Jedro

Zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po četrti alinei člena 110/1 ZDR-1 je lahko tudi petdnevni zaporedni delavčev upravičen izostanek z dela (npr. bolniški stalež), saj ZDR-1 ne določa, da bi moral biti ta izostanek neupravičen. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je imela tožnica v spornem obdobju odobren bolniški stalež.

Tožena stranka tožnici pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora in niso bile podane okoliščine, ki bi to ravnanje tožene stranke opravičevale. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba - spremeni v točki I/1 izreka tako, da se o tem delu glasi: "Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela z dne 15. 1. 2004 nezakonita." - razveljavi v točkah I/2 izreka, I/3 izreka in I/4 izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2014 (I/1. točka izreka), na ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 9. 1. 2014 in da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 9. 1. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje, obračunati neizplačane plače v bruto zneskih za polni delovni čas, ki bi ji pripadale, če bi delala, od njih poravnati vse dajatve, ki se plačujejo od bruto plač ter jih v neto znesku izplačati v roku 15 dni pod izvršbo (I/2. točka izreka), da je dolžna tožena stranka tožnici zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačati odškodnino v višini ene bruto plače v znesku 783,66 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo (I/3. točka izreka) in da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude pa tudi z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je bila tožnica v v zatrjevanem obdobju, ko se ji očitajo neupravičeni izostanki, v bolniškem staležu. Tožnici ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, da svoje odsotnosti ni sporočila delodajalcu. Obvestilo o tem, da je bila tožnica v bolniškem staležu, je prišlo od ZZZS, OE A., tako, da je bila tožena stranka brez dvoma seznanjena o tožničini odsotnosti. Kljub temu pa je tožena stranka zelo pohitela in je že šesti dan tožničinega izostanka, to je 15. 1. 2014, poslala tožnici obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, istega dne pa ji je bil izdan tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne da bi se tožena stranka prej prepričala, če je tožnica zares odsotna neupravičeno. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem primeru rok iz člena 85/2 ZDR-1 ni upošteven. V tem primeru toženi stranki ne bi bilo potrebno podati niti obvestila, iz katerega celo izhaja, da je bil tožnici omogočen zagovor v kadrovski službi, pa to med postopkom tožena stranka ni dokazala. Tožena stranka se je vsekakor imela možnost seznaniti z vsemi zapleti okrog bolniškega staleža tožnice. Tožnica ni kriva, da je prišlo do administrativnih zapletov na relaciji lečeči zdravnik - Komisija pri ZZZS, OE A.. V zvezi s tem je tožnica predlagala zaslišanje medicinske sestre tožničinega lečečega zdravnika, ki bi te zaplete pojasnila, sodišče prve stopnje pa tega dokaza ni izvedlo. Ker tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora, je kršila člen 85/2 ZDR-1. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnica je izpovedala, da je 9. 1. 2014 (prvi dan izostanka) končala na urgenci, da se je slabo počutila, njen lečeči zdravnik pa je 10. 1. 2014 potrdil potrebo po podaljšanju bolniškega staleža, ki je bil zaključen 8. 1. 2014. Tožnici je bil bolniški stalež podaljšan s strani Komisije pri ZZZS, OE A. in sicer do 15. 1. 2014. Odsotnost tožnice je tako brez dvoma pokrita in upravičena. Vsega tega pa tožena stranka ni upoštevala in ni mogla upoštevati, ker je že šesti dan odločila, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi. Smisel zagovora v členu 85/2 ZDR-1 je v tem, da delodajalec seznani delavca o razlogih za izredno odpoved in da sliši delavca ter ugotovi, ali ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbudile dvom v pravilnost odločitve delodajalca. Tožena stranka je potrdila, da jo je tožnica klicala in opravičila svojo odsotnost, vendar po 15. 1. 2014. Če bi tožena stranka tožnico vabila na zagovor, bi lahko izvedela, da je bila njena odsotnost upravičena. Zaradi upravičene odsotnosti tožnice z dela določba četrte alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1 kot podlaga za sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niti ne pride v poštev. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpoved tožnice konfuzna in nasprotujoča. Tožnica je jasno izpovedala, da istega dne, ko je nastala odsotnost, ni mogla klicati, končala je na urgenci, je pa klicala B.B.. 13. ali 14. 1. 2014, torej v okviru petdnevnega roka. B.B. je klicala tudi 9. 1. 2014, ker je tega dne nameravala iti v službo, saj se ji je bolniški stalež iztekel 8. 1. 2014, pa tega ni zmogla, ker je končala v bolnišnici, zato njeni izpovedbi ni mogoče očitati nobene hibnosti. Tožena stranka ni štela za potrebno, da sama preveri, kaj je s tožnico ali pa da počaka kakšen dan, da se razčistijo zadeve, pohitela je, da tožnici že prvi delovni dan po poteku prejšnjih petih delovnih dni poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je tožnice očitno želela znebiti. Uradni zaznamek B.B. je lahko nastal kadarkoli, tudi med to pravdo, vse zaradi interesov, ki jih s to pravdo zasleduje tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica v pritožbi bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo). Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na popolno in pravilno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, v zvezi s preostalim delom tožničinega tožbenega zahtevka pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po četrti alinei člena 110/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ker tožnica pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestila, čeprav bi tožnica to morala in mogla storiti. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 15. 1. 2014, prvi dan tožničinega izostanka z dela pa je bil 9. 1. 2014. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, ali je tožnica izostala z dela pet dni zaporedoma iz opravičljivih ali neopravičljivih razlogov, v nadaljevanju pa je zaključilo, da je tožena stranka tožnici upravičeno podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker razloga svoje odsotnosti ni sporočila in je več kot pet dni zaporedoma ni bilo na delo. Poleg tega je zavzelo tudi stališče, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj predstavljata okoliščini, da tožnice ni bilo v službi in da svoje odsotnosti ni sporočila, takšni okoliščini, zaradi katerih bi bilo mogoče od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici to omogoči (člen 85/2 ZDR-1).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za zakonitost razloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu po četrti alinei člena 110/1 ZDR-1, ni pomemben vzrok delavčevega izostanka z dela. To pomeni, da je lahko zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tej alinei tudi petdnevni zaporedni delavčev upravičen izostanek z dela (npr. bolniški stalež), saj ZDR-1 ne določa, da bi moral biti ta izostanek neupravičen. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je imela tožnica v spornem obdobju odobren bolniški stalež (A5; njena začasna nezmožnost za delo za obdobje od 9. 1. 2014 do 14. 1. 2014 je bila sicer ugotovljena z odločbo ZZZS, OE A. z dne 21. 1. 2014, torej po že podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zato, ker tožena stranka tožnici pred podajo te odpovedi ni omogočila zagovora po členu 85/2 ZDR-1. Pravica do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz razloga nesposobnosti, iz krivdnega razloga, izredne odpovedi) je realizacija pravice do obrambe, s čimer se delavcu zagotavlja možnost sodelovanja in lahko tudi vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega je potrebno po prepričanju pritožbenega sodišča primere, v katerih bi bilo od delodajalca zaradi obstoja določenih okoliščin neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, presojati restriktivno. Sodišče prve stopnje je obstoj teh okoliščin (sicer brez trditvene podlage tožene stranke) utemeljilo s tem, da tožnice ni bilo v službi in da razloga za svojo odsotnost ni sporočila. Navedene okoliščine, ki pravzaprav pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso tiste, zaradi katerih toženi stranki ne bi bilo treba omogočiti zagovora tožnici. Dokazno breme za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo na toženi stranki (člen 86/2 ZDR-1). V okviru tega bi morala tožena stranka navesti okoliščine (in dokazati njihov obstoj), zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da bi tožnici omogočila zagovor. Tožnica je sicer v postopku zatrjevala, da je bila izredna odpoved nezakonita tudi zato, ker ji zagovor ni bil omogočen. Iz listinske dokumentacije pa ni razvidno, da bi tožena stranka navedla te ali druge okoliščine, zaradi katerih tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora. Poleg tega iz ponovnega obvestila o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2014 (B8) izhaja, da je bil tožnici omogočen zagovor v kadrovsko - računovodski pisarni, na podlagi česar je potrebno zaključiti, da je tudi tožena stranka štela, da niso podane okoliščine za to, da se tožnici ne omogoči zagovora. Tožena stranka v postopku sicer ni dokazala, da bi tožnici ta zagovor v kadrovsko - računovodski pisarni omogočila. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da je tožena stranka štela, da je bil tožničin izostanek neupravičen (kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), tako da bi tožnica lahko na morebitnem zagovoru pojasnila razloge za svoj izostanek, kar bi morda lahko vplivalo na drugačno odločitev tožene stranke glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi zgornja ugotovitev pritrjuje zaključku pritožbenega sodišča, da okoliščine, zaradi katerih toženi stranki ni bilo potrebno, da tožnici omogoči zagovor, niso obstajale.

