Jedro

Za podajo izredne odpovedi PZ iz razloga po 6. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR ne zadostuje zgolj ugotovitev, da se tožnica določenega dne ni nahajala v kraju svojega prebivališča, ampak je potrebno ugotoviti, ali je s svojim ravnanjem kršila navodila pristojnega zdravnika. Če ji je lečeči zdravnik - psihiater zaradi depresivnega stanja svetoval gibanje in aktivno vključevanje v okolico, zakonit razlog za izredno odpoved PZ ne more biti zgolj v tem, da je tožnica odpotovala iz kraja bivanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, opr št. 11/04-AA/MB z dne 17.2.2004 nezakonita in delovno razmerje tožnici pri toženi stranki po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17.2.2004 ni prenehalo in še traja.

Tožena stranka je dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo in ji izplačati od dneva 23.2.2004 do ponovnega nastopa dela nadomestila plač v skladu s pogodbo o zaposlitvi z vsemi dodatki, kakor če bi bila zaposlena, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila, plačati vse prispevke in davke od izplačanih nadomestil plač in delovno dobo vpisati v delovno knjižico. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 99.345,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da iz obrazložitve sodbe sodišča ni razvidno, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita zato, ker tožnici ni bil omogočen zagovor, ali ker naj bi tožena stranka neutemeljeno ocenila, da je bila odsotnost tožnice na zagovoru neopravičena. Sodišče namreč istočasno navaja, da je bil zagovor omogočen, vendar je bila odsotnost tožnice opravičena, nato pa podaja zaključek, da je odpoved nezakonita, ker tožnici zagovor ni bil omogočen. Gre za dve različni obrazložitvi, ki se med seboj nasprotujeti in je zaradi tega sodba v tem delu nejasna.

Nadalje pritožba citira 2. odst. 83. čl. ZDR, kar pomeni biti omogočen zagovor. Tožena stranka meni, da je tožnici zagovor omogočila, saj je bila v skladu s 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR povabljena na zagovor, pisna odolžitev z vabilom, ki določa kraj in čas zagovora, sta bila pravočasno in pravilno vročena.

Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da je bila odsotnost tožeče stranke opravičena in to oprlo na okoliščino, da je bila pooblaščenka tožeče stranke na bolniškem staležu in bi zaradi tega tožena stranka lahko preložila zagovor na kasnejši datum.

Sodišče pa prezre, da pooblaščenka ni predložila nikakršnega dokaza, ki bi utemeljeval njene navedbe. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem tudi ni bilo izkazano, da bi imela pooblaščenka tožeče stranke opravičljiv razlog za odsotnost. Sodišče je enostavno verjelo pooblaščenki tožeče stranke in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba uveljavlja, da je sodišče spregledalo zelo pomembno dejstvo, da je imela tožeča stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dve pooblaščenki, zato je tožena stranka upravičeno menila, da je prisotnost ene izmed pooblaščenk zadostna. Zato je zavrnila predlog za preložitev zagovora zaradi bolezni.

Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da začne teči 15 dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi po 2. odst. 110. čl. ZDR šele od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved; z razlogi naj bi bila tožena stranka seznanjena po podanem zagovoru s strani tožnice. O tem vprašanju obstaja drugačno stališče, ki ga zagovarja v.d. predsednica Višjega sodišča v Ljubljani ga. Marta Klampfer v članku Revije za delovno pravo in pravo socialne varnosti št. 2/2003/let. III. Tožena stranka je bila seznanjena z razlogom za odpoved z dnem, ko je bil objavljen članek v časopisu Finance in ne z dnem, ko naj bi bil zagovor. Zato je tožena stranka smatrala, da teče 15-dnevni prekluzivni rok od tega datuma in ne od datuma zagovora. Pritožba se sprašuje, kdaj začne teči 15-dnevni prekluzivni rok, če do zagovora sploh ne pride.

Sodišče prve stopnje se tudi glede vsebine očitanih kršitev ni opredelilo, ugotavlja le, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno na podlagi časopisnega članka. Iz njega izhaja, da se je tožnica 3.2.2004 nahajala v Ljubljani, ni pa uspela dokazati, da je bilo njeno ravnanje v nasprotju z navodili zdravnika, saj ni imela zdravniške dokumentacije. Zapustitev kraja bivanja je bil eden izmed bistvenih razlogov za izredno odpoved, vendar ne edini. Tožnici so bile očitane tudi druge kršitve v času bolniškega staleža, predvsem aktivna udeležba v izven službeni kompleksni in stresni dejavnosti. Z zdravniškimi potrdili tožnica resnično ni razpolagala, imela pa je dokumentacijo, ki je dokazovala precejšnjo aktivnost tožnice.

Zato jo je pozvala, da se udeleži zagovora in dokaže, da te aktivnosti, katere tožnica ni zanikala, niso v nasprotju z navodili zdravnika. Tožnica bi lahko, če ne drugače, po pošti poslala vsaj zdravstveno dokumentacijo. V teh primerih se breme dokazovanja dejansko prenese na tožečo stranko, le ona razpolaga z dokazi. Delodajalec ni tisti, ki jih je dolžan iskati pri zdravstvenih ustanovah. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo tega in posledično ni ugotavljalo, ali je bila očitana kršitev storjena. Po obrazložitvi bi to morala storiti že tožena stranka.

