi se naj bi uporabljala Odvetniška tarifa (št. III navedene pogodbe). Da plačilo za veliko večji podjem, kot so bila izravnalna plačila, ni niti mogel biti vključen v to pogodbo, je bilo očitno. Ne nazadnje je novela ZZVZZ-H začela veljati komaj 1. 9. 2005, plačilo za dnevne nasvete pa razmeroma skromno. Sicer pa je tudi odvetnik A. A., zaslišan kot priča, izpovedal, da (takšna) nagrada ni bila dovolj spodbudna za ukvarjanje z izravnalnimi plačili (prvostopenjska sodba, r. št. 22).

28. Tožeča stranka sama je (že v tožbi, prvostopenjska sodba, r. št. 1) navedla, katere predpostavke za izplačilo nagrade odvetniku A. A. so bile dogovorjene v Pogodbi o nagradi (priloga A2). Te pa so bile: da lekarne stroškov ne bodo zaračunavale neposredno zavarovancem tožeče stranke, da bodo lekarne začele v elektronski obliki pošiljati potrebne podatke tožeči stranki, da tožeči stranki ne bo treba lekarnam plačevati nadomestila višjega kot 0,75 % kosmatih obračunanih škod, da bo tožeča stranka prejela kot izravnavo za drugo polovico leta 2006 oziroma prvo polovico 2007 najmanj znesek v višini 130 mio SIT in da bo tožeča stranka imela v letu 2006 pozitiven poslovni izid oziroma čisti dobiček. Da so bile te predpostavke pri izplačilu vse izpolnjene, pritožba ne izpodbija.

29. Predpostavke za izplačilo nagrade odvetniku A. A. so bile določene povsem stvarno (objektivno), sredstva za dosego teh ciljev pa niso bila opredeljena in so bila očitno prepuščena odvetniku samem. Pogodba o nagradi je bila torej podjemna pogodba (619. člen OZ). Glavni očitek že v prvostopenjskem postopku, in sedaj še v pritožbi je bil, da naj bi bila ta pogodba kot takšna nepotrebna v celoti (r. št. 19). Tožeča stranke je zato s tožbo zahtevala le odškodnino v višini odvetniku A. A. plačanega zneska. V okviru prej opisanega stališča tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče preizkušalo utemeljenost sklenitve pogodbe in je to omejitev v svoji odločbi izrazilo jasno (prvostopenjska sodba, r. št. 17, 19 in 24). Tudi pritožbeno sodišče bo preizkušalo izpodbijano sodbo predvsem v okviru tega glavnega očitka.

30. Pri preizkusu, ali sta toženca kot člana uprave pri sklenitvi Pogodbe o nagradi ravnala pošteno in vestno, se je pritožbeno sodišče držalo v odločbi VS RS, opr. št. III Ips 80/2010 v r. št. 8 opredeljenih načel: uprava lahko sprejema le odločitve, ki so zadovoljive za doseganje ciljev. „Pretirano stroge zahteve do članov uprave bi lahko obremenilno vplivale na potrebno podjetnost pri sprejemanju poslovnih odločitev. Zadostuje torej, da gre za razumno odločitev v konkretni situaciji.“ Presoja se torej, ali je bilo odločanje vestno in pošteno ob trenutku ravnanja, na primer sklenitve pogodbe, in ob upoštevanju konkretnega položaja. Kasnejši resnični razvoj dogodkov načeloma ne vpliva na obstoj ali neobstoj odgovornosti članov uprave (glej navedeno odločbo VS RS, r. št. 9 in predvsem r. št. 11).

31. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj bi bila odločitev tožencev v tej konkretni zadevi že načeloma nerazumna. Da je bilo mogoče s povezovanjem različnih ukrepov vplivati na ravnanje lekarn in Ministrstva za zdravje, je očitno. Da je mogoče to doseči med drugim tudi z vodenjem različnih pravnih in povsem nepravnih postopkov, tudi. K zadnjim na primer šteje iskanje podpore („lobiranje“), dajanje nasvetov, vodenje pogajanj in pripravljanje pravnih aktov. Vse to je odvetnik A. A. počel (prvostopenjska sodba, r. št. 19), očitno pa je bilo mogoče izvajati tudi še drugačen pritisk na ministra za zdravje, ker je tako ugotovila prvostopenjska sodba (glej r. št. 21). Teh storitev odvetnik A. A. ni dolgoval že po Pogodbi o izvajanju odvetniških storitev z dne 21. 11. 2005, saj so te merile na povsem drugačno odvetnikovo ravnanje, kar je celo trdila tožeča stranka sama.