Ker torej tožena stranka tožnici zagovora ni omogočila, čeprav niso bile podane okoliščine, ki bi to ravnanje tožene stranke opravičevale, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da je iz izvedenih dokazov razvidno, da je tožnica prvič izostala z dela v četrtek 9. 1. 2014, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa ji je bila podana 15. 1. 2014. Ker sta bila 11. in 12. 1. 2014 kot sobota in nedelja dela prosta dneva (niti iz navedb strank niti iz predloženih dokazov pa ne izhaja drugačen zaključek) je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana peti dan tožničinega izostanka, torej še preden je prišlo do najmanj petdnevnega zaporednega izostanka tožnice z dela kot elementa zakonitega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po četrti. alinei člena 110/1 ZDR-1. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že zaradi nespoštovanja določbe člena 85/2 ZDR-1 s strani tožene stranke nezakonita, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice glede odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo in točko I/1 izreka spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2004. Podlago za takšno odločitev je imelo pritožbeno sodišče v peti alinei člena 358 ZPP.

Ker se sodišče prve stopnje z utemeljenostjo preostalega dela tožbenega zahtevka še ni ukvarjalo in dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi moralo v nasprotnem primeru samo prvič izvajati dokaze in v celoti ugotavljati dejansko stanje za ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za odločanje o utemeljenosti preostalega dela tožničinega tožbenega zahtevka (355. člena ZPP). To pa prav gotovo ni namen pritožbene obravnave. Ker je od odločitve o preostalem delu tožbenega zahtevka odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških tožnice, ki jih je v dosedanjem postopku priglasila, je bilo potrebno razveljaviti tudi točko I/4 izreka, v kateri je bil zavrnjen njen zahtevek za povračilo njenih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze za ugotovitev zatrjevanih dejstev s strani strank glede utemeljenosti preostalega dela tožničinega tožbenega zahtevka in nato o tem delu tožbenega zahtevka odločiti, prav tako pa bo moralo odločiti tudi v pravdnih stroških, vključno s pritožbenimi stroški.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 165/4 ZPP.