Jedro

Formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi spremenjene organizacije dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene delavce.

Razdelitev nalog delovnega mesta, ki je bilo ukinjeno, na ostale zaposlene, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delavcu se je obseg dela po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku povečal z 10 % na 80 %, vendar to ne zadostuje za zaključek, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka, prvi in drugi odstavek II. točke, prvi odstavek III. točke in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 17. 12. 2013 podala tožena stranka tožniku, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 3. 2014 in je trajalo do 18. 9. 2014 (prvi odstavek II. točke izreka). Tožena stranka je dolžna v osmih dneh tožnika za obdobje od 4. 3. 2014 do 18. 9. 2014 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki na delovnem mestu pomočnik vodje II, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, zmanjšane za zneske tožniku izplačanih denarnih nadomestil med brezposelnostjo (drugi odstavek II. točke izreka). V presežku (v delu, kjer je tožnik zahteval, da mu tožena stranka prizna ostale pravice iz delovnega razmerja za čas od 4. 3. 2014 do dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča, kot da bi delal) je tožbeni zahtevek zavrnilo (tretji odstavek II. točke izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku v osmih dneh obračunati denarno povračilo v višini 8.900,00 EUR bruto, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožniku izplačati neto znesek povračila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (prvi odstavek III. točke izreka). V presežku (za razliko med prisojenim neto zneskom denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevanim bruto zneskom z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti stroške sodnega postopka v znesku 692,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (I., prvi in drugi odstavek II., prvi odstavek III. in IV. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbene zahtevke, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje, ne da bi raziskalo dejansko stanje, zaključilo, da je bila napotitev delavca domov, datirana z dne 10. 1. 2014, napisana naknadno. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega razloga, kar izhaja iz izpisa primerjave prometa za knjigarno A. in celotno družbo in iz izpovedbe direktorice tožene stranke. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj organizacijskega razloga. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno navedlo, da zaslišana direktorica tožene stranke ni znala jasno izpovedati glede sprejema sklepa o ukinitvi delovnega mesta pomočnik vodje II in da je svojo izpovedbo spremenila. Glede na to, da je bilo delovno mesto pomočnik vodje II ukinjeno zgolj v poslovni enoti B. in ne na ravni celotne družbe, potrebe po spremembi sistemizacije ni bilo. Nelogičen in očitno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka lahko le zmanjšala število delavcev, saj je ravno to tudi storila. Nerazumljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da direktorica tožene stranke o sprejetju sklepa, da bo v primeru tožnika upoštevala kriterij obdobja zaposlitve, ni vedela jasno izpovedati. Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje tudi glede dela C.C., ki je izpovedal, da je težko točno opredeliti, za koliko se je njegovo delo povečalo v poslovni enoti B., sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Izpovedal je tudi, da je še kakšen teden nazaj štiri dni od šestih delal v knjigarni D., kar je bistveno več kot 20 % njegovega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da pred podajo odpovedi tožniku C.C. ni bilo med zaposlenimi v knjigarni A. in da se je njegovo delo povečalo po tožnikovem nastopu bolniške odsotnosti. Nesporno je, da se je delo C.C. v poslovni enoti B. povečalo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj se je njegovo delo razporedilo med vse zaposlene v tej poslovni enoti, torej tudi na C.C., ki je svoje delo opravljal tudi v tej poslovni enoti že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala zaradi dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti, nima nikakršne podlage v izvedenih dokazih. Poleg tega je C.C. svoje delo v poslovni enoti B. začel opravljati 1. 6. 2013, torej preden je tožnik nastopil bolniško odsotnost. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana več kot štiri mesece po 7. 9. 2013, ko je bil spet zmožen za delo v polnem delovnem času. Opozarja na protislovje v navedbah sodbe, saj sodišče prve stopnje enkrat navaja, da je C.C. začel pogosteje delati v poslovni enoti B., ko je tožnik nastopil bolniško odsotnost, drugič pa, da se je to zgodilo šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno prisodilo tek zakonskih zamudnih obresti, saj je dan izplačila plač pri toženi stranki 18. dne v mesecu. Ne strinja se s prisojenim denarnim povračilom in njegovo višino. Navaja, da tožnik ni navedel, katere okoliščine so bile ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi takšne, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Izpostavlja, da je tožnik star 39 let in da se stopnja brezposelnosti v Republiki Sloveniji znižuje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku dne 17. 12. 2013 iz poslovnega razloga. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu pomočnik vodje II in je svoje delo opravljal v knjigarni A. (v nadaljevanju: knjigarna A.). Tožena stranka je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da se je promet v knjigarni A. v obdobju od januarja do oktobra 2013 v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2012 zmanjšal za 18 %. Posledično je direktorica tožene stranke sprejela sklep, s katerim se delo reorganizira tako, da se tožnikovo delovno mesto ukine in preneha potreba po tožnikovem delu, njegovo delo pa prerazporedi med ostale zaposlene. Tožena stranka je izmed vseh delavcev, ki opravljajo primerljivo delo, pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožniku glede na kriterij delovne dobe pri toženi stranki.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila podana iz utemeljenega razloga. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da se je obseg dela delavca C.C., ki je delal tako v knjigarni A. kot tudi v knjigarni D. (v nadaljevanju: knjigarna D.), povečal po nastopu tožnikove bolniške odsotnosti dne 12. 6. 2013 oziroma po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Po zaključku sodišča prve stopnje je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti.

8. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana tako iz ekonomskega (manjši obseg prometa) kot tudi iz organizacijskega razloga (ukinitev tožnikovega delovnega mesta in prenos njegovega dela na druge zaposlene). V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sicer ugotovljeno, da tožena stranka delovnega mesta pomočnik vodje II, na katerem je bil zaposlen tožnik, ni ukinila, pač pa je v knjigarni A. ostalo zgolj nezasedeno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjene organizacije dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene osebe. Zaradi navedenega niti ni bistvena sprememba akta o sistemizaciji in ukinitev delovnega mesta.

9. Na utemeljenost poslovnega razloga in s tem na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne vpliva niti ugotovitev, da se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana enemu delavcu iz poslovnega razloga, drugemu zaposlenemu delavcu povečal obseg dela. Razdelitev nalog delovnega mesta, ki je bilo ukinjeno, na ostale zaposlene prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik vodje II. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru, da se je delavcu C.C. obseg dela v knjigarni A. po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku povečal z 10 % na 80 %, vendar to še ne zadostuje za zaključek, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pri tem ne gre spregledati, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni jasno, kdaj se je obseg dela C.C. bistveno povečal (v času tožnikove bolniške odsotnosti ali po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku - 26. in 28. točka obrazložitve). Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, in sicer glede vprašanj, koliko je bilo v knjigarni A. zaposlenih delavcev, ki so opravljali istovrstna dela kot tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in koliko po njej ter kdo je takrat prevzel tožnikova dela. Manjkajo tudi dejanske ugotovitve o tem, kdaj je pri toženi stranki začel delati C.C. in katera dela je opravljal. 10. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi daljše bolniške odsotnosti. Glede na 90. člen ZDR-1 je osebna okoliščina delavca neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki lahko vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na delodajalcu pa je dokazno breme, da ni kršil prepovedi diskriminacije. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku njegova dalj časa trajajoča bolniška odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik bolniško odsoten v času od 12. 6. 2013 do 25. 8. 2013, v času od 26. 8. 2013 do 6. 9. 2013 pa zmožen za delo v štiriurnem delovnem času. Ob dodatni ugotovitvi, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana šele 17. 12. 2013, bi bil mogoč ravno nasprotni zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje. Vendar pa zgolj časovna opredelitev bolniške odsotnosti in podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ne zadostuje za presojo, da tožnikova bolniška odsotnost ni bila dejanski razlog za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je pomembno predvsem, ali je tožnika v času njegovega bolniškega staleža kdo nadomeščal in ali je C.C. v knjigarni A. pričel delati prav zaradi tožnikove bolniške odsotnosti.

11. Do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v tem sporu niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., prvi in drugi odstavek II., prvi odstavek III in IV. točka izreka) razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje stališča pritožbenega sodišča, po potrebi ponovno izvesti posamezne dokaze in o tožbenih zahtevkih ponovno odločiti. Ugotoviti bo moralo, ali obstoji utemeljen ekonomski oziroma organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ponovno bo moralo sodišče prve stopnje glede na uspeh strank v ponovljenem postopku odločiti tudi o pravdnih stroških.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).