Tega ni mogla storiti že iz navedenih razlogov; sodišče pa je razpolagalo z vso potrebno dokumentacijo. Upoštevati bi bilo treba dejstvo, ki je bilo dokazano je, da je bila tožnica

3.2.2004 v Ljubljani in da za zapustitev kraja bivanja ni imela dovoljenja pristojnega zdravnika oz. zdravniške komisije, kar je po 6. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR hujša kršitev pogodbenih obveznosti.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno dalo odločilno težo dejstvu, da je bila odpoved nezakonita že, ker ni bil omogočen zagovor tožnici. Dejstvo je, da je bila tožeča stranka oz. pooblaščenka obveščena o datumu vabljena na zagovor in da seznanitev z razlogi za izredno odpoved ne pomeni, da je prekluzivni rok 15 dni začel teči. V kolikor tožena stranka ni bila še seznanjena tudi s subjektivnimi znaki očitane hujše kršitve, to je krivdnim ravnanjem, rok še ni začel teči. Tožena stranka je hotela očitno razčistiti dejansko stanje z zagovorom tožeče stranke. Zato pritožbene navedbe niso odločilne za razveljavitev oz. ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi.

Sodišče bi bilo dolžno preizkusiti objektivno in subjektivno stran očitane hujše kršitve delovne obveznosti.

Bistveno pomanjkljiva je obrazložitev izpodbijane sodbe prav v tem delu. Ne zavzema odnosa do listin, ki jih je tožeča stranka predložila v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje sicer navaja v dokaznem sklepu na glavni obravnavi dne 13.5.2004, da je izvedlo dokaz z listinami od A 1-9 in z listinami v prilogi od B 1-19. Listine je vpogledalo in prebralo, vendar v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ne obrazlaga, kaj iz navedenih listin izhaja glede zdravstvenega stanja tožnice, niti kakšen dokazni pomen imajo. V tem delu ni bil izveden kontradiktorni postopek. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnico, ki je podrobno izpovedovala, da ni imela nobenih posebnih navodil ne od svojega zdravnika in ne od zdravniške komisije; imela je neomejeno gibanje, nikoli ji ni bila izrečena prepoved zapuščanja kraja bivanja. Njena bolezen je takšne narave, da se ne zdravi z ležanjem, pač pa z gibanjem in to ji je bilo tudi svetovano. Pojasnila je tudi, da je bila v bolniškem staležu zaradi depresivnega stanja. Ko je zdravnik zvedel, kako se zapira v stanovanje, ji je svetoval, naj gre ven, naj se rekreira in naj se aktivno vključi v družbo. Psihiater ji je svetoval, naj se sooči s problemom, saj je bilo njeno zdravstveno stanje tudi posledica razhajanja z delodajalcem in zaradi lastninjenja IMV-ja. Izpovedala je tudi, da se ji depresija še stopnjuje.

Zaslišani zakoniti zastopnik Zdravko Slak tožene stranke je med drugim izpovedal, da je bil podlaga za odločanje tožene stranke časopisni članek v Financah, da se je tožnica določenega dne nahajala v Ljubljani. Z vabilom na zagovor so jo opozorili, naj predloži ustrezna dokazila, česar ni storila. Zagovora se ni udeležila in niso razpolagali pred izdajo izredne odpovedi z nobenimi zdravniškimi potrdili ali spričevali. Razlog za odpoved je bil prav v tem, da je tožnica zapustila kraj bivanja.

Iz predloženih listin, še posebej psihiatričnih potrdil, izhaja tako iz potrdila v prilogi A6, da se priporoča gibanje na prostem, kot tudi sprostitveno telesno aktivnost, ki je potrebna za rehabilitacijo depresivne krize. Podobno izhaja tudi iz zdravniškega potrdila (priloga A7), posebej pa tudi iz psihiatričnega potrdila z dne 10.5.2004 (priloga A9), da je tožnica potrebovala prosto bivanje, aktivnejši odnos, soočenje z realnostjo in njenim problemom, da se uredijo zapletenost in zavozlanost delovno sporne zadeve in aktivnosti, za katero je prejela moralne in dejanske zadolžitve. Iz psihiatričnega potrdila izhaja, da ni šlo za zlorabo delovne zakonodaje in internih določil, ampak za čimprejšnjo neizbežno pomoč pri reševanju zadev. Nadalje se navaja resno in življenjsko ogroženo zdravje tožnice kot onkološke bolnice, ki je gotovo sprožilo stresno dolgotrajno obremenitev. Gre torej za bistveno pomanjkljivo obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, hkrati pa tudi za pomanjkljivo dokazno oceno dejstev, ki izhajajo iz navedenih prilog, ki jih je sodišče sicer prebralo, ni pa jih dokazno ocenilo. To bo še treba storiti v ponovnem postopku.

Zato je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo, da bo v nakazani smeri sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in odločilo o tem, ali obstoje dokazi, da je tožnica storila očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, zlorabila svojo bolniško odsotnost z očitanim dejanjem. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v navedeni smeri bo sodišče moglo zakonito odločiti o tem, ali je izredna odpoved tožene stranke tožnici bila zakonita in veljavna ali ne. Sodišče prve stopnje bo ponovno ocenilo, katere od predlaganih dokazov pred sodiščem prve stopnje izvede ali ne; preuranjena je bila odločitev sodišča, da je predlagane dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Zato je bilo treba po razveljavitvi sodbe vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba razveljaviti izrek o stroških in tudi odločiti, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Tožeča stranka je namreč zaznamovala stroške odgovora na pritožbo.