32. Glede na to je bila odločitev za sklenitev Pogodbe o nagradi v takratnem položaju, v katerem je bila tožeča stranka, razumna. Že glede na to za odškodninsko odgovornost tožencev ni temelja, saj sta ravnala dovolj pošteno in vestno, ne glede na kasnejši izid. Ta pa je bil za tožečo stranko celo ugoden.

33. Poleg tega je že prvostopenjska sodba ugotovila, da odvetnik A. A. ni ostal nedejaven. Teh ugotovitev tožeča stranka sploh ne izpodbija, razen s pavšalno trditvijo, da je šlo za fiktivne intelektualne storitve (pritožba, r. št. 11). Glede storitev odvetnika A. A. gl. prvostopenjsko sodbo, r. št. 22. Prav te ugotovitve tudi odgovorijo na pritožbeno mnenje, da ravnanje odvetnika A. A. v ničemer ni moglo prispevati k doseganju ciljev. Navedbe pritožba ponavlja znova in znova in so v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjske sodbe. Odvetnik A. A. je namreč vlagal tožbe, predloge za izdajo začasnih odredb in je koordiniral različne postopke uprave. Poleg tega je tudi pritiskal na ministra za zdravje, saj je imel več sestankov na Ministrstvu za zdravje; zadnje je navedla tožeča stranka sama (prvostopenjska sodba, r. št 4). Končni uspeh ni izostal: ministrstvo za zdravje je najprej izdalo Pravilnik o vrsti podatkov za izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 7/2007 z dne 26. 1. 2007) in kasneje je še predlagalo v sprejem ZZVZZ-J, ki je bil tudi sprejet (Ur. l. RS, št. 91/2007 z dne 8. 10. 2007). Oba predpisa, zlasti pa že prvi, sta bila takšna, da je tožeča stranka dosegla vse svoje cilje glede zavarovancev, izravnalnih plačil in plačila lekarnam. Tega pa sicer tožeča stranka nikoli ni izpodbijala, niti sedaj v pritožbi ne. Tožena stranka se je sicer branila tudi z navedbo, da je odvetnik A. A. pripravil tožbi zoper dva tedanja ministra (ministra B. B. in E. E.), ki pa potem nista bili nikoli vloženi (prvostopenjska sodba, r. št. 13).

34. Ugotovitve prvostopenjske sodbe, da so bile različne storitve opravljene, pritožba ne izpodbija. S tem pa se zaplete v protislovje, ker po drugi strani sama trdi, da so bile storitve fiktivne, torej neobstoječe. Na čem temelji takšno mnenje, pritožba ne pojasni (pritožba, r. št. 11).

35. Pritožbeno sodišče se sicer povsem strinja s pritožbo, da odvetnik A. A. sam ni mogel sprejeti Pravilnika ali pa novele ZZVZZ (pritožba, r. št. 7). Za to ni bil pristojen, temveč Ministrstvo za zdravje. Lahko pa je odvetnik A. A. vplival na sprejetje enega ali drugega. To ni bilo nemogoče, kot meni pritožba (pritožba, r. št. 5 in zlasti 6 in r. št. 28). Prav ima tudi pritožba, da doseganje pozitivnega poslovnega izida tožeče stranke ni bilo v ničemer odvisno od odvetnika A. A. (pritožba, r. št. 10). Ker pa je bil s tem postavljen povsem objektiven pogoj za izplačilo nagrade, to kvečjemu toliko bolj govori v prid temu, da sta bila toženca kot zakonita zastopnika tožeče stranke pri dogovarjanju o višini nagrade z odvetnikom A. A. dovolj poštena in vestna.

