Jedro

Glede na ravnanje in izjave, ki sta jih prosilca navedla v postopku pridobitve mednarodne zaščite, v obravnavni zadevi ni mogoče zaključiti, da jima ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, in sicer zaradi smrtne kazni ali usmrtitve, mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca v izvorni državi ter resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, tožnika pa subjektivnega strahu nista izkazala za verjetnega, da bi ga lahko tožena stranka obravnavala kot utemeljenega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS- 1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 3. 2009, s katero je tožena stranka na podlagi tretje in četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007) zavrnila prošnji tožnikov za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeni, ker tožnika ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe strinjalo z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih je ta navedla v obrazložitvi svoje odločbe.

3. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika vložila pritožbo in uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi poudarjata, da sta bila prisiljena pobegniti iz izvorne države, ker so ju preganjali in jima grozili z ubojem, saj sta kot zakonca dveh sprtih narodov na tem območju nezaželena. Tožnica ni mogla pripeljati na Kosovo svojih otrok, niti se po Kosovu ne more svobodno gibati. Enako pa grozijo tudi tožniku, ker se je poročil s predstavnico njim sovražnega naroda. Predlagata, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbi tožnikov ugodi in podrejeno odločbo tožene stranke tako spremeni, da se prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugodi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka kot razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pravilno navedla tretjo in četrto alinejo 55. člena ZMZ. Po 55. členu ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (tretja alineja) in če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona (četrta alineja).

7. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki sta jih tožnika sama navedla v upravnem postopku, in potek zadevnega postopka pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. Tožnika sta namreč v pritožbi smiselno ponovila ugovore, ki sta jih uveljavljala že v postopku na prvi stopnji in jih je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Tožnika sta sicer v pritožbi ponovila tudi tožbeni ugovor, da jima v izvorni državi grozijo z ubojem, vendar tega nista navedla na zaslišanju v upravnem postopku. Sama sta namreč po 21. členu ZMZ bila dolžna navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njun strah pred preganjanjem ali resno škodo. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali sta bila kdaj v matični državi na kakršenkoli način preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, sta odgovorila, da nista bila preganjana zaradi teh razlogov in da ni šlo za fizično maltretiranje.

8. Če bi bila tožnika na Kosovu resnično preganjana, bi za mednarodno zaščito zaprosila ob prvi priložnosti, ki se jima je ponudila na Hrvaškem, razen tega naj bi bila njuna ciljna država Francija. Tožnica je kot razlog, ki jo je prisilil zapustiti Kosovo, navedla, da tam kot Srbkinja nima nobene svobode in ne more k sebi pripeljati svojih otrok iz prejšnjega zakona. V Srbiji se je namreč ločila leta 2000 ter se je odselila od moža in otrok, živela je sama, ker otrok ni mogla vzdrževati. Na Kosovo je prišla konec leta 2004 ter delala v različnih gostilnah v G. Delo je zapustila po poroki, z možem pa sta najprej šest mesecev živela v njegovi vasi O. ter nato želela oditi na Hrvaško. Po navedbah tožnika pa so se njegove težave na Kosovu začele zaradi mešanega zakona. Njegovi starši so nasprotovali poroki s Srbkinjo, tudi njegovi sosedje in prebivalci G. so jima povzročali težave, in to tako, da nikjer nista dobila zaposlitve, čeprav sta jo iskala. Svoje neuspešno iskanje dela je tožnik sicer povezal z njegovo zakonsko zvezo s Srbkinjo. Toda tožnik po lastnih navedbah tudi pred poroko ni imel rednega dela in je opravljal različna monterska dela po hišah. Njegove navedbe, da sta mu denarno pomagala oče in brat, se ne ujemajo z njegovo izjavo, da se njegova družina ni strinjala s poroko in ji je nasprotovala. Tožnika po lastnih navedbah nista bila preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Svoje težave sta povezovala z iskanjem zaposlitve in vzroke za svojo brezposelnost iskala v njunem narodno mešanem zakonu. Zatrjevana dejanja preganjanja ne pomenijo hude kršitve pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti ne pomenijo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ. V obravnavanem primeru pa tudi ni jasen subjekt preganjanja. Ne - državni subjekti so lahko subjekt preganjanja le tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ. Tega pa prosilca nista dokazala, saj za pomoč nista nikogar zaprosila. V obravnavanem primeru ne drži, da država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj se prosilca nista niti obrnila po pomoč na državne subjekte, do katerih dostop sta sicer imela.

9. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je v obravnavani zadevi podan tudi sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilca sklicujeta. Po lastnih navedbah sta namreč tožnika že leta 2006 želela kot turista v A., vendar so ju na meji zavrnili. Na Hrvaškem sta bila že prej turistično deset dni v B. in se kasneje vrnila na Kosovo. Takrat sta v C. teden dni čakala na boljšo priložnost za odhod v Francijo. Če bi bila na Kosovu preganjana, bi za mednarodno zaščito zaprosila ob prvi priložnosti, ki bi se jima ponudila, in ne bi najprej turistično obiskovala kraje in navezovala stike. V primeru resničnega preganjanja na Kosovu ne bi v C. na Hrvaškem čakala kar teden dni in iskala ugodne priložnosti za prehod meje.

10. Tožnica ni uveljavljala preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem v svoji izvorni državi Srbiji, za Kosovo pa je navedla, da je bila le popolnoma ignorirana, ni imela dokumentov, zaposlitve in to po lastnih navedbah, ker je Srbkinja.

11. Glede na ravnanje in izjave, ki sta jih prosilca navedla v postopku pridobitve mednarodne zaščite, v obravnavni zadevi ni mogoče zaključiti, da jima ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, in sicer zaradi smrtne kazni ali usmrtitve, mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca v izvorni državi ter resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, tožnika pa subjektivnega strahu nista izkazala za verjetnega, da bi ga lahko tožena stranka obravnavala kot utemeljenega. S takšno presojo se je pravilno strinjalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Po določbi drugega odstavka 75. člena v povezavi s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju s tem zakonom, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podana. Glede na to, da tožnika v tožbi nista navedla, kako bi njuno zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ko je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.