Jedro

Glede na to, da tožena stranka (delodajalec) v roku ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da tožnik ni v celoti prejel odpravnine, ki mu pripada zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in da ni prejel jubilejne nagrade, ki mu pripada v skladu s Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 11.984,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih v izreku navedenih zneskov tečejo od v izreku navedenih datumov (točka I izreka). Zavrnilo je višji zahtevek (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka in sicer tožniku v višini 657,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, sodišču prve stopnje pa sodno takso v višini 214,20 EUR (točka III izreka).

2. Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnika s sklepom Pd 166/2014 z dne 5. 1. 2015 delno oprostila plačila sodnih taks v znesku 214,20 EUR, preostanek sodne takse v znesku 91,80 EUR pa je tožnik plačal. Tožena stranka se je z navedenim sklepom seznanila šele z vpogledom v spis, saj mu pred tem ni bil vročen. Toženi stranki je bilo tako onemogočeno, da zoper ta sklep vloži pritožbo v smislu neobstoja razlogov za oprostitev plačila sodnih taks. Toženi stranki je bila zato kršena ustavna pravica pritožbe. Toženi stranki ni jasno na podlagi kakšnih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje odločilo o delni oprostitvi plačila sodne takse, saj v spisu ni izjave o premoženjskem stanju, ki je po določbi 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) obvezna priloga k predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Sklep o delni oprostitvi plačila sodne takse ni obrazložen, zato zoper njega ni mogoče vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Tožena stranka nima dostopa do zaprte ovojnice, v kolikor ta sploh obstoja. V zvezi z 2. alineo točke III izreka izpodbijane zamudne sodbe je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je ta del izreka v nasprotju s četrtim odstavkom 15. člena ZST-1. Ta določa, da v kolikor stranka, ki je oproščena plačila taks v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila sodnih taks, mora plačati ta del takse. Tožnik je v postopku delno uspel in bo po pravnomočnosti pridobil premoženje, ki presega del takse, ki bi jo moral plačati. Zato bi sodišče prve stopnje sodno takso v znesku 214,20 EUR moral naložiti v plačilo tožniku in ne toženi stranki. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka sicer izpodbija celotno zamudno sodbo, vendar pa se vse pritožbene navedbe nanašajo zgolj na odločitev, da je tožena stranka sodno takso v višini 214,20 EUR dolžna plačati na račun sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preostali del izpodbijane zamudne sodbe lahko preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP, ko je ugotavljalo ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi štirje pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor (točka 1 prvega odstavka 318. člena ZPP); v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. V okviru po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo še neizplačan del odpravnine, ki gre delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o tem, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Višina odpravnine med strankama niti ni sporna, saj sta jo stranki soglasno določili v dogovoru o poravnavi obveznosti in sicer v višini 11.739,30 EUR. Ob tožbeni navedbi, ki jo je zaradi odsotnosti odgovora na tožbo potrebno šteti za resnično, da je tožena stranka tožniku izplačala le prvi obrok v znesku 539,30 EUR in del drugega obroka v znesku 150,00 EUR, je tožnik utemeljeno vtoževal razliko 11.050,00 EUR. Tožnik je navedeni znesek vtoževal v obrokih, kakršni so bili med strankama dogovorjeni v dogovoru o poravnavi obveznosti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo tudi vtoževano jubilejno nagrado v znesku 934,52 EUR. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo 89. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2007 s spremembami) o tem, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v višini dvakratne najnižje osnovne plače za I. tarifni razred te kolektivne pogodbe.

9. Z navedbo, da se je tožena stranka s sklepom o tem, da se tožnika delno oprosti plačila sodne takse, seznanila šele z vpogledom v spis in da ji je bilo zato onemogočeno, da zoper ta sklep vloži pritožbo, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka izhaja iz zmotne domneve, da bi imela možnost pritožbe zoper sklep, s katerim je bil tožnik delno oproščen plačila sodne takse. Tožena stranka je pri tem spregledala določbo petega odstavka 169. člena ZPP o tem, da ni pritožbe zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu stranke za oprostitev plačila stroškov postopka. O predlogu za oprostitev stroškov postopka (sem sodi tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse), se ne odloča v kontradiktornem postopku in nasprotni stranki ni potrebno zagotoviti možnosti, da se o takšnem predlogu izjavi. Odločitev o delni oprostitvi obveznosti plačila sodne takse v ničemer ne vpliva na pravni položaj tožene stranke. Obveznost tožene stranke, da povrne stroške postopka ni odvisna od tega, ali je bil tožnik delno oproščen njihovega plačila, temveč od tega, ali je tožnik v sporu uspel. Če tožnik ne bi bil delno oproščen plačila sodne takse, bi tožena stranka morala povrniti enak znesek, kot ga mora sedaj. Razlika je le v tem, da mora tisti del takse, katerega plačila je bil tožnik oproščen, povrniti na račun sodišča prve stopnje, sicer pa bi celotno plačano takso povrnila tožniku.

10. Povsem neumestno je pritožbeno razlogovanje, da toženi stranki ni jasno, na podlagi kakšnih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje odločalo o delni oprostitvi plačila sodne takse, češ da v spisu ni izjave o premoženjskem stanju, ki je obvezna priloga k predlogu za taksno oprostitev. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s petim odstavkom 12. člena ZST-1, ko je predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in druge listine pridobljene v postopku odločanja o tem predlogu ter sklep, ki ga je izdalo v tem postopku, zaprlo v poseben ovitek, na katerem je označila za katere listine in sklep gre. Te listine in sklep lahko pregleduje le stranka, ki je vložila predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks, ter sodišče in drugi državni organi v zvezi z uresničevanjem njihovih z zakonom določenih pristojnosti. Nikakor pa vpogleda v te listine nima tožena stranka.

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Ta določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Sodišče prve stopnje je zavrnilo le del stranske terjatve, to je zahtevek, da zakonske zamudne obresti od jubilejne nagrade tečejo že od 24. 12. 2012 in ne od 24. 1. 2013, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Navedeno pomeni, da je potrebno šteti, da je tožnik v tem sporu uspel v celoti. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev utemeljeno oprlo na določbo drugega odstavka 15. člena ZST-1 o tem, da takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke.

12. Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini utemeljeno priglašene nagrade pooblaščenca in sodne takse, ki jo je moral plačati tožnik, ter da na račun sodišča povrne tudi tisti del sodne takse, glede katerega je bil tožnik s sklepom sodišča prve stopnje oproščen plačila.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.