36. Pritožba očita prvostopenjskem sodišču tudi, da „velike večine zgoraj navedenih očitkov in trditev tožeče stranke sploh ni ugotavljalo“ (pritožba, r. št. 15). Poleg tega naj bi dopuščalo pričam in strankam, da izpovedujejo preko trditvene podlage. Pritožba pa ne navaja, katere priče in stranki naj bi tako presegle trditve, niti v čem in tudi sicer nobene podrobnosti (glej pritožbo na navedenem mestu). Na takšne pritožbene navedbe odgovarja višje sodišče, da se v predhodnih robnih številkah pritožbe zapisani pritožbeni razlogi (na katere se sklicuje pritožba) le pravna stališča. Prvostopenjsko sodišče jim bi sicer lahko sledilo, če bi se z njimi strinjalo, tega pa seveda ni bilo dolžno storiti. Kar pa se samih domnevnih kršitev določb različnih določb ZPP o izvajanju dokaznega postopka tiče, jih pritožnica ni z ničemer podrobneje opisala. To pa bi bila morala storiti (3. točka 335. člena in 1. odstavek 339. člena ZPP), če bi bila hotela doseči, da jih bo sodišče preizkusilo.

37. Kar se zaslišanja bivšega ministra B. B. tiče, je v zapisniku (l. št. 132) dobesedno tole besedilo: „Priča pojasni, da je bila v času 2005, 2006 napeta situacija glede položaja zavarovalnic in so se vršili politični in ostali pritiski z vseh strani.“ Ta izpoved je bila zelo splošna in se je lahko nanašala tudi na Pravilnik, saj priča tega ni izključila. Nadaljnji očitek pritožbe je bil, da prvostopenjsko sodišče ni povzelo izjave bivšega ministra B. B., da „zaradi pritiska prav gotovo ni bil sprejet noben pravilnik“. Prvostopenjsko sodišče tega res ni storilo. Vendar tudi ni povzelo povzelo nadaljevanja izpovedi iste priče, ki je v istem stavku dodala še tole: „angažirala pa se je zavarovalnica Y zelo močno kot ekipa.“ Priča bivši minister B. B. je torej v istem stavku trdil, da zaradi pritiska Pravilnik ni bil sprejet, je pa potrdil močan angažma zavarovalnice Y. 38. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da naj bi odvetnik A. A. narekoval vsebino (kasneje sprejetega Pravilnika) pravnici Ministrstva za zdravje. Drži pa, da je tako izpovedal prvi toženec na glavni obravnavi (l. št. 116), potrdil pa odvetnik A. A. (l. št. 129). Bivši minister B. B. se česa takšnega ni spomnil, priča C. C. tudi ne. Ta priča pa tudi ni zanikala dela odvetnika A. A. Prav tako ni zanikala, da bi bil odvetnik A. A. prisoten na sestanku, na katerem naj bi po lastni izpovedi narekoval vsebino Pravilnika pravnici Ministrstva za zdravje, in to omenja tudi pritožba. Če bi prvostopenjsko sodišče izpovedi priče A. A. in prvega toženca sledilo, potem bi bil to sicer (močan) dodaten razlog za ugotovitev, da si je odvetnik A. A. prizadeval za dosego s Pogodbo o nagradi dogovorjenega cilja. Vendar tega dejstva, ki bi kvečjemu koristil toženi stranki, ni ugotovilo. Tega tudi ni rabilo storiti, ker je prvostopenjsko sodišče odločilo že, da je treba presojati ravnanje tožencev ex ante (prvostopenjska sodba, r. št. 23 izrecno; tudi r. št. 20 na koncu), torej v trenutku sklepanja Pogodbe o nagradi. To je tudi sicer stališče pritožbenega sodišča in je bilo v edini primerljivi zadevi stališče VS RS (opr. št. III Ips 80/2010). Pri izpeljanem dokaznem postopku o poteku sestanka na Ministrstvu za zdravje pa je očitno ostalo to sporno in kot takšno neugotovljeno, v vsakem primeru pa ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Pri tem tudi ni potrebno presojati, koliko se je mogoče sploh zanesti na izpoved bivšega ministra B. B., ki se ni mogel spomniti niti sestave pogajalcev na strani tožeče stranke. Menil je, da bi se spomnil, ali je odvetnik „A. A. šel s pravnico ministrstva v posebno sobo in narekoval vsebino pravilnika oziroma navodila, „če bi bilo tako, kot mi je predočeno“. Tudi v nadaljevanju (pri zaslišanju) je priča glede tega dala še eno nerazumljivo izjavo (l. št. 133).

