Jedro

Podlaga za ugotovitev, da bi prosilčev sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za pravni red zaradi storjenih kaznivih dejanj, so lahko le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na izpisek iz kazenske evidence pri Občinskem sekretariatu za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da je bil tožnik večkrat obsojen za kazniva dejanja, in sicer s sodbo Temeljnega sodišča z dne 21.4.1980 na kazen dveh mesecev zapora, s sodbo Temeljnega sodišča z dne 10.11.1982 na kazen dveh mesecev zapora, pogojno za dve leti, s sodbo Temeljnega sodišča z dne 24.3.1983 na kazen treh mesecev zapora, s sodbo Temeljnega sodišča z dne 21.12.1983 na denarno kazen 4.000 din in s sodbo Občinskega sodišča z dne 9.3.1982 na denarno kazen 4.000 din. Tožnik je bil tudi sedemintridesetkrat obravnavan kot kršitelj cestnoprometnih predpisov. Podatke o kaznovanosti je tožnik sam potrdil, ko je bil v postopku zaslišan. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Zato je njegovo vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva zavrnila na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je bil sicer res nekajkrat kaznovan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov in tudi obsojen zaradi kaznivih dejanj, vendar pa so podani pogoji za izbris teh obsodb. Zato jih tožena stranka pri odločanju ne bi smela upoštevati. Dejstvo, da je bil pred desetimi leti kaznovan za "banalna" kazniva dejanja, ne kaže na njegovo nevarnost za javni red. Navaja še, da ima v Sloveniji družino, da sta žena in otrok slovenska državljana, da je lastnik nepremičnin in da ima urejeno delo. Dokončna zavrnitev njegove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bi imela za posledico razpad družine. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). Navedena zakonska določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva iz 1. odstavka 40. člena, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona. Toda tudi ko upravni organ odloča po prostem preudarku, mora ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, ki utemeljeno kažejo na to, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Po presoji sodišča tožbeni ugovori vzbujajo dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka se namreč, ko ugotavlja, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, sklicuje na kazniva dejanja, za katera je bil tožnik obsojen v obdobju od leta 1979-1983, torej pred več kot desetimi leti, pri čemer je bil tožnik dvakrat obsojen na kazen dveh mesecev zapora, enkrat na kazen treh mesecev zapora in dvakrat na denarno kazen, podatki o navedenih obsodbah, na katere se sklicuje tožena stranka pa so iz leta 1986. Glede na navedeno iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, ali so te obsodbe še vedno vpisane v kazensko evidenco. Ker tožena stranka v obravnavanem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, so namreč podlaga za tako ugotovitev lahko le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence. Prav tako ne more biti podlaga za tako sklepanje ugotovitev tožene stranke, da je bil tožnik večkrat obravnavan pri sodniku za prekrške, ne da bi bilo ugotovljeno in v odločbi navedeno, ali je bil tudi dejansko kaznovan.

Ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).