Jedro

Javni razpis, ki ga tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, pa ni akt v smislu navedenih določb. Z izpodbijanim javnim razpisom se namreč pozivajo izdajatelji radijskih ali televizijskih programov, ki jim je Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije z odločbo podelila status lokalnega, regionalnega ali študentskega programa, da lahko kandidirajo za sofinanciranje programskih vsebin za izvedbo njihovih programov pod pogoji, določenimi v javnem razpisu. Javni razpis torej ni odločitev, saj z njim tožena stranka ni odločila o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pomeni, da javni razpis še ni upravni akt in s tem akt, ki bi ga bilo mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 11. 8. 2004 vložil tožbo na razveljavitev rednega letnega javnega razpisa za financiranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa za leto 2004 (v nadaljevanju: javni razpis), ki ga je tožena stranka objavila v Uradnem listu RS, št. 55/2004 z dne 21. 5. 2004. V nadaljevanju zatrjuje, da je javni razpis nezakonit. Objavljen je na podlagi določbe 82. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01, dalje: ZMed) in je financiran iz sredstev RTV prispevka. Ustavno sodišče Republike Slovenije je 82. člen Zakona o medijih razveljavilo v tistih določbah, ki so predstavljale pravno podlago za zagotovitev sredstev za sporni javni razpis in je odločilo, da se besedilo "in RTV prispevka" v 1. odstavku 82. člena in 2. odstavek 82. člena Zakona o medijih razveljavita. Hkrati je sodišče razveljavilo tudi Pravilnik o financiranju programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa. Učinkovanje razveljavitve je zadržalo za sedem mesecem po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Tožnik izkazuje pravni interesa za vložitev te tožbe na podlagi dejstva, da varuje svoje pravne koristi. Javni razpis je upravni akt, ki ga je mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu. Tožena stranka bo namreč na podlagi javnega razpisa z neposredno izbranimi kandidati sklenila pogodbe o financiranju programskih vsebin, po sklenitvi le-teh pa izdala odredbo, da je tožeča stranka dolžna izbranim kandidatom v roku osem dni izplačati denarne zneske. Ustava RS v 157. členu ureja problematiko zakonitosti posamičnih aktov, s katerimi državni organi in nosilci javnih pooblastil odločajo o obveznostih in pravnih koristih tako, da določa, da v primeru, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, odloča o zakonitosti v upravnem sporu pristojno sodišče. Zaradi varstva svojih procesnih jamstev je tožeča stranka dne 24. 6. 2004 toženi stranki poslala vlogo, v kateri zahteva informacijo o kraju in času odpiranja prispelih vlog na podlagi javnega razpisa, pri čemer je tožena stranka odgovorila šele na podlagi urgence z vlogo z dne 27. 7. 2004 in tožečo stranko obvestila, da je bilo odpiranje vlog za javni razpis 1. 7. 2004. Tožena stranka je objavila javni razpis šele 21. 5. 2004, torej tri mesece po tem, ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je določba Zakona o medijih, na katerega je tožena stranka oprla objavo javnega razpisa, neustavna. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in javni razpis razveljavi, podrejeno pa, da tožniku prizna status stranskega udeleženca v postopku rednega letnega javnega razpisa in mu povrne stroške postopka. Hkrati s tožbo tožnik predlaga, da sodišče v zadevi izda začasno odredbo in z njo odloži izvedbo javnega razpisa do pravnomočne odločitve v zadevi. Navaja, da bi z morebitno realizacijo javnega razpisa utrpel veliko materialno škodo, saj bi se sporni razpis v celoti financiral iz sredstev RTV prispevka, okvirna vrednost sredstev, namenjenih za razpis, pa po podatkih razpisa znaša 450 milijonov tolarjev.

Tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče zavreči. V upravnem sporu se po 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravni akt je dokončni posamični akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku (1. odstavek 3. člena ZUS). Javni razpis, ki ga tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, pa ni akt v smislu navedenih določb. Z izpodbijanim javnim razpisom se namreč pozivajo izdajatelji radijskih ali televizijskih programov, ki jim je Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije z odločbo podelila status lokalnega, regionalnega ali študentskega programa, da lahko kandidirajo za sofinanciranje programskih vsebin za izvedbo njihovih programov pod pogoji, določenimi v javnem razpisu. Javni razpis torej ni odločitev, saj z njim tožena stranka ni odločila o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pomeni, da javni razpis še ni upravni akt in s tem akt, ki bi ga bilo mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu.

Hkrati javni razpis v ničemer ne posega v tožnikov pravni položaj. Javni razpis ne določa virov financiranja. ZMed poleg z odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljenih 3 % RTV prispevka, na prvem mestu kot vir financiranja določa sredstva državnega proračuna (1. odstavek 82. člena ZMed), za razdelitev katerih pa je potreben javni razpis. Zato je tožbena trditev, da je razpis nezakonit, ker naj bi bil v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, neizkazana in neutemeljena.

Ker po navedenem javni razpis ni akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, se sodišče v presojo ostalih tožbenih trditev ni spuščalo.

Glede na navedeno je bilo treba tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ki določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt. Že zato, ker sploh ni podlage za navedeni upravni spor, pa tudi ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS. Vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč možno le ob dopustnosti upravnega spora. Ker upravni spor po že obrazloženem ni dopusten, je sodišče tudi zahtevo za začasno ureditev stanja zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, kot nesposobno za obravnavanje, s sklepom zavrglo.