39. Kar pa se izvedbe dokazov z zapisniki tiče, je priča bivši minister B. B. izjavila, „da če je bila zraven pravnica, nek zapisnik mora obstajati“. Sama navedba o tem, ali dokaz kot takšen sploh obstaja, s tem še ni bila dana, navedba je bila zgolj na ravni sklepanja. Že zato dokaza ni bilo potrebno izvesti. Poleg tega velja že v prejšnji r. št. povedano: odločilna je presoja ob trenutku sklenitve pravnega posla.

40. Pritožba končno še graja, da naj bi prvostopenjska sodba ničesar ne obrazložila v zvezi z dejstvom, ki ga je tožeča stranka zatrjevala. To pa je bilo, da naj bi bila v Skupnem poročilu zapisana neresnica, in sicer to, da naj bi bil Pravilnik sprejet kot posledica skupnih naporov tožeče stranke in odvetnika A. A. v pogajanjih z lekarnami, Lekarniško zbornico in Ministrstvom za zdravje (pritožba, r. št. 32). V resnici naj bi lekarne še naprej nasprotovale Pravilniku in tudi sodno postopale zoper njega.

41. Pritožbeno sodišče lahko glede tega le ponovi, da je odločilna presoja uprave ob sklenitvi pravnega posla. Poleg tega lahko tudi ugotovi, da cela pritožba ne izpodbija, da bi predpostavke za izplačilo dogovorjenega zneska ne bile izpolnjene. Katere so bile te, je našteto v r. št. 28. Predpostavke v zvezi z lekarnami so bile: da lekarne stroškov ne bodo zaračunavale neposredno zavarovancem tožeče stranke, da bodo lekarne začele v elektronski obliki pošiljati potrebne podatke tožeči stranki in da ne bo treba lekarnam plačevati nadomestila višjega kot 0,75 % kosmatih obračunanih škod. Nobena od teh predpostavk ni omenjala zadovoljstva lekarn nad izidom, niti ne morebitnega izpodbijanja Pravilnika ali ZZVZZ pred Ustavnim sodiščem.

42. Takšno ravnanje ne kaže na nevestno ravnanje tožencev. Ne nazadnje je bila tožeča stranka na temelju Pogodbe o nagradi dolžna plačati odvetniku A. A. 49 mio SIT pod predpostavko, da prejme izravnavo v višini najmanj 130 mio SIT. Tega zneska (130 mio SIT) do sklenitve Pogodbe o nagradi tožeča stranka ni prejela, pa je menila, da bi ta znesek morala pridobiti. Celo če bi spor ne bil dokončno razrešen, je bil dogovor za tožečo stranko ugoden. Nagrada za uspeh, je bila manjša od pričakovanega plačila. Nagrada je bila povrh vsega vezana še na vrsto drugih predpostavk, med drugim tudi na doseganje dobička. Čeprav to ni odločilno, je tožeča stranka prejela celo izredno finančno korist v višini okoli 500.000,00 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 20 in 22) in je v celoti gledano zelo uspešno zaključila finančno leto 2006. II. STROŠKI POSTOPKA

43. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov, povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo.

44. Te je zahtevala tožena stranka na temelju tar. št. 3210 ZOdvT in tar. št. 1200 ZOdvT, tar. št. 6002 in tar. št. 6007. Upravičena je do povrnitve skupaj 3.156,02 EUR, vse v skladu z navedenimi tarifnimi postavkami.

45. Toženca sta bila dva. 161. člen ZPP ne ureja povrnitve pravdnih stroškov v takšnem primeru. Zato je bilo treba o povrnitvi stroškov odločiti na temelju pravil, ki jih je postavil OZ za terjatve več oseb. Zakonske določbe, ki bi določala, da bi bila obveznost solidarna, ni (406. člen OZ). Obveznost tožeče stranke je denarna in torej deljiva (1. odstavek 393. člena OZ). Glede na 2. odstavek 393. člena OZ se mora obveznost deliti na dva enaka dela. Tožeča stranka bo morala vsakemu tožencu povrniti 1.578,01 EUR. Ta znesek bo tožeča stranka morala plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če se bo znašla v zamudi, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).